v torek, 18. avgusta goduje sv. Helena
Sveta Helena se je rodila okoli leta 250 v Mali Aziji kot Flavia Julia Helena Augusta kot hči krčmarja in znana tudi kot Helena Konstantinopelska. Poročila se je z rimskim častnikom Konstancijem Klorom, ki se je, tudi iz nizkega stanu, vzpenjal vedno više, dokler ni zasedel prestola sovladarja. Okrog leta 274 se jima je rodil sin Konstantin. Konstancij je moral na pritisk cesarja Maksimijana zapustiti svojo ženo Heleno in se poročiti z Maksimijanovo pastorko Teodoro. Helena se je umaknila iz javnosti in se popolnoma posvetila vzgoji sina Konstantina.
Konstancij je leta 305, potem ko sta se Dioklecijan in Maksimiljan odpovedala prestolu, sam vladal zahodnemu delu cesarstva, a samo eno leto. Konstancij je za svojega naslednika določil Konstantina in ta je bil leta 306, še pred Kontacijevo smrtjo, oklican za cesarja. Konstantin je čudežno zmago pri Milvijskem mostu (v Rimu čez Tibero) proti Maksenciju, svojemu tekmecu za oblast v Rimskem cesarstvu, pripisal krščanskemu Bogu in tudi zato dal leta 313 kristjanom svobodo. V kristjanih, hvaležnih cesarju za versko svobodo, je videla Helena največjo oporo svojemu sinu. Poučila se je v krščanstvu in se dala leta 312 krstiti, stara že 60 let. Njen življenjepisec Evzebij poroča, da je živela tako zgledno, kakor bi jo vodil in poučeval sam Jezus Kristus. Zidala je cerkve, romala v Sveto deželo, kjer je obiskovala posvečene kraje. Legenda pravi, da naj bi sveta Helena v prikazni videla kraj, kjer je bil zakopan Jezusov križ. Ko so tam kopali, so res našli ostanke treh križev in več žebljev. Sveta Helena je nato te relikvije prinesla v Rim, kjer jih še danes častijo v baziliki svetega križa. Zaradi svoje vere, dobrodelnosti in pomembne vloge pri utrjevanju krščanstva je bila že v zgodnjem krščanstvu čaščena kot svetnica, njen god pa obhajamo 18. avgusta. Njen sin Konstantin je na kraju Jezusovega križanja in pokopa sezidal dvojno cerkev, ki je veljala za čudo stavbarstva.
Za Slovence je sveta Helena pomembna kot zgled vztrajnega iskanja vere in resnice. Njeno ime nosijo številne cerkve in kapele, njen god pa je bil v ljudskem izročilu pogosto povezan z opazovanjem vremena in zaključevanjem poletnih del. Sveta Helena je v ljudski zavesti veljala za svetnico, ki prinaša modrost in notranjo trdnost. V Sloveniji je sveti Heleni posvečeno 18 cerkva.
v četrtek, 20. avgusta, goduje sv. Bernard
Bernard se je rodil leta 1090 visokemu burgundskemu plemiču na gradu Fontaines pri Dijonu. Fant je bil izredno bister in vsi so mu napovedovali sijajno prihodnost. Nekaj časa je živel malo bolj posvetno, potem pa se je ob spominu na mater, ki jo je zgodaj izgubil, zresnil. Ko mu je bilo dvaindvajset let, je sklenil, da bo služil samo Bogu. Na okolico je imel tako močan vpliv, da so njegovemu zgledu sledili štirje bratje in 30 drugih plemičev. Leta 1112 so potrkali na vrata strogega samostana Citeaux (latinsko Cistercium – odtod ime reda cistercijani). Življenje tukaj je bilo trdo: šest ur na dan molitev, šest ur fizično delo, šest ur duševno delo, šest ur spanje. Ko je Bernard omahoval, se je spodbujal z besedami: »Bernard, čemu si prišel?« Bernard in tovariši so redovno življenje vzeli zares in to je pritegnilo mnoge posnemovalce.
Kmalu so morali ustanoviti dva nova samostana. Leta 1115 je bila ustanovljena opatija Clairvaux in 25-letni Bernard je postal opat. Samostan je stal sredi gozda in Bernardu je tišina izredno ugajala, saj je lahko nemoteno premišljeval. Iz premišljevanja je zajemal duhovno moč, ki je razgibala vso tedanjo Evropo. »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen,« je zapisal, »sem si pridobil večinoma v gozdovih.«Bernard je kmalu zaslovel ne le v svojem redu, ampak tudi izven njega. Povsod, kjer je bilo kaj narobe, so ga klicali na pomoč. Bil je odkrit in odločen, ko je bilo treba nastopiti zoper napake pri cerkvenih dostojanstvenikih in svetnih mogočnikih. Leta 1130, ko je Cerkev imela dva papeža, je dosegel, da so vladarji podprli tistega, ki je bil pravilno izvoljen. Napisal je veliko govorov, pisem in pesnitev, ki so jih dolga stoletja prepisovali in kasneje tudi tiskali, ker so bili priljubljeno vzgojno branje. Iz njih odseva Bernardova zatopljenost v Boga, izredno poznavanje Svetega pisma in čut za potrebe časa. Odlikuje jih lep, uglajen in blagozveneč jezik, čudoviti pa so tudi njegovi govori o Materi božji Mariji.
Sv. Bernard je umrl 20. avgusta 1153 v Clairvauxu, za svetnika je bil razglašen leta 1174, leta 1830 pa so mu podelili naslov cerkvenega učitelja duhovnega življenja. Po sv. Bernardu so ob krstu imenovali tudi sv. Bernardko Lurško.
v soboto 22. avgusta je praznik Device Marije Kraljice
Po drugem vatikanskem koncilu se praznuje teden dni po Marijinem vnebovzetju, ki predstavlja četrto častitljivo skrivnost. Marijino kraljevanje se je namreč v polnosti začelo šele po prihodu v nebesa. Tedaj je v polnosti postala kraljica nebes in zemlje. Ker je v nebesa vzeta, je deležna tudi kraljevanja svojega Sina, piše portal pridi.com.
Izročilo Cerkve je Mariji že vseskozi dajalo naslov »Kraljica«. Imenovalo jo je tudi: Gospodarica, Vladarica, Cesarica … Skrivnosti Marijinega kronanja se spominjamo tudi pri rožnem vencu, ko molimo desetko: ki je tebe Devica v nebesih kronal. Marija je sicer Kraljica, vendar bolj Kraljica (oz. Mati) usmiljenja, kar ponavljamo v molitvi Zdrava Marija, milosti polna. V srednjem veku so nastale tri priljubljene antifone, ki Mariji dajejo naslov Kraljica: Pozdravljena, Kraljica; Raduj se, Kraljica nebeška; Zdrava, o nebes Kraljica.
Teološko gledano Marijino kraljevsko dostojanstvo izhaja iz njenega božjega materinstva. Oče je skrb za ta svet zaupal svojemu Sinu, Jezusu Kristusu, ki mu zato pravimo Kristus Kralj vesoljstva. Potemtakem smemo Marijo imenovati Kraljica.
Vir: pridi.com