Oz 6,3-6; Rim 4,18-25; Mt 9,9-13
Današnji evangelij nam predstavi nenavadno srečanje. Jezus gre mimo mitnice in zagleda Mateja, cestninarja. V očeh ljudi tistega časa je bil Matej grešnik, človek, ki ni bil vreden posebnega spoštovanja. Toda Jezus ga pogleda drugače. Ne vidi samo njegove preteklosti, ampak tudi njegovo srce in njegovo prihodnost.
Preprosto mu reče: »Hôdi za menoj.« In Matej vstane ter gre za njim.
Kako spodbudno je to za nas! Tudi nas Jezus kliče, čeprav pozna naše slabosti, napake in grehe. Ne čaka, da bi postali popolni, ampak nas kliče takšne, kakršni smo. Njegov pogled ni pogled obsodbe, ampak usmiljenja in zaupanja.
Farizeji se pohujšujejo, ker Jezus sedi za mizo z grešniki. Jezus pa jim odgovori: »Usmiljenja hočem in ne daritve.« S tem nas uči, da je Božjemu srcu bolj pri srcu ljubezen do človeka kakor zunanja popolnost. Bog se veseli vsakega, ki se mu približa, in nikogar ne zavrača.
Današnji evangelij nas zato vabi k dvojnemu premisleku. Najprej: ali slišimo Jezusov klic in smo pripravljeni vstati kot Matej? In drugič: ali znamo na druge gledati z Jezusovimi očmi, brez hitrega obsojanja, z več usmiljenja in razumevanja?
Prosimo Gospoda, da bi tudi mi vsak dan znova sprejeli njegov klic in da bi naše srce postajalo podobno njegovemu srcu, polnemu usmiljenja in ljubezni.