TEDEN MARIJINIH PRAZNIKOV
v ponedeljek, 8. decembra, je praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije
Marija je bila spočeta po naravni poti, kakor vsak drug otrok. Zaradi posebne naloge v zgodovini odrešenja, saj je bila izbrana, da postane Božja Mati, pa je bila po nauku Cerkve obvarovana madeža izvirnega greha in je bila vse od spočetja deležna posvečujoče milosti. To tudi izraža besedna zveza brezmadežno spočetje.
Pomen praznika
Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju namreč pravi, da je bila Marija, ki je bila pred vsemi veki določena za mati Božjega Sina Jezusa Kristusa, ravno zaradi te svoje naloge vnaprej predvidena za svetost in čistost. Bog je zaradi Jezusovega rojstva vnaprej odel Marijo s svojo milostjo, da je bila od samega začetka svojega bivanja čista in brez madeža. Vse to se je zgodilo že takrat, ko sta jo spočela njena starša sv. Joahim in sv. Ana. Zato pravimo, da je bila Marija brez madeža spočeta, oziroma da je Brezmadežno Spočetje (Lurd). Marija je bila torej obvarovana vsakega greha in še prav posebej izvirnega greha, s katerim smo ljudje ranjeni in zaradi njega nagnjeni k slabemu.
Božja Mati, spočeta brez madeža izvirnega greha, je za človeštvo ideal in vzor, hkrati pa tudi porok upanja in priprošnjica pri Bogu. Praznik spominja na Marijino edinstveno mesto v Cerkvi in vabi, da bi se po njenem zgledu in priprošnji tudi kristjani trudili za svetost kot globinsko prijateljstvo z Bogom. Marija je bila že ob spočetju in vse življenje v stanju posvečujoče milosti, se pravi brez greha. Kristjan ta dar prejme z zakramentom krsta, ki mu izbriše izvirni greh, mu da posvečujočo milost in ga vključi v občestvo Cerkve. Posvečujoča milost pa se mu obnovi pri vsaki iskreni spovedi, ko mu Bog izbriše grehe, tako da lahko na novo zaživi odrešeno življenje.
Zgodovina praznika
V desetem stoletju so ga obhajali v zahodnih deželah, v slovanskih krajih se prvič omenja v 14. stoletju, v vzhodnih deželah pa so ga obhajali že od petega stoletja. Od leta 1708 je god Brezmadežne, 8. decembra, določen za vso Cerkev. Papež Pij IX. je to versko resnico 8. decembra 1854 razglasil za od Boga razodeto v veliko veselje vsega katoliškega sveta. To veselo sporočilo je naznanil z besedami: »Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«
Na poseben način je to versko resnico potrdila Marija sama, ko se je v Lurdu prikazala mladi Bernardki Soubirous in se predstavila z besedami: “Jaz sem Brezmadežno Spočetje.”
Upodobitve
Brezmadežno Devico Marijo upodabljamo po prizoru iz Knjige razodetja kot “ženo, ogrnjeno s soncem, in luno pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd” (prim. Raz 12,1). Z eno nogo stoji na glavi kače, kar spominja na besede iz prvih poglavij Svetega pisma: Njen zarod ti bo glavo strl, ti ga boš pa ranila na peti. (prim. 1 Mz 3,15).
Marija, mati duhovnikov in bogoslovcev
8. december je poseben praznik za slovenske duhovnike in bogoslovce, ki so se na ta dan v prvem letniku bogoslovja slovesno posvetili Mariji. To posvetitev vsako leto obnavljajo.a 1927. Njegov god praznujemo 3. decembra.
v sredo, 10. decembra, je praznik Loretske Matere Božje
Daanes se spominjamo Matere Božje v Loretu, kraju pri Anconi na italijanski obali Jadranskega morja, kjer se je leta 1294 na ta dan začela božja pot.
Tu stoji znamenito božjepotno svetišče Matere Božje, ki mu pravijo tudi ‘italijanski Lurd’ in je zraslo nad ‘nazareško’ ali ‘sveto hišico’. Ta naj bi bila po izročilu prenesena najprej (1291) na Trsat nad Reko, potem pa prek Jadranskega morja v Loreto. Postavljena naj bi bila v lovorov gaj, latinsko lauretum iz česar je nastalo italijansko ime Loreto. Tja so romali številni romarji, Marijini častilci iz vse Evrope, tudi iz Slovenije. Posnetek svete hišice so postavljali tudi doma, npr. škof Tomaž Hren v Nazarjah, znane so tudi v Mariboru, Ljubljani in drugod.
Trajen spomin na Loreto so Marijine – lavretanske litanije, ki jih znamo Slovenci peti na prav poseben, drugod neznan način. To ime se jih je prijelo zato, ker so bile v sedanji obliki prvič natisnjene leta 1576 v knjižici, namenjeni romarjem v Loreto.
Loretski Materi Božji je pri nas posvečena župnijska cerkev v Trenti in tri podružnice.
v petek, 12. decembra, je praznik Device Marije iz Geadelupe
Mehiško svetišče na kraju prikazovanj, v severnem predelu prestolnice Ciudad de Mexico, je eno najbolj priljubljenih romarskih krajev na svetu. Pred pandemijo ga je letno obiskalo okoli 22 milijonov. Gvadalupska Devica je pri srcu tudi papežem: k njej je štirikrat poromal Janez Pavel II. in leta 1990 razglasil vidca za blaženega, za svetnika pa ga je razglasil papež Frančišek leta 2016.
»Sem vaša sočutna Mati«
Vse se je začelo 9. decembra 1531, deset let po španski osvojitvi ozemlja današnje Mehike. Na sobotni dan je bil takrat okoli 57-letni domorodec Juan Diego Cuauhtlatoatzin, ki je bil krščen sedem let pred tem skupaj z ženo Mario Lucio in stricem Juanom Bernardinom, na poti na katehezo v Tlatelolco. Kot v delu Nican Mopohua (okoli leta 1550), napisanem v jeziku nahuatl (azteščini), pripoveduje Antonio Valeriano, je Indijanec zaslišal čudovito petje ptic, »lepše kot petje coyoltota ali izitizcana«. Nekdo ga je ljubeče, s pomanjševalnico krstnega imena, poklical: »Juantzin, Juan Diegotzin«. Na hribu je zagledal »zelo lepo ženo, ki se je svetila kot sonce«. Predstavila se mu je kot »vedno sveta Devica, Marija, Mati pravega Boga« in mu rekla: »Zelo si želim, da bi tu, kjer ti pokažem, postavili mojo sveto hišico, kjer vam bom pokazala Njega, kjer ga bom poveličevala in mu omogočila, da se bo razodel, kjer bom dala ljudem njega, ki je vsa moja ljubezen, moja pomoč, moja rešitev. Kajti sem vaša sočutna Mati, tvoja in vseh tistih, ki ste na tej zemlji eno, mati vseh najrazličnejših rodov ljudi, ki me ljubijo, ki k meni kličejo in me prosijo in iščejo in zaupajo vame. Tam bom poslušala njihov jok, njihovo žalost, da jih pozdravim, da ozdravim vse njihove različne težave, bolečine, bedo.« Naročila mu je, naj to prošnjo prenese škofu.
Podoba, vtisnjena v ogrinjalo
Juan Diego je naročilo sprejel, a škof Juan de Zumárraga mu ni verjel. Ko se je vračal od njega, je Marijo prosil, naj to težavno nalogo zaupa komu drugemu. A nebeška Gospa je vztrajala in ga prosila, naj gre ponovno k škofu. Naslednji dan ga je ta temeljito izprašal in mu naročil, naj mu v dokaz prinese znamenje. Vendar pa Juan Diego te prošnje ni mogel uresničiti, saj je zbolel njegov stric Juan Bernardino. V mesto se je odpravil po duhovnika, vendar po drugi poti, da ga lepa žena ne bi morda znova zmotila. Toda nebeška Kraljica se mu je spet prikazala; vprašala ga je, kam je namenjen in zakaj je zaskrbljen. Potolažila ga je in mu rekla: »Mar nisem jaz tu, ki sem tvoja mati? Nisi v moji senci in pod mojo zaščito? Nisem jaz vir tvojega veselja? Nisi pod mojim plaščem, v objemu mojih rok? Česa si še želiš? Še kaj potrebuješ?« Zagotovila mu je, da je stric že zdrav. Takrat se je prikazala tudi stricu, ki je ozdravel, in se mu predstavila kot sveta Marija iz Guadalupeja. Juanu Diegu je Marija naročila, naj na hribu, kjer jo je videl, pa čeprav sredi zime, nabere različnih rož – to bo znamenje za škofa. Na pustem kraju, kjer še poleti komajda rastejo, jih je nabral v svojo tilmo, indijansko ogrinjalo. Ko je ogrinjalo v škofijski palači razgrnil, so škof in drugi navzoči poleg čudovitega cvetja na njem zagledali »dragoceno podobo vedno Device, svete Marije, Božje Matere, kot jo vidimo danes v cerkvi v Tepeyacu in se imenuje Guadalupe«.
»Ne boj se, ali nisem jaz tvoja Mati?«
Na vprašanje, kaj ga najbolj navdušuje pri gvadalupski Mariji, je posebej za Družino odgovoril njen odlični poznavalec Eduardo Chávez, vodja Inštituta gvadalupskih študij in postulator v postopku sv. Juana Diega: »Ena od stvari, ki me pri gvadalupski Mariji najbolj očara, je inkulturacija evangelija. Vzame dobro in resnično in to pripelje k polnosti v Jezusu Kristusu. Vzame semena Besede in jih prinese k tistemu, ki je Pot, Resnica, Življenje. Vzame hrepenenje po življenju in ga dvigne k resničnemu Bogu. To stori na popoln način, kot pravi Janez Pavel II., presegajoč kulturo, jezik, običaje. Zanjo ni zidov, ločevanja. Ustvarja civilizacijo Božje ljubezni in Jezusa prinese v srca tistih, ki so njeni otroci. To je nekaj čudovitega. Pri tem izbere preprostega, ponižnega laika, svetega domorodca, kot so ga imenovali njegovi sodobniki – sveti mož. Prav to pa je Bog storil zanjo. Izbral jo je in ona je v svobodni volji rekla: Zgodi naj se mi po tvoji besedi, dekla sem Gospodova. Izbrala je – oziroma Jezus po njej – Juana Diega, da bi bil njen glasnik, priprošnjik pred škofom. Tako je uspelo to, kar si je močno želela – da se zgradi sveta hišica, kjer bi darovali njemu, Jezusu Kristusu, da bi tam ona tolažila, podarjala usmiljenje, sušila solze, sprejela vsako bolečino. To je inkulturacija, ki jo doseže. Ljudje vseh kultur to razumejo in so pritegnjeni k našemu Gospodu Jezusu, zlasti k zakramentom.«
v soboto, 13. decembra, goduje sv. Lucija
Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji v času cesarja Dioklecijana. Legenda pripoveduje, da jo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Tako je mlada Lucija vzljubila Jezusa, mu zaobljubila devištvo in zahrepenela, da bi tudi sama združila z devištvom še mučeništvo. Mati pa, čeprav dobra, vendar nekoliko željna tudi časnega dobička, bi bila rada hčer omožila s plemenitim mladeničem, ki je bil še pogan; pričakovala je, da bo Lucija pridobila bodočega moža za Kristusa.
Tedaj je mati hudo zbolela. Na hčerino prigovarjanje sta obe poromali na grob svete mučenke Agate in mati je ozdravela. Potem se ni več upirala hčerini želji. Ko pa je snubec za vse to zvedel in spoznal, da Lucija ne bo klonila, jo je užaljen sam gnal pred sodnika. Ker kljub grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je sodnik ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil; dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in s smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Končno so jo obsodili na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še utegnila prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana ter bližnji konec preganjanja kristjanov. Prerokba se je uresničila. Po zmagi Konstantina pri Milvijskem mostu leta 312 je postalo krščanstvo državna vera in kristjani so jo smeli javno izpovedovati.
Češčenje sv. Lucije se je že v zgodnji krščanski dobi razširilo po vsej Italiji in kmalu zajelo tudi naše kraje. Njej je med drugimi posvečena cerkev v Skaručni pri Ljubljani. V izročilu ljudske in cerkvene pobožnosti je sv. Lucija zavetnica vida in jo največkrat upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je namreč Lucija iztaknila oči, da bi se ognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo. To ni njen edini svetniški simbol.
K priljubljeni svetnici iz zgodnjekrščanske dobe se ljudje še danes radi zatekajo po pomoč in jo častijo. Kljub legendam, ki so se spletle okoli njene življenjske zgodbe, pa je njej obstoj zgodovinsko popolnoma dokazan. Svoji odločitvi, da ostane neporočena in živi umaknjeno deviško življenje, je ostala zvesta vse do mučeniške smrti. Po legendi naj bi si sama iztaknila oči, da bi se tako izognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo, a ji je angel prinesel nove, še lepše.
K njej se v priprošnjo zatekajo za najrazličnejše zadeve: je zavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tapetnikov, hišnikov, vratarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev; proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, okužbam, krvotoku in griži.
Upodabljajo jo kot devico v dolgi beli obleki; njeni atributi pa so: dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, meč (ki ji pogosto tiči v vratu) ali bodalo, pri nas pa največkrat drži v roki pladenj z očmi. V Sloveniji ji je posvečenih 12 cerkva.