v ponedeljek, 10. novembra, goduje sv. Leon Veliki
Izredna osebnost papeža in cerkvenega učitelja Leona Velikega potrjuje resničnost latinskega izreka ‘nomen est omen’, po naše: ‘ime vse pove’. Njegovo ime namreč pomeni ‘lev’ in ta mož je z levjim pogumom branil Cerkev pred notranjo nevarnostjo krivih ver in pred zunanjimi sovražniki: pred divjim hunskim poglavarjem Atilom in pred Vandali. S svojo odločnostjo je reševal ne samo Cerkev, kateri je bil postavljen za voditelja, temveč tudi Evropo in njeno kulturo.
Ni znano, kdaj in kje je bil ta veliki papež rojen. Kristusovo Cerkev je vodil 21 let. Že pred izvolitvijo za papeža je opravljal odgovorne službe v rimski Cerkvi. Odlikoval se je po temeljiti bogoslovni izobrazbi, izredni iznajdljivosti, znal se je hitro odločati in imel je dober posluh za potrebe časa. Kot naslednik apostola Petra je na škofovski sedež v Rimu sedel 29. septembra leta 440. V svojem govoru ob škofovskem posvečenju je rekel: »O Bog, slišal sem glas tvojega klica in sem se zbal; premišljal sem delo, ki si mi ga naložil, in sem se ustrašil. O ti, ki si mi naložil to težko breme, nosi ga z menoj, te prosim! Bodi mi vodnik in opora! Daj mi moči, ko si me poklical!«
V dolgih letih papeževanja je imel Leon veliko priložnosti, da je kot najvišji pastir Cerkve branil in varoval čistost vere. Komaj je sedel na Petrov sedež, je že moral nastopiti proti manihejcem, ki so pribežali v Rim iz Severne Afrike in so širili nauk o nasprotju med dobrim in zlim počelom v človeku (proti njim se je boril sv. Avguštin). V tako imenovanih kristoloških bojih (bogoslovnih prepirih o Kristusovi človeški in božji naravi), je papež Leon z vso jasnostjo razložil nauk o dveh naravah v Kristusu: da je Kristus pravi Bog in tudi pravi človek v eni osebi. »Skrivnost našega odrešenja bi postala prazna, če bi več ne verovali, da je Kristus privzel pravo in popolno, resnično človeško naravo!« je zapisal. Ta nauk je bil slovesno razglašen na sinodi v Kalcedonu ob azijski obali Bosporja, ki velja kot 4. vesoljni cerkveni zbor ali koncil (451). Ko so prebrali papeževo pismo, je okoli 600 navzočih škofov z navdušenjem sprejelo njegov nauk in klicali so: »To je vera očetov, to je vera apostolov. Tako verujemo mi vsi. Peter je govoril po Leonu!«
Papeža Leona Velikega se s spoštovanjem spominja tudi svetna zgodovina, ker je Evropo in zahodno kulturo dvakrat rešil pred uničenjem. Leta 452 je hunski poglavar Atila, imenovan ‘šiba božja’, pridrl v severno Italijo, zavzel, oplenil in porušil Oglej in vrsto drugih mest proti jugu. Pot v Rim mu je bila odprta. Cesar Valentinijan se je v skrajni stiski obrnil na papeža in Leon je šel Atilu naproti do Mantove ter dosegel, da se je divji hunski vojskovodja umaknil v Panonijo. Tri leta kasneje je papež Leon spet posredoval za premirje pri vandalskem kralju Gejzeriku.
Papež Leon, ki si je zaradi svojih izrednih zaslug za Cerkev in za svetno družbo zaslužil naziv Veliki, je umrl 10. novembra leta 461. Od 7. stoletja dalje so njegov spomin obhajali 11. aprila, na spominski dan prenosa njegovih posmrtnih ostankov; po novem se obhaja njegov spomin na dan njegove smrti.
Upodabljajo ga s papeškim križem, s tiaro (papeško krono) in evangeljsko knjigo, včasih tudi z zmajem zraven sebe, kar naj bi ga predstavljalo kot rešitelja Rima pred Atilom.
v torek, 11. novembra, goduje sv. Martin
Martin se je rodil leta 316 ali 317 po Kr. v rimski provinci Panoniji, na ozemlju današnje Madžarske. Oče je bil rimski vojak in je svojemu sinu dal ime Martinus, kar v prevodu pomeni mali Mars, v čast bogu vojne Marsu. Še kot otrok je prišel v Pavio, kamor je bil prestavljen njegov oče, in je tam odrasel. V Paviji je Martin zaprosil za sprejem v krščanstvo, toda kot sin vojaškega veterana je imel življenjsko kariero že začrtano. Pri 15. letih ga je oče prisilil, da je dal vojaško prisego, ker je izgubil potrpljenje zaradi sinovega odpora do vojaške službe in njegove nagnjenosti h krščanskemu meniškemu življenju. Tako se je Martin začel pripravljati na vojaško kariero in hkrati na prejem krsta. Krst je prejel za veliko noč leta 339, ko je služboval v garniziji v Amiensu. Po krstu je Martin ostal v vojaški službi še 20 let, ki jih je preživel kot pravi kristjan in dober vojaški tovariš.
Pri štiridesetih se je odločil, da bo zapustil vojsko in oživil svoj mladostni projekt: postati menih. Odšel je v Poitiers k svojemu prijatelju Hilariju, ki je bil izvoljen za škofa. Ta ga je postavil za eksorcista, kar sicer ni bila posebej priljubljena služba, vendar je Martinu dala možnost, da se je izobrazil v teologiji pod vodstvom tega velikega škofa, ki ga je Cerkev priznala za cerkvenega učitelja. Neke noči je Martin sanjal, da mora spreobrniti svoje starše, zato je odšel v Panonijo in spreobrnil svojo mater, pri očetu pa ni imel uspeha. V panonski provinci je prevladoval arianizem, zato je moral kmalu zapustiti deželo. Odšel je v Milano, nato v Ligurijo in na otok Gallinaro, naposled pa se je vrnil v Poitiers, kjer ga je škof Hilarij znova z veseljem sprejel, ga posvetil v diakona in nato v duhovnika. Hilarij je v bližini Poitiersa imel vilo, kamor se je Martin umaknil in postal menih. Kmalu so se mu pridružili učenci, s katerimi je evangeliziral okoliške prebivalce. Tako je nastal samostan v Ligugèju, najstarejši znani samostan v Evropi.
Martin je v Ligugèju ostal približno deset let, dokler kristjani iz Toursa niso bili poklicani, da izvolijo novega škofa. Meščani so ga hoteli izvoliti za škofa, vendar se je izvolitvi upiral, zato so ga ti z zvijačo zvabili iz njegovega samostana in privedli v Tours ter izvolili za škofa z aklamacijo. Martin se izvolitvi ni mogel upreti, zato je bil domnevno 4. julija 371 posvečen za škofa v Toursu. Škofovsko službo je opravljal 26 let. Bil je dejaven škof in energičen razširjevalec vere. Gorečnost za vero in strastno zavzemanje za pravičnost sta ga pripeljali do tega, da je postal misijonar med pogani, zaščitnik zatiranih in razsodnik v sporih med verniki, cesarskimi uradniki in samimi cesarji. Toda za evangelizacijo so bili potrebni dobro pripravljeni duhovniki. Zato je Martin v Marmoutieru ustanovil to, kar bi lahko imenovali prvo središče za vzgojo duhovnikov v Galiji.
Med obiskom v podeželski župniji Condate, kamor je pozno jeseni 397 odšel mirit sprto duhovščino, so mu moči pošle in zbolel je za mrzlico. Umrl je 8. novembra 397. Njegovo truplo so po Loari z ladjo prepeljali nazaj v Tours in ga pokopali v skromen grob, kjer je kmalu zrasla velika bazilika. Baziliki, ki je zrasla v Toursu v čast Martinu, se je pozneje pridružil samostan, kamor je frankovsko in merovinško plemstvo pošiljalo vzgajat in izobraževat svoje otroke.oslovnega semenišča v Ljubljani, saj nosi ime Collegium Carolinum.
v četrtek, 13. novembra, goduje sv. Stanislav Kostka
Sveti Stanislav je bil iz sloveče rodbine Kostka, ki je v poljski državi zavzemala visoke službe in častna mesta. Rodil se je 28. oktobra 1550 na gradu Rostkow v Mazoviji, kjer je preživel prvih štirinajst let življenja. Šolal se je ob domačem učitelju. Nato je v spremstvu domačega učitelja skupaj s starejšim bratom Pavlom šel na Dunaj na jezuitsko gimnazijo. Prvo leto so stanovali v gimnazijskem internatu, potem pa je bil zavod ukinjen in šli so stanovat v hišo nekega protestanta. Brat Pavel je svobodo zlorabil tako, da je zahajal v slabo družbo in je zanemarjal študij, Stanislav pa je ostal zvest šolskemu delu in vzgoji svojega značaja. To bratu ni bilo po volji, saj je bil Stanislav zanj živi očitek njegove napačne poti. Stanislav je bratu govoril: »Živeti hočem, kakor je Bogu všeč, če je tebi, brat, všeč ali ne!« Pomoč je iskal v molitvi in v pogostem prejemanju obhajila: k obhajilu je hodil vsako nedeljo, kar je bilo v tistih časih nekaj posebnega. Bratovo življenje je bilo vedno slabše, zato je bil do Stanislava vedno hujši.
Po treh letih šolanja na Dunaju je Stanislav sklenil, da vstopi v jezuitski red. Na Dunaju si ga niso upali sprejeti, ker so se bali mogočnega očeta, zato je Stanislav prek Nemčije zbežal v Rim, kjer ga je vrhovni voditelj reda, generalni provincial Frančišek Borgia, ki je tudi svetnik, sprejel za novinca v rimskem samostanu. Takle mlad fant, ki 1500 kilometrov dolgo pot naredi peš, si je mislil, pač že mora imeti trden redovniški poklic! Sedemnajstletni Stanislav se je zdaj počutil resnično srečnega. Očetu je sporočil, kje je, in prosil ga je, naj izreče svoj pristanek, ker da bo potem mirnejši. Oče mu je najprej napisal zelo strogo pismo, v katerem mu je očital nehvaležnost. Stanislav je te očitke priznal za upravičene, toda očetu je pojasnil, da je ravnal tako, ker se mu je zdelo, da mora predvsem spolnjevati božjo voljo. Ta krotki sinov odgovor je očeta razorožil in dal mu je svoj pristanek in blagoslov.
Mladi novinec je bil vsem vzor: bil je pobožen, v molitvi kakor zamaknjen, med tovariši veder, sproščen, vesel, razigran, okoli sebe je izžareval čistost in vedrino. Vedno je bil pripravljen pomagati. »Obogati nas samo to, česar nam nihče ne more vzeti,« je dejal, ko so ga zaradi njegove dobrote hvalili. Posebno vneto je častil Mater božjo. V jezuitskem redu je bil dobrih devet mesecev, kajti že 15. avgusta 1568 je nenadoma zbolel in umrl v osemnajstem letu življenja. Že prej je napovedal, da bo praznik nebeške Matere obhajal pri njej. Leta 1726 je bil slovesno razglašen za svetnika, njegov god pa obhajamo 13. novembra. Sijaj njegove duše je privlačil okolico, ko je bil še živ, po njegovi smrti in poveličanju pa njegova privlačnost ne pozna meja.
Tudi prva slovenska gimnazija, Škofovi zavodi v Šentvidu nad Ljubljano, nosijo ime po njem. Zaradi svoje zvestobe študiju in resni samovzgoji velja Stanislav Kostka za zavetnika (dijaške) mladine. Nam je posebno ljub tudi zato, ker je slovanske krvi; slovanskih svetnikov pa v cerkvenem koledarju ni veliko.
v petek, 14. novembra, goduje sv. Nikolaj tavelić
Nebeški zavetnik hrvaškega ljudstva se je rodil okoli leta 1340 v Šibeniku na Hrvaškem v plemiški družini. Že kmalu je vstopil v frančiškanski red in bil leta 1365 posvečen v duhovnika.
P. Nikolaj je v sedemdesetih letih 14. stoletja v Bosni kot misijonar spreobračal bogomile, to je krivoverce (veja katarov), v pravo vero. Tu je spoznal p. Deodata, s katerim se je leta 1383 odpravil v Sveto deželo in se naselil v frančiškanskem samostanu na Sionu.
Naučil se je arabščine in se posvetil romarjem, ubogim in bolnim – vse pa je potekalo pod budnim očesom muslimanskih zavojevalcev.
Po zgledu sv. Frančiška Asiškega je želel skupaj s svojima sobratoma p. Deodatom in p. Petrom iz Francije ter p. Štefanom iz Italije spreobrniti h krščanstvu jeruzalemskega voditelja Saracenov, to je voditelja muslimanskih Arabcev. Ta pa se je razjezil in ukazal, naj jih vržejo v ječo in mučijo, da se bodo odpovedali svoji veri.
14. novembra 1391 je p. Nikolaj skupaj s tremi sobrati muslimane javno pozval k spreobrnjenju v krščansko vero; razjarjena muslimanska množica pa je planila nadnje in jih razsekala z meči. Tako so vsi umrli mučeniške smrti.
Papež Leon XIII. je p. Nikolaja Tavelića skupaj s tremi sobrati leta 1889 razglasil za blažene, Pavel VI. pa jih je leta 1970 razglasil za svetnike.
v soboto, 15. novembra, goduje sv. Albert Veliki
Rodil se je okoli leta 1200 v Launigenu v augsburški škofiji. V Padovi je študiral umetnost in morda celo medicino, ko pa je spoznal redovnega predstojnika dominikancev, bl. Jordana Saškega, se je odločil za dominikanski pridigarski red in vstopil vanj.
Ko je prejel duhovniško posvečenje, so ga predstojniki poslali v Nemčijo, da bi v tamkajšnjih samostanih uredil študijsko in znanstveno delo. Intelektualno zelo nadarjen in izobražen je sv. Albert postal profesor na različnih evropskih univerzah. Najprej v Parizu, potem pa v Kölnu, kjer je bil med njegovimi učenci sv. Tomaž Akvinski, za katerega je predvidel veliko znanstveno prihodnost. Sv. Albert je kot prvi srednjeveški učenjak sprejel in pokristjanil Aristotelovo filozofijo, znan pa je tudi kot častilec Jezusovega Srca.
Izvoljen je bil za provincialnega ministra v Nemčiji ter obiskoval brate, ki so živeli skromno in v revščini. Leta 1260 je bil imenovan za škofa v »razpadajočem« Regensburgu, a se je po dveh letih, ko je stvari spravil v red, umaknil. V naslednjih letih je opravljal službe profesorja in redovnega predstojnika. Po Nemčiji je potoval kot potujoči pridigar. Zadnja leta je trpel zaradi pešanja spomina.
Umrl je 15. novembra 1280 umrl v Kölnu.
