v ponedeljek, 2. marca, goduje sv. Neža Praška
Po starem izročilu se je rodila leta 237/291 v plemiški rimski družini. Že od otroštva je bila kristjanka in Kristusu obljubila večno devištvo.
Ker je bila bogata in lepa, je imela pri dvanajstih letih številne občudovalce, ki pa jih je odklanjala. Zasnubil jo je celo sam sin rimskega cesarskega namestnika. Neža je zaroko odklonila, češ da je že zaročena z nebeškim Ženinom.
Ko je užaljeni ženin podrobneje ugotovil, da je Neža kristjanka, jo je naznanil oblastem. Biti kristjan je bilo v tedanji dobi preganjanja zločin proti državnemu redu. Nežo so obtožili in privedli na sodišče, kjer pa je neustrašno pričevala o veri in deviškosti. Njen notranji žar je bil močnejši od vseh groženj in bolečin. Ker pa je bila usmrtitev devic nezakonita, so jo najprej odpeljali v bordel, kjer jo je želel prefektov sin posiliti, a je mrtev padel po tleh. Neža ga je z molitvijo obudila, in zaradi česar je bila obtožena čarovništva in obsojena na smrt. Na koncu naj bi jo neki vojak zabodel z mečem oz. ji odsekal glavo – umrla je kot jagnje, leta 250/304 v Rimu, stara komaj 12 ali 13 let.
Ljudje so občudovali njen pogum pri komaj trinajstih letih. Čeprav je bila še zelo mlada, je bila duhovno zrela in se zavedala svojih večnih vrednot. Izročilo pravi, da se je osem dni po svojem koncu prikazala staršem z jagnjetino v roki in jih potolažila z veliko slavo, ki si jo je zaslužila s svojo mučeniško smrtjo. Njeno češčenje se je hitro razširilo, njeno ime se nahaja v rimskem kanonu. V njeno čast je bila v Rimu nad njenim grobom postavljena velika bazilika, darovalka pa je bila Konstancija, hči cesarja Konstantina.
v četrtek, 5. marca, goduje sv. Hadrijan
Sveti Hadrijan (Adrian) Nikomedijski je eden izmed zgodnjekrščanskih mučencev iz začetka 4. stoletja. Njegova življenjska zgodba je tesno povezana s časom hudega preganjanja kristjanov v času rimskega cesarja Dioklecijan.Hadrijan je bil rimski častnik v mestu Nikomedija (danes del Turčije). Po izročilu ni bil kristjan, temveč pogan in cesarski uradnik, zadolžen za nadzor nad zaprtimi kristjani.
Ko je zasliševal skupino kristjanov, ki so jih mučili zaradi vere, naj bi ga pretresla njihova neomajna zvestoba Kristusu. Vprašal jih je, kakšno plačilo pričakujejo za svoje trpljenje. Odgovorili so mu, da takšno, »kakršnega oko ni videlo in uho ni slišalo«. Te besede so ga globoko ganile.
Hadrijan je takrat javno priznal, da želi tudi sam postati kristjan. S tem dejanjem je izgubil svoj položaj, svobodo in na koncu tudi življenje.
Bil je zaprt in kruto mučen. Njegova žena, sveta Natalija (prav tako čaščena kot svetnica), ga je v ječi spodbujala, naj vztraja v veri do konca.
Po izročilu je bil Hadrijan usmrčen okoli leta 304. Umrl je kot mučenec, zvest Kristusu do zadnjega diha. Njegove relikvije so kasneje prenesli v Carigrad in nato v Rim, kjer se je njegovo češčenje močno razširilo.
