v ponedeljek, 1. septenbra, se spominjamo kronanja Brezjanske Matere Božje
1. septembra 1907 je takratni škof dr. Anton Bonaventura Jeglič kronal milostno podobo Marije Pomagaj. Dogodka se vsako leto spomnimo s slovesnostjo, ki jo pri Mariji Pomagaj imenujejo Kronanca.
v sredo, 3. septembra, goduje sv. Gregor Veliki, papež in cerkveni učitelj
God sv. Gregorja Velikega je bil prvotno 12. marca, to je na gregorjevo, ko se ptički ženijo. Pri nas se je na ta dan oblikovalo vrsto običajev (koledovanje, spuščanje gregorčkov …). Kljub temu pa, da po novem koledarju njegov god praznujemo 3. septembra, je sv. Gregor za ljudstvo ostal znanilec pomladi.
Gregorijanske maše za pokojnika (30 neprekinjenih sv. maš)
Začetnik gregorijanskih maš (30 neprekinjeno) je papež sv. Gregor Veliki. Kako to? V samostanu v Rimu je umrl menih Just, ki si je skril tri zlate kovance. Po njegovi smrti je sv. Gregor določil, naj se zanj opravi trideset dni vsak dan ena maša. Ko se je opravila trideseta, se je rajni prikazal svojemu bratu in mu sporočil, da je rešen iz vic.
Sv. Gregor se je rodil leta 540 v ugledni rimski plemiški družini. Bil je zelo izobražen. Sprva je bil v civilni službi na čelu mestne uprave. Po očetovi smrti je družinsko palačo predelal v benediktinski samostan in na svojem posestvu ustanovil še druge samostane. Ko se je odpovedal posvetnemu življenju, je sprva živel kot menih v samostanu, potem pa je bil papežev sodelavec in svetovalec. Papež Pelagij II. ga je poslal kot svojega zastopnika na dvor v Carigrad.
Po papeževi smrti je bil kot prvi redovnik leta 590 izvoljen za papeža, čeprav tega sam ni želel. Modrost in ponižnost meniha je združil z diplomatskimi in upravnimi izkušnjami. Vseskozi so bili njegova posebna skrb ubogi in trpeči. Zavzemal se je za ukinitev suženjstva.
Zavedal se je, da se ljudi ne sme le pokristjaniti, ampak se morajo ti v Cerkvi počutiti kot doma. V ta namen je izvedel socialne, pastoralne in liturgične reforme. Reformiral je cerkveno petje. Po njem se imenuje gregorjanski koral (srednjeveško liturgično enoglasno petje). Kot prvi menih na papeškem stolu se je razumel kot »služabnik božjih služabnikov« (»servus servorum Dei«). Bil je velik teolog in pisatelj; s svojimi deli je vplival na srednjeveško teologijo. Poleg razlag k nekaterim svetopisemskim knjigam se je ohranilo več kot 1000 njegovih pridig in 800 pisem.
Poleg Gregorja I. ima le še papež Leon I. naslov Veliki. Poleg sv. Ambroža, sv. Avguština in sv. Hieronima je eden izmed štirih velikih učiteljev zahodne Cerkve. Umrl je 12. marca 604 v Rimu, star štiriinšestdeset let. Goduje 3. septembra, v vzhodni Cerkvi pa še vedno 12. marca.
v petek, 5. septembra, goduje sv. Mati Terezija iz Kalkute
ena, ki jo poznamo kot mater Terezijo iz Kalkute, se je rodila 26. avgusta 1910 v albanski družini Bojaxhiu v Skopju z imenom Agnes Ganxhe. Umrla je 5. septembra 1997 v Kalkuti, papež Janez Pavel II. (1978–2005), jo je za blaženo razglasil 19. oktobra 2003, papež Frančišek pa 4. septembra 2016 za svetnico. Njen god praznujemo 5. septembra.
Agnes je kot deklica sodelovala pri pevskem zboru, pridružila se je tudi misijonskemu krožku, kjer se je seznanila z delovanjem hrvaških in slovenskih jezuitov v bengalskem misijonu. Leta 1924 je skopski škof postal slovenski lazarist Janez Frančišek Gnidovec. Poleg zavzetosti za pastoralno delo med razkropljenimi verniki skopske škofije ga je odlikovala velika skrb za misijone. S svojim zgledom in delom je vplival tudi na Agnes Bojaxhiu. Nekaj tednov po svojem osemnajstem letu je odšla od doma in iz svojega rojstnega mesta odpotovala na Irsko ter vstopila v red loretskih sester, ki so kot misijonarke delovale v Indiji.
Leta 1931 je po končanem noviciatu v Darjeelingu pod Himalajo v Indiji izrekla prve zaobljube. Agnes si je izbrala redovno ime Terezija in sicer po sv. Tereziji Deteta Jezusa. Po večnih zaobljubah leta 1937 je postala ravnateljica šole. Sestra Terezija je 10. septembra 1946 zaslišala Božji klic, naj se posveti ubogim in 18. avgusta 1948 je redovno obleko sester loretink zamenjala z belim sarijem, oblačilom revnih indijskih žena; njegovi modri robovi so izražali njeno željo posnemati Devico Marijo. Leta 1949 je v začasnem bivališču sprejela svojo nekdanjo učenko, mlado Bengalko Subashini Das, ki je postala prva članica reda misijonark ljubezni. Skupaj z njo je bilo v noviciatu še 10 drugih deklet. Nova redovna skupnost je bila potrjena 7. oktobra 1950.
Na praznik Marijinega srca, 22. avgusta 1952, je mati Terezija v Kalkuti odprla Dom za zapuščene umirajoče, ki mu je dala ime Nirmal Hriday (Hiša čistega srca). Njeni oskrbovanci so se nastanili v zapuščeni stavbi ob svetišču hindujske boginje Kali. Leta 1953 so misijonarke ljubezni, katerih število je naglo naraščalo, dobile novo »materno hišo« na Lower Circular Road v Kalkuti, ki jim jo je podaril muslimanski sodnik. Tam je še zdaj »glavni stan« reda in tam je bila 13. septembra 1997 mati Terezija tudi pokopana.
Mati Terezija je za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade. Leta 1971 ji papež Pavel VI. (1963–1978) podeli mednarodno Nagrado za mir Janeza XXIII., v Angliji je prejela nagrado Templeton, v Italiji nagrado Balzam za »humanost, mir in bratstvo med narodi«, leta 1979 pa Nobelovo nagrado za mir.
Mati Terezija je leta 1978 odprla hišo misijonark ljubezni v Zagrebu, leto kasneje pa tudi v Skopju. Na obisku v Ljubljani je bila 30. junija 1980, red misijonark ljubezni pa v Sloveniji deluje od 16. julija 1987.
