v torek, 24. marca, goduje sv. Modest, misijonar Slovencev
Sv. Modest je po vsej verjetnosti izviral iz Irske. Sv. Virgil, zavetnik Slovenije, ga je na željo karantanskega kneza Hotimirja skupaj z drugimi krščanskimi duhovniki poslal kot misijonarja v Karantanijo. Na Gosposvetskem polju je dal postaviti cerkev posvečeno Mariji, ki je bila verjetno predhodnica današnje cerkve Gospe svete. Od tod je sv. Modest deloval po celotni deželi, učil, širil blagovest in posvečeval duhovnike. Po njegovem pridiganju in Hotimirovem prizadevanju se je veliko plemenitašev in preprostih ljudi odpovedalo malikovanju in prejelo krst. Umrl pred letom 772; pokopan je pri Gospe Sveti.
na veliki četrtek, 2. aprila, se spominjamo Gospodove zadnje večerje
Jezus in njegovi prijatelji so se zbrali k praznovanju. Jezus je vedel, da zadnjikrat obhajajo skupaj ta veliki praznik. Želel je svojim učencem sporočiti še dve pomembni stvari. Vstal je od večerje in učencem umil noge. Zelo nenavadno za današnji čas. Takrat pa je bil običaj, da so gostom ob prihodu umili noge. V Sveti deželi so nosili sandale. Tako obuvalo ni ščitilo nog pred prahom in peskom. Gostje so torej prihajali z umazanimi nogami in umivanje je bilo namenjeno njihovemu boljšemu počutju. Delo je veljalo za ponižujoče in opravljali so ga sužnji ali služabniki. Jezus ni bil ne eno ne drugo. Bil je voditelj dvanajsterih, učitelj in Mesija. Zakaj torej je to storil? Ni se povzdigoval nad druge, ni jih zaničeval, temveč jim je želel koristiti. Hotel je torej povedati: Več kot imamo darov, večje kot so naše sposobnosti, večje so tudi naše
dolžnosti služiti drug drugemu. Jezus si je prizadeval pokazati, da naj med njegovimi učenci, kristjani, veljajo drugačna pravila, povsem druge navade in običaji, kot so med ljudmi veljale do tedaj. Pa ne le to. Saj veste, kako je Jezus govoril učencem, naj hodijo za njim. Seveda jih ni vabil, naj mu sledijo na kak lep izlet, temveč naj mu sledijo z mislimi in dejanji. Tako tudi tokrat ni mislil le na umazanijo, ki se nabere
na nogah, ampak tudi na umazanijo, ki maže misli in dejanja učencev. Mislil je na zmotne misli in napačna dejanja, na katera naj drug drugega opozarjajo. Kaj to pomeni za nas danes? Prav je, da opominjamo drug
drugega, se pogovarjamo o svojih napakah. Pomagati si moramo, da bi bili boljši, bolj pozorni in pravični ter bolj tankočutni.
Po večerji je vzel kruh in vino in pomenljivo poudaril, da sta to njegovo telo in kri. Kakor je bil kruh najosnovnejša hrana in vino najboljša pijača za telo, tako naj bo tudi on, njegov nauk, vse, kar je
učil in delal, osnovna hrana in najimenitnejša pijača za misli, besede in dejanja. Ta dogodek in to sporočilo je silno pomembno. Podoživljamo ga na veliki četrtek pred našim največjim praznikom – veliko nočjo,
pa tudi pri vsaki maši. Jezus sam je namreč rekel, naj njegovi učenci to delajo v njegov spomin. Zato prejmemo Jezusa kot »živi kruh« (hostijo, sveto Rešnje telo, evharistijo). Živi? Ja. Jezus mora biti živ tudi v naših mislih, v naših besedah, pa tudi in predvsem v naših dejanjih. Le tako bomo povezani z nebeškim Očetom in med sabo – zato nova zaveza.
na veliki petek, 3. aprila, se spominjamo Gospodovega trpljenja in smrti na križu
Simbolika velikega petka predstavlja namero in razpoloženje, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca.
Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ni svete maše. Pri bogoslužju ob 15. uri, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu, molimo križev pot.[1] Obredi velikega petka, so najstarejša in najbolj častitljiva dediščina starokrščanskega bogoslužja in pobožnosti.
Opravilo velikega petka ima tri dele. Sveto opravilo se začne v tišini s počastitvijo razgrnjenega oltarja, ki predstavlja Kristusa, oropanega človeškega dostojanstva, ki so mu vzeli vse in ki je na križu občutil zapuščenost. Ko glavni mašnik pred oltarjem na tla leže na obraz verniki pokleknejo in nekaj trenutkov tiho molijo. Zatem prisluhnejo Božji besedi.
Po berilih se posluša poročilo evangelista Janeza o Jezusovem trpljenju in smrti, ki je uničila človekovo smrt in odprla pot v poveličano življenje pri Očetu. Po križu so odprta vrata v nebo.
V prvem je opravilo Božje besede, med katerim beremo pasijon ali poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija[2] ter med drugim prosimo za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo. V drugem delu častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja, v tretjem pa je obhajilni obred. Duhovnik že posvečene svete hostije, ki jih je prinesel iz ječe, kamor jih je odnesel na veliki četrtek, po koncu obreda odnese na novo mesto, tokrat v t. i. Božji grob.
Čeprav ima veliki petek noto žalovanja, ne smemo spregledati, da imata svoj smisel tudi veselje in upanje. Tudi na ta dan, tako kot na cvetno nedeljo, naj bi prevladovala misel na Kristusovo zmago. Na to nakazuje tudi rdeča mučeniška barva, ki jo uporabljamo pri bogoslužju in spominja na zmago, zaradi katere ima mučeništvo svoj pomen.
V Katoliški Cerkvi na veliki petek velja strogi post.
na veliko soboto, 4. aprila, častimo Jezusa v Božjem grobu
Praznovanje velike sobote se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil kakor običajno, ki predstavljajo odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma.
Ogenj
Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje …, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Svetem pismu nastopa na več mestih: npr. Bog se Mojzesu prikaže v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2); Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22) ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.
V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.
Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika (prim. Apd 2,1–3).
Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta. Marsikje je navada, da bogoslužni sodelavci po obredu blagoslova ognja in vode, ki ga duhovnik opravi na veliko soboto zgodaj zjutraj, ogenj raznesejo po domovih vernikov. Ogenj, ki ga blagoslovimo tudi na začetku velikonočne vigilije, je znamenje zmage luči nad temo, topline nad mrazom, življenja nad smrtjo. Tako hiša, ki sprejme blagoslovljeni ogenj, sprejme luč, ki je Jezus Kristus.
Voda
Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.
V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico.[11] Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju.
Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bdenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti.
Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v kropilnik z blagoslovljeno vodo ter se z njo pokrižajo.
Vodo uporabljamo tudi pri maši. Po tem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog, saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki, umazal roke. Ta obred je opisan že v bogoslužnih besedilih sv. Hipolita Rimskega sredi 2. st. po Kristusu. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov.« Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.« Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli »kri in voda«.