Iz 8,23-9,3; 1 Kor 1,10-13.17; Mt 4,12-23
Po Izaijevi prerokbi bo v deželi smrtne sence zasijala velika luč. Dežela smrtne sence ali poganska Galileja ob Tiberijskem jezeru je nesrečna dežela na severu Svete dežele, kjer so svojo osvajalno pot leta 722 pr. Kr. začeli Asirci. V Jezusovem času je bila zaradi močne helenizacije prezirana s strani velikašev v Jeruzalemu, a obenem pomembna točka na trgovski poti iz Mezopotamije do Sredozemskega morja.
Ampak Bog vstopa v temo, ne mimo nje; prinaša življenje in odrešenje. Prav v tej poganski Galileji Jezus Božji Sin nastopi svoje odrešenjsko pot in pokliče k sodelovanju svoje prve prijatelje apostole.
Več luči želimo danes tudi v naši deželi smrtne sence; to je kar cel svet z vsemi vojnimi žarišči in z vsa zblojenost Zahoda. Naša, včasih nepredirna tema, je tudi razdeljenost na vseh ravneh. Ta diaboličnost – hudi duh namreč deluje tako, da razdvaja oz. vnaša razdor – poteka od politične ravni na svetovni ravni do Cerkve in družine.
V Pismu Korinčanom, ki smo ga slišali v današnjem berilu, Pavel svari pred to razdeljenostjo; že takrat so se grupirali: eden je bil Pavlov, eden Apolov, eden Kefov. Pavel se sprašuje, ali je Kristus razdeljen; ali nismo vsi bratje v Njem? Spomnili naj bi se, v katero ime smo krščeni. Ta razdeljenost se v Pavlovem času ni končala.
Danes je zadnji dan molitvene osmine za edinost kristjanov, zato se malo pomudimo pri problemu razdeljenosti v Cerkvi. Po Nicejskem koncilu leta 325, ko so se po velikem naporu zedinili o skupni veroizpovedi, ki velja še danes in jo molimo vsako nedeljo (vse Cerkve pravoslavja, katoličani in vse veje protestantov), je leta 1054 prišlo do velikega razkola s pravoslavnimi brati. Papež (oz. v njegovem imenu skupina škofov) in carigrajski patriarh sta se medsebojno izobčila. To ni bilo trenutno dejanje; pripravljalo se je več sto let zaradi pomembnih in nepomembnih razlik. Najbolj pomembna je bila prvenstvo papeža v Rimu, ki je imel in še ima naziv prvi med enakimi (primum inter pares), kar pa so patriarhi izkoristili – saj se niso imeli za škofe. Torej je šlo v glavnem za zelo osebni vidik shizme. Druge razlike so bile nekatere manjše: npr. jezikovna (latinščinam – grščina), kvašen ali nekvašen kruh pri evharistiji, celibaterstvo na zahodu ali poročanje duhovnikov na vzhodu, nekatere večje: propadanje Rimskega cesarstva in hkratni vzpon Bizanca – to je bil politični vpliv, ki se je preselil tudi v Cerkev.
Prvo pomirjenje med katoliško in pravoslavno stranjo je prišlo po 2. vatikanskem cerkvenem zboru leta 1965 ob zaključku 2. vatikanskega koncila – papež Pavel VI. In carigrajski patriarh Atenagora sta preklicala medsebojno izobčenje. Od takrat naprej se je počasi in sramežljivo začel ekumenski dialog (οἰκουμένη; oikoumenē = poseljeni svet iz οἶκος; oíkos = hiša, dom in μένω; ménō = bivati) – dobesedno ves poseljeni svet oz. skupni dom človeštva.
Omenjeno molitveno osmino pa so začeli v ZDA zaradi močne raznolikosti protestantskih cerkva (baptisti, metodisti, prezbiterijanci, episkopalci, luterani …), odsotnostjo državne cerkve in poudarkom na verski svobodi.
Druga velika shizma je znana po duhovniku Lutru. Luthrov temeljni motiv je bil iskanje gotovosti Božje milosti in prepričanje, da človek pred Bogom stoji opravičen samo po veri, ne po cerkvenih zaslugah ali delih. Kljub povzročeni razdeljenosti, katere zadnji razlog je bila prodaja odpustkov, je Cerkvi spet prinesel Sveto pismo. Vse skupaj je imelo tudi politično noto. Luthrovo gibanje je nemškim knezom ponudilo ideološko in pravno orodje za krepitev lastne oblasti znotraj Svetega rimskega cesarstva. Cesar Karel V. je bil v vojni s Francozi in Turki, zato je bila cesarska oblast nad nemškimi deželami šibka, papeštvo je pomenilo zunanjo oblast, ki je posegala v nemške zadeve – s podporo Luthru so knezi zavrnili papeško jurisdikcijo, zmanjšali vpliv cesarja in okrepili deželno suverenost. Cerkveno premoženje so prenesli v deželne roke, z njim so financirali upravo, vojsko in dvor, ustanavljali šole in socialne ustanove – reforma je bila tudi ekonomska revolucija. Zaradi povsem osebnih razlogov je angleški kralj Henrik VIII., prekinil z Vatikanom in prišlo je do anglikanske Cerkve.
Gospod tudi nas kliče za svoje sodelavce/apostole, ker nima svojih nog, da bi prišel do vseh ranjenih, nima svojih rok, da bi jih obvezal, nima dlani, da bi jih pobožal in potolažil v njihovi stiski. Želi, da bi bili, kot pravi evangelist Janez (Jn 17, 21): vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. Da bi oznanjevali s svojim zgledom, ne toliko z besedami. Da bi moč dobivali v evharistiji, branju Svetega pisma (prav danes je nedelja Svetega pisma). Da bi posijale male lučke v temo našega časa.