v torek, 25. avgusta goduje sv. Helena
Sveti Ludvik, francoski kralj in zaščitnik Frančiškovega svetnega reda se je rodil 25. aprila 1214 v bližini Pariza, umrl pa 25. avgusta 1270. Smrtni dan svetnika obhajamo kot rojstvo za nebesa.
Sveti Ludvik IX. je bil v Frančiškovih redovih prisoten na poseben način, sestre in bratje so se mu priporočali, ga častili in slavili. Njegov zgled, vera, zaupanje v Boga ter tudi skrb za sočloveka in državo na poseben način nagovarjajo in kličejo k posnemanju slehernega človeka in vsakega kristjana.
Ludvik IX. je bil zelo uspešen tako bojevnik kot tudi diplomat; vse svoje življenje je bil znan kot uspešen posrednik, pogajalec med sprtimi stranmi. Nanj so se obračali razni kralji, cesarji in papeži, kar kaže na njegovo miroljubno naravo. Kralj Ludvik IX. je bil dejaven tudi na področju gradnje; zgradil je številne samostane, cerkve, hospice in izobraževalne ustanove. Najbolj znana je gradnja cerkve Saint Chapelle, kamor so shranili relikvije, ki jih je od Baldvina, rimskega cesarja Konstantinopla, kupil Ludvik.
13. stoletje je bilo stoletje križarskih vojn. Ludvik IX. je sodeloval v dveh, v 7. in 8. križarski vojni. Ne, ker bi želel biti veliki bojevnik, ampak je bila udeležba v njih posledica njegove zaobljube.
Na 8. križarski pohod se je Ludvik odpravil leta 1270, v upanju, da spreobrne sultana v Tunisu in skupaj z njim premaga sultana v Egiptu. A namera mu ni uspela, zaradi vročine in pomanjkanja vode so se razpasle številne bolezni in veliko število vojakov je umrlo.
3. avgusta 1270 je umrl njegov sin Tristan , 25. avgusta pa je umrl tudi kralj Ludvik IX. Pred smrtjo je Ludvik sinu Filipu III. narekoval oporoko, ki se je ohranila do današnjih dni in vsebina katere kaže na njegovo veličino.
Postopek za imenovanje kralja Ludvika IX. za svetnika se je začel zelo hitro. Že v času njegovega življenja so ga ljudje oboževali in zato se je takoj po njegovi smrti začel proces, da bi ga razglasili za svetnika. Hkrati se je ob njegovih posmrtnih ostankih zgodilo več čudežev.
Leta 1272 je francosko plemstvo vložilo prošnjo za kanonizacijo in 1275 je papež odprl uradni postopek. Plemstvo je sicer želelo pospešiti sam proces, vendar se je papež držal protokola. 27 let po njegovi smrti, ko je vladal Ludvikov vnuk Filip IV., je na slovesnostih v avgustu leta 1297 papež Bonifacij VIII. Ludvika IX. razglasil za svetnika.
v četrtek, 20. avgusta, goduje sv. Monika
Poročena je bila s starejšim poganom Patricijem, jezavim možem, ki ga je Monika potrpežljivo prenašala in mu od Boga izprosila milost sv. krsta. Njen ponos je bil prvorojenec Avguštin. Imela je še enega sina in hčerko. Zgodaj je Avguština poučila o verskih resnicah, on pa je zgodaj zašel na kriva pota; izgubil je vero in pristopil k manihejcem, ki so zanikali vsako krščanstvo.
Monika je zelo trpela, molila, jokala in prosila sina, naj se vrne na pravo pot. Zatekla se je k nekemu škofu, ki jo je potolažil: »Pojdi v miru, sin tolikih solza se ne more pogubiti.« Ko je Avguštin sklenil iti v Rim, ki je bil še bolj pokvarjeno mesto kakor Kartagina, ga je mati prosila in rotila, naj ostane. Zastonj! Zlagal se ji je, da bo spremil prijatelja do ladje. Mati je šla z njim. Zlagal se ji je še drugič, češ da ni ugodnega vetra, da ladja ne more odpluti, naj kar gre v Ciprijanovo cerkvico; ob zori jo bo že prišel iskat in ji povedal, kdaj odpluje ladja.
Ponoči se je vkrcal in ladja je odplula proti Rimu. Tihota in veličina morja pa sta Avguština tako prevzeli, da mu je pri srcu postajalo hudo zaradi krutosti do matere. Gledal je proti odmikajoči se afriški obali in v duhu videl mater, kako ga bo čakala, kako bo šla v pristanišče in tam spoznala, da jo je prevaral. Bilo je to leta 384. Monika pa ni strpela doma. Šla je za sinom v Rim in nato v Milano, kamor je šel Avguštin iz Rima. Tam se je dal krstiti. Sam pravi, da je bil pravzaprav krščen z materinimi solzami.
Ko sta se vračala v Afriko, je Monika v rimskem pristanišču Ostiji zbolela. Vsa srečna je govorila: »Kaj naj še delam na zemlji? Le eno je bilo, za kar sem želela živeti: da bi tebe, moj sin, videla krščenega. Zdaj mi je Bog to željo izpolnil.« Prosila ga je, naj se je spominjajo pri maši, in tam umrla leta 387.
Sveta Monika je zavetnicakrščanskih žena in mater; je priprošnjica za rešitev otroških duš; za vzgojo težavnih otrok.
v petek, 28. avgusta, goduje sv. Avguštin
Avrelij Avguštin se je rodil 13. novembra 354 v mestecu Tagaste v severnoafriški pokrajini Numidiji. Njegov oče Patricij je bil pogan, mati Monika pa kristjanka, pobožna in modra. Deček je kazal izredno nadarjenost pa tudi močna nagnjenja k slabemu, kakor priznava v svoji avtobiografiji Izpovedi.
Iskanje resnice ga je zaneslo v manihejstvo, verski sestav iz zmaličenega krščanstva in vzhodnih verstev. Ko mu je bilo dvajset let, je končal visoko šolo v Kartagini. Notranji nemir ga je gnal v Rim, kjer je ostal le pol leta. Dobil je mesto učitelja govorništva v Milanu. Ta sprememba je bila za Avguštinovo življenje odločilna: za zmeraj se je ločil od manihejcev, v novem okolju pa je našel voditelje, ki so mu kazali pravo pot.
Prvi je bil milanski škof Ambrozij. Hodil je poslušat Ambrozijeve bleščeče govore. Avguština je privabljala oblika Ambrozijevih govorov, toda tudi njihova globoka vsebina je neopazno prodirala v njegovo srce. K temu je pripomogla tudi molitev matere Monike, ki je prihitela za njim iz Afrike v Milan. Avguštin je jasno čutil, kaj mu je storiti, toda poguma za odločilni korak ni imel.
Tedaj je vmes posegel Bog. Nekega dne je Avguštin iz sosednje hiše zaslišal pojoč otroški glas: »Vzemi in beri! Vzemi in beri!« Začutil je, da mu Bog po tem glasu veleva, naj vzame Sveto pismo in prebere mesto, ki se mu odpre. Odprlo se mu je Pavlovo Pismo Rimljanom, kjer je bral: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost.« To se je zgodilo avgusta 386, na veliko noč naslednje leto ga je milanski škof Ambrozij krstil. Kmalu po krstu se je Avguštin s svojimi odpravil v Afriko. Med potjo je v rimskem pristanišču umrla mati Monika.
Ko je prišel v rojstno mesto Tagaste, je s prijatelji zaživel samostansko življenje po redu, ki je obsegal pobožne vaje in študij. Leta 391 ga je škof Valerij v obmorskem mestu Hiponu posvetil v duhovnika, da je namesto njega pridigal. Avguštin je bil odličen pridigar. Ohranilo se je okoli 500 njegovih pridig poleg govorov, v katerih je razlagal psalme in Janezov evangelij. Leta 396 je bil Avguštin izvoljen za škofa v Hiponu. Imel je velik vpliv ne samo v svoji škofiji, ampak s svojimi spisi tudi v Afriki in v vsej Cerkvi.
Med spisi sta – poleg govorov in pisem – najbolj znani knjigi Izpovedi, ki jih je napisal kmalu potem, ko je postal škof in spadajo med bisere svetovne književnosti, ter O božji državi, ki obsega 22 knjig. Avguštinovi spisi so zakladnica, iz katere še danes poleg teologov zajemajo filozofi, zgodovinarji, sociologi. Umrl je 28. avgusta leta 430, ko so mesto oblegali Vandali.
Vir: pridi.com
