4 Mz 21,4-9; Flp 2,6-11; Jn 3,13-17
Evangelij je na trenutke izzivalen, nikoli pa ni protisloven. Malo naprej v evangeliju po Luku Jezus odločno opominja, da je treba spoštovati očeta in mater (prim. Lk 18,20) in glede moža in žene pravi, da morata biti eno samo telo in da človek nima pravice ločiti tega, kar je Bog združil. Kako nam lahko torej sedaj reče, naj sovražimo očeta in mater, ženo, otroke, brate in sestre?
Da ne bi videli pohujšanja tam, kjer ga ni, je treba upoštevati neko dejstvo. Hebrejščina nima primernika za več ali manj (ljubiti neko stvar bolj ali manj kot neko drugo); poenostavi in vse zoži na ljubiti ali sovražiti. Stavek: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere …«, moramo torej razumeti v smislu: »Če kdo pride k meni ne da bi imel mene rajši od svojega očeta in svoje matere …«. Da bi to razložili, bo dovolj, če preberemo isti odlomek v evangeliju po Mateju, ki se glasi takole: »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37).
Toda s tem odlomku nismo vzeli izzivalnega naboja, ki je ostal nedotaknjen. Jezus zahteva, da ljubezen do njega stopi pred vse druge ljubezni, tako tiste do ljubljenih ljudi (oče, mati, žena, otroci, bratje in sestre) kot tiste do svojega imetja. A ne gre le za to, da bi ga količinsko ljubili »nekoliko bolj, kot druge stvari«, marveč gre za ljubezen, ki je kvalitetno drugačna in posebna. Sv. Benedikt, ki je to razumel, je zapustil svojim menihom izrek: »Nikoli prav nobene stvari postaviti pred ljubezen do Kristusa«. Stavek, za katerim se ljudje pogosto skrivajo: »Imam ženo in otroke«, lahko torej velja za številne življenjske okoliščine, a človeka ne opravičuje izmikanja dolžnostim do Jezusa.
Odlomek, ki smo ga slišali, je najjasnejši izraz tistega, kar imenujemo evangeljska korenitost. Zanimivo je omeniti tole stvar: Jezus, ki na drugem mestu pravi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi«, se zdi, da tukaj pravi nasprotno, in sicer: »Dobro premislite, preden greste za menoj …«. To je namreč smisel primera, ki ga navaja, da bi podprl svoje prejšnje besede:
»Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ‘Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati’.«
Krščanstva ne moremo vzeti lahkomiselno. Jezus nas opozori pred skušnjavo, da bi udomačili vse in da bi iz vere ter Boga samega naredili eno od številnih sestavin velikega koktajla življenja. Za praznike in nekatere pogrebe gremo k maši, morda damo tudi kakšen dar za Cerkev in smo prepričani, da smo naredili celo več kot smo bili do nje dolžni narediti. Vera je torej postavljena v svojo nišo poleg ostalih niš, ki so morda precej širše in jih predstavlja služba, zaslužek, politika, zabava, šport, lov, ribolov in tisoč drugih stvari.
Predvsem recimo eno stvar: človek, ki tako govori, ki zahteva, da bi bil ljubljen bolj kot oče, žena, otroci, je prenapet blaznež ali pa je Bog. Samo malo je treba pomisliti in zlahka ugotovimo, da srednje poti ni. Kdo, če ne samo Bog, lahko toliko zahteva? Zgodovina sama po sebi ni sposobna dokazati, da je Jezus Kristus Bog (to lahko naredi le vera), lahko pa dokaže in je dokazala neko drugo stvar: da namreč ni bil norec in prenapetež, ko vidimo, da je spremenil svet in zgodovino. Na nas je, da iz tega potegnemo zaključke.
Znanstveniki se še naprej trudijo, da bi v evangelijih našli dokaze za Jezusovo božanstvo, dejstvo namreč, da se je on zavedal, da je bil Božji Sin. In tu je eden od najbolj prepričljivih dokazov, in to prav zato, ker je posreden, ne pa umeščen tja, da bi nekaj dokazoval. V zahtevah, ki jih postavlja človeku, se Jezus obnaša, kot se lahko obnaša samo Bog. Od njih zahteva natančno tisto, kar je v stari zavezi zahteval Bog od Hebrejcev: da ga ljubijo nad vsemi drugimi stvarmi (prim. 5 Mz 6,5).
Zelo zgrešeno bi bilo misliti, da ta ljubezen do Kristusa vstopa v konkurenco z različnimi človeškimi ljubeznimi: do staršev, do sozakonca, do otrok ter do bratov in sester. Kristus ni »tekmec v ljubezni« do nikogar in ni na nikogar ljubosumen. Glavna junakinja Claudelovega dela Satenasti čeveljček, ki je goreča kristjanka in tudi noro zaljubljena v Rodriga, sama pri sebi vzklikne in kar ne more verjeti: »Je torej dovoljena ta ljubezen med ustvarjenimi stvarmi? Ali Bog res ni ljubosumen?« In njen angel varuh ji odgovori: »Kako bi bil lahko ljubosumen na to, kar je on sam ustvaril?« (III. dejanje, 8 prizor).
Ljubezen do Kristusa ne izključuje drugih ljubezni, ampak jih ureja. On je namreč tisti, v katerem vsaka pristna ljubezen najde svoj temelj in svojo oporo ter potrebno milost, da bi jo lahko živeli do zadnjih globin. To je smisel »milosti stanu«, ki jo zakrament zakona podeli krščanskima zakoncema. Ta jima zagotavlja, da ju bo v njuni medsebojni ljubezni podpirala in vodila tista ljubezen, ki jo je imel Kristus do svoje neveste Cerkve.
Kristus nikogar ne slepi in tudi nikogar ne razočara; zahteva vse, ker hoče vse dati; pravzaprav je vse dal. Marsikdo bi se lahko vprašal: toda kakšno pravico ima ta človek, ki je živel pred dva tisoč leti v nekem temačnem kotu zemlje, da od vseh zahteva to absolutno ljubezen? Odgovor, ne da bi ga šli iskat ne vem kam daleč nazaj, najdemo v njegovem zemeljskem življenju, ki ga poznamo iz zgodovine: on je prvi, ki je za človeka dal vse. »Vzljubil nas je in je daroval sam sebe za nas« (Ef 5,2). Pred stoletji je nekega dne v velikem tednu mlada, lepa in premožna žena iz Foligna, ki je pred kratkim ovdovela, v neki cerkvi – danes je to mestna stolnica – premišljevala Odrešenikovo trpljenje in nenadoma začutila kakor močan odmev v svoji glavi tele besede: »Nisem te ljubil za šalo!«. Planila je v jok, kajti nenadoma se je zavedala, da njena ljubezen do Jezusa do tedaj ni bila več kot »šala« v primerjavi z ljubeznijo, s katero jo je ljubil Kristus. Ta laikinja, ki v začetku ni imela nikakršne izobrazbe, je postala ena največjih mistikinj v vsej krščanski zgodovini. Gre za bl. Angelo iz Foligna.
V današnjem evangeliju nas Jezus spomni, kaj je preizkusni kamen in znamenje resnične ljubezni do njega: »Vzeti nase svoj križ«. Vzeti svoj križ ne pomeni iskati trpljenje. Tudi Jezus si ni šel sam iskat svojega križa; v pokorščini Očetovi volji je vzel nase tisto trpljenje, ki so mu ga ljudje naložili na ramena in ga s svojo pokorno ljubeznijo spremenil iz orodja kazni v znamenje odrešenja in slave. Jezus ni prišel, da bi pomnožil človeške križe, ampak, da bi jim dal smisel. Upravičeno je bilo rečeno, da »kdor išče Jezusa brez križa, bo našel križ brez Jezusa«, kar pomeni brez moči, da bi ga mogel prenašati. Hoja za Kristusom opominja: »Če radovoljno nosiš križ, te bo on nosil in te bo pripeljal k želenemu cilju, kjer bo konec trpljenja. Če ga boš nosil po sili, boš iz njega naredil breme, ki te bo vedno bolj težilo. Če odvržeš en križ, boš zagotovo našel drugega in verjetno težjega … Vse Jezusovo življenje je bilo križ in mučeništvo; ti pa bi zase zahteval počitek in veselje?« (II,12).
Na tako radikalno ponudbo, kot je ta iz današnjega evangelija, ne moremo odgovoriti drugače, kot da zavzamemo osebno stališče, ki bo ravno tako radikalno. Prav bl. Angela iz Foligna nam pomaga razumeti, za kaj gre. Nekega dne, ko je že zelo napredovala v svetosti in je razmišljala o svoji ljubezni do Boga, se je nenadoma zavedala, da ta še ni popolna in celostna, kot je mislila. Res je, da je ljubila Boga bolj kot vse druge stvari, npr. Božjo tolažbo. V tistem trenutku je ponovno slišala Kristusov glas, ki ji je govoril: »Angela, kaj bi rada?«. In ona, ki je v en sam krik strnila vso moč svoje volje, je vzkliknila: »Hočem Boga!«.
Vir: R. Cantalamessa
Besede vstopnega speva pri maši dajejo ton današnjemu prazniku: »Hvalimo se s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, znamenjem našega odrešenja, življenja in vstajenja« (prim. Gal 6,14).
Danes vernikom križ ni predstavljen kot vidik trpljenja, kot trda življenjska nujnost ali kakor pot, po kateri bi hodili za Kristusom, ampak kot vidik slave, kot nekaj, s čimer se lahko hvalimo, ne pa zaradi njega jočemo.
Povejmo najprej nekaj o izvoru današnjega praznika. Spominja nas na dva časovno med seboj oddaljena dogodka. Prvi je posvetitev dveh bazilik leta 325, ki ju je dal zgraditi cesar Konstantin: ena stoji na Golgoti, druga pa nad Kristusovim grobom. Drugi dogodek pa datira v 7. stoletje: gre za krščansko zmago nad Perzijci, po kateri so ponovno slovesno prenesli relikvije svetega križa v Jeruzalem. Sčasoma pa je praznik dobil pomen sam v sebi. Postal je radostno obhajanje skrivnosti križa, ki ga je Kristus iz orodja zasramovanja in sramotne smrti spremenil v orodje odrešenja. To je dan – tako je pel starodavni krščanski pesnik –, v katerem »zažari skrivnost križa« (fulget crucis mysterium).
Berila odsevajo to razsežnost. Drugo berilo prinaša slavno hvalnico iz Pisma Filipljanom, kjer je križ razlog Kristusovega slavnega »povzdignjenja«:
»Sam sebe je izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.«
Tudi evangelij govori o križu kot trenutku, v katerem je »bil Sin človekov povzdignjen, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje«.
Sprejmimo sporočilo tega praznika na malce drugačen način, kot smo vajeni: bolj z očmi kot z ušesi. Kako je izročilo Cerkve videlo Kristusov križ? Najpreprostejši način, da bi to odkrili, je pogledati, kako je križ upodabljala krščanska umetnost. Zgodovina pozna dva temeljna načina upodabljanja križa in Križanega. Preprosto ju poimenujmo: stari in moderni način. Stari način, ki ga lahko občudujemo na mozaikih starodavnih bazilik in na romanskih križih, predstavlja slavo in veličino. Križ, pogosto sam brez Križanega, posejan z dragulji, se vzpenja k zvezdnatemu nebu in pod njim napis: »Rešenje sveta« (salus mundi), kot ga uzremo na slavnem mozaiku v Ravenni.
Eden najlepših primerkov take veličastne upodobitve je mozaik v apsidi cerkve sv. Klemena v Rimu. Križ je osrednji del drevesa, polnega listov, cvetja in sadov ter ptic, in napolnjuje vse vesolje. »Sadovi« so svetniki, odrešeni, vse one majhne figure med enim in drugim zavojem na vejah. Kristus je pokončen; kakor na tronu, ne trpi več. Iz križa se v letu dvigajo v višine golobi. Na vrhu roka drži pripravljeno krono. Nad njo je v polkrogu že vstali Kristus, Gospod, z evangeljsko knjigo v roki in blagoslavlja.
Tako ponazoritev križa povzema tudi poezija. Starodavna bogoslužna hvalnica križu, ki jo na današnji praznik še vedno beremo, v prevodu med drugim pravi:
»Zvesti križ, edino ti si plemenito res drevo,
ni lesá, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako.
Sladki les, na sladkih žebljih nosiš breme presladko.«
Na lesenih romanskih križih je taka upodobitev izražena v Kristusu, ki z njih prestoluje v kraljevskih in duhovniških oblačilih. Oči ima odprte, pogled uprt predse, brez sence trpljenja, izžareva veličastnost in zmagoslavje, ni več okronan s trnjem, ampak z dragulji. To je v upodabljajočo umetnost preveden verz psalma: »Bog je zakraljeval s križa« (Regnavit a ligno Deus). Jezus je govoril o svojem križu z enakimi besedami kot o trenutku svojega »povzdignjenja«: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32).
Zdaj pa preidimo k modernemu upodabljanju, ki se začne z gotsko umetnostjo in vedno bolj stopa v ospredje, dokler sčasoma postane redni način predstavljanja Križanega. Skrajni primer tega modela je Križani Matthiasa Grünewalda na isenheimskem oltarju. Roke in noge se zvijajo kot trnje okoli žebljev, glava je smrtno sklonjena pod svežnjem trnja, telo je polno ran. Pred podobo, kakršna je ta, človek začne verovati ali pa vero izgubi. Ravnodušen ne more ostati.
Kakšna je razlika med obema načinoma upodabljanja križa?
Oba osvetljujeta enega od resničnih vidikov skrivnosti. Moderni – dramatičen, realističen, boleč – predstavlja križ, kakor ga je videti, recimo temu, »od spredaj«, »v obraz«, v njegovi krutosti, v trenutku umiranja. Križ: simbol zla, trpljenja sveta in strašne resničnosti smrti. Križ je predstavljen »v svojih vzrokih«, se pravi v tistem, kar ga običajno nalaga: sovraštvo, zloba, krivičnost, greh.
In kaj osvetli skrivnost križa, predstavljena na stari način? Ne osvetli vzrokov, ampak učinke križa; ne tistega, kar križ nalaga, ampak tisto, kar se po križu rodi: sprava, mir, slava, gotovost, večno življenje. Križ, ki ga Pavel definira »slava« ali »ponos« vernega človeka. Ali morda starodavni umetniki niso vedeli, kaj je bil križ in kakšen je bil videti ta, ki je na njem umiral? To so vedeli bolje od nas, toda v veri so šli preko in videli končni rezultat, sadove, to, kar je od njega ostalo. Vanj so zrli, recimo temu, »od zadaj«, potem, ko so bile že izrečene besede: »Dopolnjeno je!« Praznik, ki ga obhajamo 14. septembra, se imenuje »povišanje« svetega križa, ko obhajamo prav ta vidik »povišanja« križa.
Zdaj pa poglejmo, kako nam lahko vse to, kar smo doslej rekli, pomaga pri naših križih in naših malih in velikih kalvarijah. Ničemur ne bi služilo, če bi jih skušali opisati, ker so zelo mnogovrstne in ima vsak svoje. Raje poglejmo, kaj je v teh okoliščinah treba storiti. Modernemu pogledu na križ je potrebno pridružiti tudi starega: odkriti slavo križa. Če nam je v času preizkušnje pomagala misel na križanega in trpečega Jezusa, ker je tako postal bližji naši bolečini, je zdaj potrebno pomisliti na križ še drugače.
To bom skušal pojasniti s primerom. Pred kratkim smo – morda po mesecih hudega trpljenja – izgubili ljubljenega človeka. Ne mislimo še naprej nanj, kako je ležal na postelji; kako je bil v takih ali drugačnih okoliščinah ob koncu ves izčrpan, kaj je počel, kaj je rekel in morda celo mučimo srce in razum ter nekoristno poglabljamo občutek krivde. Vsega tega je konec, tega ni več, ne obstaja; s takim početjem bi le podaljševali trpljenje in ga umetno ohranjali pri življenju.
Nekatere matere (tega ne pravim, ker bi jih obsojal, ampak, da bi jim pomagal), ki so dolga leta spremljale svojega otroka v njegovi kalvariji, potem, ko ga je Gospod poklical k sebi, zavračajo, da bi zaživele na drugačen način. V hiši mora vse ostati tako, kot je bilo v trenutku njegove smrti; vse mora govoriti o njem; nenehno hodijo na pokopališče. Če so v družini še drugi otroci, morajo tudi oni prilagoditi svoje življenje temu ozračju smrti, kar pa seveda povzroča hudo psihološko škodo. Vsak izraz veselja v hiši se jim zdi skrunitev. Ti ljudje so najbolj potrebni, da bi odkrili pomen današnjega praznika: Povišanje svetega križa. Nisi več ti, ki nosiš križ, ampak križ nosi tebe; križ te ne pritiska k tlom, ampak te dviga.
Treba je pomisliti na ljubljeno osebo, kako ji je sedaj, ko je »vse dopolnjeno«. Tako so delali z Jezusom starodavni umetniki. Zrli so vanj, kakršen je sedaj: vstali, slaven, srečen, miren, sedeč na prestolu Boga samega, z Očetom, ki je »obrisal sleherno solzo z njegovih oči« in mu dal »vso oblast v nebesih in na zemlji«. Nič več med ostrino agonije in smrti. Ne pravim, da zmoremo vedno ukazovati srcu in preprečiti njegovo krvavenje ob spominu na to, kar se je zgodilo; potrebno pa je poskušati, da bi vedno bolj prevladoval pogled vere. Če ne, čemu sploh potem vera?
Na velikonočno jutro se Cerkev obrača k Mariji, materi, ki je pravkar doživela Kalvarijo, in jo »tolaži« z naslednjimi besedami: »Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja. Zakaj on, ki si ga bila vredna nositi, aleluja, je vstal, kakor je rekel, aleluja!« Jaz bi rad storil enako in vsem »zemeljskim« materam (in seveda tudi očetom in vsem ljudem), ki se vračajo s kakršne koli kalvarije, rekel: »Ne jokaj več! Ona ali on, ki si ga nosila v svojem telesu, je živ, vesel, ne trpi več, počiva. V usmiljenem Božjem naročju je, deležen večne gostije. Na varnem je. Tako pomisli nanj.«