v torek, 24. februarja, goduje sv. Matija, apostol
Potem ko jih je na nesrečen način zapustil Jezusov izdajalec Juda Iškarijot, so apostoli, da bi dopolnili apostolski zbor, izmed dvainsedemdesetih učencev, ki so tudi spremljali Jezusa, izbrali dva najprimernejša kandidata. Pogoja sta bila: da je bil med Jezusovimi učenci od začetka njegovega javnega delovanja ter da je videl vstalega Gospoda. Žreb, za katerega so se apostoli odločili, je bil naklonjen Matiju. To, kar je zapisano ob njegovi izvolitvi, je tudi vse, kar vemo o tem »nadomestnem apostolu«.
Legende in razna izročila pa govorijo, da je bil rojen v Betlehemu pobožnim in bogatim staršem, ki so ga še mladega dali v šolo starčku Simeonu v Jeruzalem. Kot deček naj bi bil v družbi tistih pastirjev, katerim je angel oznanil Jezusovo rojstvo. Pozneje se je Jezusu pridružil in bil eden izmed dvainsedemdesetih učencev, ki jih je Jezus »poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti«.
Odlikovali naj bi ga predvsem dve kreposti: ponižnost in ljubezen. O njegovem poznejšem delovanju govorita dva apokrifna spisa: Dejanja Andreja in Matija ter Evangelij po Mateju; oba so si izmislili krivoverci. Bolj stvarna so nekatera druga izročila. Tako Zlata legenda pripoveduje, da je misijonaril v Makedoniji, kjer je storil veliko čudežev in nazadnje umrl kot mučenec. Po drugih virih pa naj bi oznanjal krščanstvo najprej v Judeji, nato pa v Etiopiji, kjer je ustanovil tudi škofijo. Na mučeniško smrt naj bi ga obsodil veliki duhovnik Anan II., ki je dal umoriti tudi Jakoba mlajšega: najprej so ga pobili s kamenjem, nato pa obglavili s sekiro.
Rodil se je v 1. stoletju Betlehemu, umrl pa mučeniške smrti v Etiopiji okrog leta 63.
v sredo, 25. februarja, goduje sv. Valburga, opatinja
Bila je sestra dveh svetih bratov, Vilibalda in Vunibalda. Na poziv sv. Bonifacija je okrog leta 750 prišla iz Anglije v družbi več redovnic v Nemčijo, kjer je misijonaril Bonifacij, njen sorodnik, apostol Nemčije. Legenda pripoveduje, da je na poti čez morje nastal hud vihar. Strah in groza sta stiskala srca potujočim redovnicam; le Valburgi ni upadlo zaupanje v Boga. Viharju je zaklicala: »Četudi so ti valovi mogočni, si ti, o Gospod v višavah, še mogočnejši. Ti zapoveduješ vetrovom in valovom in jih krotiš.« Tedaj je svetnica vstala in v Jezusovem imenu zapovedala viharju in morju – in vihar se je polegel ter nebo zjasnilo.
V Nemčiji se je Valburga velikodušno posvetila misijonskemu delu, zlasti vzgoji mladine. Vodila je v Heidemheimu najprej ženski benediktinski samostan. To službo je opravljala tako dobro, da so ji po smrti njenega brata Vunibalda, ki je vodil bližnji moški samostan, prepustili vodstvo obeh hiš. Zgradila je tam novo opatijsko cerkev, ki je vzbujala občudovanje, prav tako kakor njena svetost, učenost, modrost in dobrota. Veljala je za izredno sposobno vzgojiteljico in pobudnico za pisanje dobrih knjig. Umrla je 25. februarja leta 779. Na ta dan goduje.
Njena slava se je razširila, ko so čez sto let prepeljali njene relikvije v mesto Eichstaett na Bavarskem. Tu je že bil grob njenega brata sv. Vilibalda, slavnega škofa v tem mestu. V čast svetnici so sezidali novo cerkev in ob njej samostan za benediktinke, ki so prišle iz Salzburga. Njene relikvije, daleč znane po čudežnih možeh, šo hodili častit tudi romarji iz naših krajev; zlasti za prvi maj, ko so slovesno obhajali obletnico prenosa njenih kosti. Za čudežno zdravilo so imeli še dolga stoletja »olje sv. Valburge«, to je prosojno tekočino, ki se je nabirala na kamniti plošči njenega relikviarija. To so nabirali v drobcene steklenice, večkrat umetniško izdelane, in jih raznašali širom po Evropi.
Valburga se je rodila na Britanskem otočju kot hči sv. Riharda Romarja, zahodno-saksonskega kraljevega namestnika. Pri enajstih letih so jo poslali v benediktinski samostan v Wimborn na izobraževanje. Tam je Valburga preživela 26 let in zaslovela po svoji marljivosti in znanju. Valburga je v latinščini napisala življenjepis svojega brata sv. Vinibalda in nekateri jo navajajo kot prvo pisateljico Anglije in Nemčije.
Ko je Valburgin stric sv. Bonifacij začel z evangelizacijo germanskih narodov, je poklical Valburgo in njene brate. Valburga je vstopila v novo ustanovljeni samostan v Heidenheimu in pozneje postala opatinja. Umrla je leta 777.
Valburgine posmrtne ostanke so okoli leta 870 prenesli v Eichstätt. Številni čudeži, ki so se zgodili na njeno priprošnjo, so v srednjem veku močno razširili njeno češčenje. Zgodba o Valburgi, ki je nastala takrat, navaja dogodek z njene poti v Nemčijo, ko je ladjo, s katero je plula, zajela huda nevihta. Valburga je na palubi pokleknila k molitvi, nakar je nevihta takoj potihnila. K njej se zatekajo v varstvo zoper hude nevihte.
Dobri Oče, na priprošnjo sv. Valburge zbudi v meni popolno zaupanje vate tudi sredi smrtno nevarnih neviht.
Valburgo so še kot deklico starši zaupali v vzgojo sorodnici sv. Liobi, opatinji benediktinskega samostana Wimborne na Angleškem. Kasneje jo je sv. Bonifacij, prav tako njen sorodnik, poklical v Nemčijo, da bi mu pomagala pri misijonskem delu. Tam sta že bila tudi njena brata Vilibald in Vunibald, ki sta v Heidenheimu sezidala dvojni samostan. Valburga je vodila ženski, Vunibald moški samostan, Vilibald pa je postal prvi eichstattski škof. Po smrti bratov je Valburga prevzela oba samostana. Bila je izredno sposobna žena, slovela je po svoji modrosti in svetosti. Njen samostan je bil v tistem času središče kulture na severnem Bavarskem, mnoge nune so pod njenim vodstvom postale duhovne pisateljice. Že za časa njenega življenja, še bolj pa po smrti, so se na njeno priprošnjo dogajali mnogi čudeži in ozdravljenja.
v soboto, 28. februarja, goduje sv. Roman
S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo, da se je sveti Roman rodil v Burgundiji okoli leta 390 v premožni, a preprosti in bogoljubni družini. Starši so njemu, bratu Lupicinu in njuni sestri že v mladosti vcepili iskreno in prisrčno ljubezen do Boga. Romana svetna izobrazba ni pretirano mikala, se je pa zato toliko bolj posvečal delom ljubezni do bližnjega, molitvi in duhovnemu branju. Odpovedal se je ženitvi in sklenil, da bo živel samo za Boga in iskal pot popolnosti v odmaknjenosti od sveta, v samotarskem načinu življenja. Ob prebiranju življenjepisov velikih vzhodnih puščavnikov in knjige redovnih pravil opata Janeza Kasijana si je izdelal načrt za samostojno samotarsko naselitev. Izbral si je samotno dolino v pogorju Jura, ograjeno z visokim skalovjem in zaraščeno z gozdom. Tu si je na jasi pod smokvinim drevesom, kjer je izviral studenček, napravil skromno zavetišče. Dan si je razdelil na čas za molitev, branje in ročno delo. Kmalu se mu je pridružil še brat Lupicin, sčasoma pa še drugi, ki so ju želeli posnemati. Postopoma so v dolini Condat nastali kar trije samostani: enega je vodil Roman, drugega Lupicin, tretjega, ženskega, pa njuna sestra. Roman se ni imel za vrednega prejeti mašniško posvečenje; a ga je škof Hilarij iz Arelata pregovoril. Umrl je 28. februarja leta 463 ali 464. Približno sto let pozneje so v Galijo prišli benediktinski menihi, pod okrilje katerih so prešli Romanovi samostani.
Hudobni duh je Romana in Lupicina na začetku njune meniške poti neprenehoma preizkušal. Bilo je tako hudo, da sta že sklenila poiskati drug kraj za prebivanje. Na poti tja sta prenočila pri ubogi vdovi. Ko je ta slišala, kakšne preizkušnje sta prestajala in kakšen je njun namen, se je silno začudila, kako da se tako pobožni duhovni možje bojé zalezovanja hudobnega duha. »Narobe sta storila, da sta zapustila svoje prebivališče. Srčno bi se morala bojevati in bolj zaupati v Boga, ki vaju gotovo ne bi zapustil.« Brata sta si te besede vzela k srcu in bilo ju je sram njune plašnosti. Takoj zjutraj sta se vrnila nazaj in se bolj pogumno spopadla s skušnjavami.
Lupicin je bil po značaju popolnoma drugačen kot Roman: zelo strog in zahteven do sebe in drugih. Roman pa je bil do drugih veliko bolj blag in prizanesljiv, zlasti do grešnikov. Ko mu je tako nekoč eden izmed zagovornikov Lupicinove strogosti očital, da se bo samostan kmalu spremenil v drhal grešnikov in naj zato neprimerne kandidate odslovi, ga je Roman takole zavrnil: »Ljubi brat, samo Bog je tisti, ki lahko vidi v človeško srce; veliko njih je začelo z veliko gorečnostjo, pa so končali z žalostno mlačnostjo; nasprotno pa so bili nekateri leni in nemarni, a so postajali vedno bolj goreči in so dosegli veliko stopnjo popolnosti. Poleg tega: za koga neki je prišel Sin človekov, če ne ravno za grešnike, takšne kakršni smo mi vsi?«
