v ponedeljek, 9. marca, goduje sv. Frančiška Rimska
Sv. Frančiška Rimska se je rodila 1384 v rimski plemiški družini. Kljub temu, da je želela postati redovnica, je njen oče zahteval, da se je zelo mlada poročila s plemičem. Rodila mu je šest otrok, od katerih so preživeli le trije.
Po moževi smrti se je posvetila karitativnemu delovanju. Znana je bila kot dobrotnica, negovalka bolnih ter celo kot čudodelka. Negovala je bolne, prala perilo in nagrajevala tiste, ki so ji pomagali. Ko je leta 1421 v Rimu izbruhnila kuga in so se vsi razbežali, je sv. Frančiška ostala ter pomagala bolnikom, kakor tudi pri pokopavanju mrtvih. Živela je strogo spokorniško življenje.
Bila je velika mistikinja, saj je ohranjenih skoraj 100 njenih mističnih videnj, ki jih je sama narekovala.
Vsa izčrpana je zadnje leto svojega življenja preživela v samostanu benediktink, kjer je umrla 9. marca 1440.
Je zavetnica žena in avtomobilistov, motoristov …, ker ji je po legendi svetil angel, ko se je ponoči pomikala po ulicah in pomagala bolnim in revnim. Je priprošnjica proti kugi in smrti otrok. Upodabljajo jo v benediktinski obleki z angelom, pogosto tudi klečečo pred monštranco.
v sredo, 11. marca, goduje sv. Konstantin
Konstantin, sin Konstancija Klora, se je rodil okrog leta 275 n. š. v Naissusu (Nišu) v Srbiji. Medtem ko je njegov oče 293. leta n. š. postal cesar rimskih zahodnih provinc, se je vojskoval ob Donavi pod poveljstvom cesarja Galerija. Leta 306 n. š. se je vrnil k umirajočemu očetu v Britanijo. Kmalu po očetovi smrti ga je vojska povišala na položaj cesarja.
Takrat je še pet drugih posameznikov trdilo, da so avgusti. Tako je v obdobju med letoma 306 in 324 n. š. v državi nenehno besnela vojna, za tem pa je Konstantin postal edini cesar. Z zmago v dveh vojnih pohodih si je zagotovil mesto v rimski zgodovini in postal edini vladar rimskega cesarstva.
Leta 312 n. š. je Konstantin v bitki ob Milvijskem mostu pred Rimom premagal svojega nasprotnika Maksencija. Apologeti krščanstva so trdili, da se je med tem vojnim pohodom pod soncem pojavil goreč križ, na katerem je v latinščini pisalo In hoc signo vinces, kar pomeni »V tem znamenju zmagaj«.Elizabeth Floyd in Geoffrey Hindley, Kdo je ustvarjal zgodovino, Mladinska knjiga 1988, str. 38 Verjame se tudi, da mu je bilo v sanjah naročeno, naj na ščite svojih čet naslika začetni črki Kristusovega imena v grščini. Vendar to zgodbo majejo številne časovne neskladnosti. V knjigi A History of Christianity piše: »O točnem času, kraju in podrobnostih tega videnja obstajajo različna pričevanja.« V Rimu ga je sprejel poganski senat, ga oklical za najvišjega avgusta in pontifeksa maksima, ki je bil vrhovni svečenik poganske vere v cesarstvu.
Konstantin je 313. leta n. š. s cesarjem Licinijem, vladarjem v vzhodnih provincah, sklenil družabništvo. Z Milanskim ediktom sta vsem verskim skupinam podelila svobodo čaščenja in enake pravice. Mnogi zgodovinarji pa tej listini ne pripisujejo velikega pomena in pravijo, da je šlo zgolj za običajno uradno pismo in ne za kako pomembnejšo cesarsko listino, ki bi pomenila spremembo politike do krščanstva.
V naslednjih desetih letih je Konstantin premagal svojega zadnjega preostalega tekmeca, Licinija, in postal neizpodbitni vladar rimskega sveta. Leta 325 n. š. je, še nekrščen, predsedoval prvemu velikemu ekumenskemu koncilu »krščanske« cerkve, na katerem so obsodili arianizem in napravili poročilo o temeljnih verovanjih, imenovanih nicejska veroizpoved.
Konstantin je 337. leta n. š. na smrt zbolel. V teh zadnjih urah življenja se je krstil in nato umrl.
v četrtek, 12. marca, je gregorjevo
Gregorjevo je dobilo ime po svetem Gregorju, katerega god smo včasih praznovali na ta dan.
Stari običaj pravi,
da so se dekleta na gregorjevo ozirala v nebo.
In iskala ptice.
Prva ptica,
ki jo je dekle videlo,
je naznanila,
kakšen bo njen mož.