v torek, 6. januarja, je praznik Treh modrih
Praznik Gospodovega razglašenja se v zahodni tradiciji imenuje tudi praznik sv. treh kraljev, s čimer je izraženo vsebinsko dopolnjevanje. Trije kralji (trije modri) podajajo bolj nazorno in živo predstavo o častilcih iz poganskih krajev, ki so prišli pozdravit in molit novorojenega Odrešenika.
Praznik so poleg 25. decembra (božič, praznik Jezusovega rojstva) uvedli na začetku četrtega stoletja in sicer najprej na Vzhodu in nato še na Zahodu. Z besedo epifanija so začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega (Vzhoda), saj pomeni prikazanje oz. razglašenje. Obisk modrih je opisan v Matejevem evangeliju (prim. Mt 2,1–12). Pisec omenjenega evangelija ne navaja števila oseb, pač pa pravi, da so prinesli trojen dar: zlato, kadilo ter miro in od tod tudi sklep, da so bili darovalci trije. Njihova imena v evangeliju niso zapisana, v različnih inačicah pa so znana iz treh legend. Imena iz zadnje so se razširila na Zahodu in se glasijo: Gašper, Miha in Boltežar.
Jezus se je najprej razodel pastirjem, nato pa kljub svojemu uboštvu in nebogljenosti tudi trem zastopnikom poganskih narodov. Modri so namreč že v prvi Cerkvi veljali za predstavnike poganskega sveta, saj so bili v njih na nek način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje. To pomeni tudi začetek misijonskega poslanstva Cerkve. Modre je po izročilu in svetopisemskem besedilu vodila zvezda, ki jih je privedla k Jezusu. Jezusa so molili in ga priznali za mesijanskega kralja ter ga »razglasili« med svojimi rojaki.
Večer pred praznikom je po izročilu tretji sveti večer (prvi je pred božičem, drugi pa na silvestrovo pred novim letom), zato je na Slovenskem v navadi kropljenje z blagoslovljeno vodo in kajenje s kadilom po vseh prostorih hiše, na vhodna vrata pa se napiše začetnice imen treh kraljev z letnico novega leta: 20 + G + M + B + 26.
v petek, 9. januarja, godujeta sv. Hadrijan
Poročilo, ki ga je v slovenščino prevedel dr. Franc Ksaver Lukman in ga najdemo v knjigi Martyres Christi (Kristusovi pričevalci), se glasi: Vse je bilo še vznemirjeno zaradi nenavadnih dogodkov ob smrti in pokopu prejšnjih mučencev in je o njih govorilo, ko sta Hadrijan (Adrijan) in Evbul iz kraja, ki mu pravijo Bataneja (najbrž južno od Cezareje), prišla k drugim spoznavalcem v Cezareji. Tudi nju so pri mestnih vratih vprašali, čemu prihajata. Ko sta po pravici povedala, da prihajata na pomoč preganjanim kristjanom v Cezareji, so ju peljali k sodniku Firmilijanu. Ta, ki je bil zaklet sovražnik kristjanov, ju je prav tako kot prejšnje kristjane brez odloga dal hudo trpinčiti in ju nato obsodil, naj ju raztrgajo zverine. Ko sta pretekla dva dneva, so peti dan meseca, za praznični dan poganske boginje Fortune ali Sreče, Hadrijana izpostavili levu, nato z mečem prebodli in usmrtili. Dva dni kasneje je sodnik na Evbula dolgo pritiskal, naj daruje, da doseže svobodo, kakršno si oni mislijo; njemu pa je bila častna smrt za vero več kot minljivo življenje. Ko so ga bili izpostavili zverinam, je tudi on postal žrtev kakor prejšnji, in kot zadnji med cezarejskimi mučenci zapečatil boje.
Na tem mestu našega spisa je vredno omeniti, kako je ne mnogo kasneje nebeška Previdnost brezbožne oblastnike kaznovala po nasilnikih samih. (Evzebij tu namiguje, da jih je dal usmrtiti cesar Maksimin Daja.) Tudi Firmilijan, ki je tako divjal zoper Kristusove mučence, je z drugimi vred pretrpel smrtno kazen in z mečem končal življenje.