Papež spodbudil k boju proti oderuštvu, človeku povrniti moralno in duhovno dostojanstvo

S svetim očetom so se 18. oktobra 2025 srečali člani Nacionalnega sveta za boj proti oderuštvu. Kot je dejal papež, gre za zelo velik greh, ki prizadene najšibkejše ljudi in lahko uniči življenja tako posameznikov kot družin, negativne posledice pa ima tudi na širši družbeni in državni ravni. Treba je povrniti moralno in duhovno dostojanstvo človeka.

Oderuštvo je velik greh

Papež Leon XIV. se je takoj na začetku govora zahvalil članom Nacionalnega sveta za boj proti oderuštvu, ki se že trideset let zoperstavlja temu »problemu, ki ima uničujoč vpliv na življenje mnogih posameznikov in družin«.

»Pojav oderuštva nas usmerja k temi pokvarjenosti človeškega srca. Gre za bolečo in starodavno temo, o kateri govori tudi Sveto pismo. Preroki so oderuštvo obsodili skupaj z izkoriščanjem in vsako obliko krivice do revnih. Prerok Izaija v Gospodovem imenu postavi to vprašanje: »Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš zatirane na svobodo in zlomiš vsak jarem?« (Iz 58,6). Kako daleč od Boga je drža, ki tlači ljudi do te mere, da jih zasužnji. Gre za velik greh, včasih zelo hud, saj ni zgolj neko vprašanje računovodstva; oderuštvo lahko v družinah povzroči krizo, lahko izčrpa um in srce do te mere, da človek začne razmišljati o samomoru kot edinem izhodu.«

Posledice plačujejo najranljivejši

Po papeževih besedah se negativna dinamika oderuštva kaže na različnih ravneh: »Imamo oderuštvo, ki navidezno želi pomagati človeku v ekonomskih težavah, a se kaj kmalu pokaže, kaj je v resnici: skala, ki duši. Posledice plačajo predvsem ranljive osebe, na primer žrtve iger na srečo. Oderuštvo pa prizadene tudi tiste, ki se spoprijemajo s težkimi trenutki, kot so na primer izredna zdravstvena oskrba in nepredvideni izdatki, ki presegajo njihove lastne zmožnosti posameznika in zmožnosti družine. Kar se sprva zdi kot pomoč, v resnici čez čas postane mučenje.«

Povrniti moralno in duhovno dostojanstvo človeka

Do tega prihaja tudi na ravni držav po svetu. Kot je dejal papež, »lahko oderuški finančni sistemi spravijo na kolena celotno prebivalstvo«. Prav tako ne moremo prezreti tistih »trgovcev, ki z oderuštvom in prekupčevanjem povzročajo lakoto in smrt svojih človeških bratov« (KKC, 2269). »Njihove odgovornosti so resne in podpirajo krivične strukture greha.«

Leon XIV. je pri tem navedel apostolsko spodbudo Dilexi te: »Vprašanje, ki se vrača, je vedno isto: Ali manj nadarjeni niso človeške osebe? Ali slabotni nimajo istega dostojanstva kot mi? Ali so tisti, ki so rojeni z manj možnosti, manj vredni kot ljudje in se morajo omejiti le na preživetje? Od odgovora, ki ga bomo dali na ta vprašanja, je odvisna vrednost naših družb in od tega je odvisna tudi naša prihodnost. Ali bomo ponovno osvojili svoje moralno in duhovno dostojanstvo ali pa bomo padli v umazano jamo« (Dilexi te, 95).

Srečanje s Kristusom spremeni Zahejevo srce

In zato je zelo pomembno prizadevanje za odvračanje od oderuštva in njegov konec, je izpostavil papež in dodal, da je delo Nacionalnega sveta za boj proti oderuštvu še posebej usklajeno z duhom in prakso jubileja ter ga lahko upravičeno prištejemo med znamenja upanja, ki zaznamujejo to sveto leto.

Njihova služba ima evangeljske korenine, je zatrdil sveti oče in zbrane člane sveta povabil, naj razmišljajo o Jezusovi drži do Zaheja, ki je bil višji cestninar v Jerihi (Lk 19,1-10). »Bil je navajen na goljufanje, zlorabe in objestnost. Za nekoga kot on je bilo normalno okoriščati se s svojim položajem za izkoriščanje ljudi in služiti na račun najšibkejših. A Jezus išče prav njega, Zaheja: pokliče ga in mu pravi, da se hoče ustaviti v njegovi hiši. In potem se zgodi nekaj nepredstavljivega: Jezusova zastonjskost tega moža popolnoma preseneti in ga postavi ob zid. Zahej vstopi vase in spozna, da je naredil napako, ter se odloči povrniti z obrestmi: “Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno” (Lk 19,8). Nihče ni od njega toliko zahteval, niti Mojzesova postava. A to, da je srečal Kristusa, je preoblikovalo njegovo srce in se je torej vse spremenilo. Samo zastonjskost je tako učinkovita, da nam razkrije smisel naše človeškosti. Ko prevlada iskanje zaslužka, drugi niso več osebe, nimajo več obraza, so le predmeti za izkoriščanje. In tako človek izgubi tudi samega sebe in svojo dušo. Spreobrnjenje nekoga, ki nosi madež oderuštva, je prav tako pomembno kot bližina tistemu, ki zaradi oderuštva trpi.«

Papež Leon XIV. je ob koncu govora spodbudil k nadaljevanju poslanstva, ki je še toliko bolj pomembno, ker izraža skupno prizadevanje, podprto s strani pastirjev Cerkve, pri čemer je vse izročil priprošnji svetega apostola Mateja.

»Dilexi te«, Leon XIV.: vere ne moremo ločevati od ljubezni do ubogih

Objavljena je prva Apostolska spodbuda papeža Leona XIV., delo, ki ga je začel papež Frančišek na temo služenja ubogim, v katerih obrazu najdemo »trpljenje nedolžnih«. Papež razkriva ekonomijo, ki ubija, pomanjkanje enakosti, nasilje nad ženskami, podhranjenost in izobraževalno krizo. Sprejema poziv papeža Frančiška za migrante in od vernikov zahteva, naj povzdignejo »glas, ki razkriva«, da bi bile »krivične strukture uničene z močjo dobrega.«

Salvatore Cernuzio – Vatikan

Dilexi te, »vzljubil sem te«. Kristusova ljubezen se uteleša v ljubezni do ubogih, razumljeni kot skrb za bolne; boj proti suženjstvu; zaščita žensk, ki trpijo izključenost in nasilje; pravica do izobrazbe; spremljanje migrantov; miloščina, ki »je ponovno vzpostavljena pravičnost, ne pa paternalistična gesta«; enakost, katere pomanjkanje je »korenina vsega družbenega zla«. Leon XIV. podpisuje svojo prvo apostolsko spodbudo, Dilexit te, besedilo v 121 točkah, ki izhaja iz evangelija Božjega Sina, ki je vse od svojega vstopa v svet postal ubog, in ki oživlja učenje Cerkve o ubogih v zadnjih stopetdesetih letih. »Pravi rudnik naukov.«

Po sledi predhodnikov

Papež avguštinec s tem dokumentom, ki ga je podpisal 4. oktobra, na praznik sv. Frančiška Asiškega, sledi stopinjam predhodnikov: Janeza XXIII. s pozivom bogatim državam v okrožnici Mater et Magistra, naj ne ostajajo brezbrižne do držav, ki jih zatirata lakota in beda (83); Pavla VI., Populorum progressio in nastopom v Združenih narodih »kot zagovornika revnih ljudstev«; Janeza Pavla II., ki je doktrinalno utrdil »prednostni odnos Cerkve z ubogimi«; Benedikta XVI. in Caritas in Veritate s svojim »poudarjeno političnim« razumevanjem kriz tretjega tisočletja. Končno Frančiška, ki je iz skrbi »za uboge« in »z ubogimi« naredil enega od temeljev papeževanja.

Delo je začel papež Frančišek in nadaljeval papež Leon

Papež Frančišek je v mesecih pred smrtjo začel delati na apostolski spodbudi. Tako kot z Lumen Fidei Benedikta XVI. leta 2013, ki ga je prevzel Jorge Mario Bergoglio, je tudi tokrat naslednik tisti, ki je dokončal delo, ki predstavlja nadaljevanje Dilexit nos, zadnjo okrožnico papeža iz Argentine o Jezusovem Srcu. Ker je močna »povezava« med Božjo ljubeznijo in ljubeznijo do revežev. Po njih nam »ima Bog še vedno nekaj povedati«, pravi papež Leon. In opozarja na temo »prednostne izbire« za reveže, na izraz, ki se je rodil v Latinski Ameriki (16), ne zato, da bi pokazal »neko izključevanje ali diskriminacijo do drugih skupin«, ampak »Božje delovanje«, ki ga žene sočutje do človeške šibkosti. 
Na ranjenem obrazu revnih najdemo vtisnjeno trpljenje nedolžnih in zato trpljenje samega Kristusa (9)

»Obrazi« revščine

V spodbudi papeža Leona XIV., ki analizira »obraze« revščine, je veliko pobud za razmišljanje, veliko spodbud za delovanje. Revščina tistega, »ki nima materialnih sredstev za življenje«, tistega, »ki je družbeno odrinjen in nima sredstev za izražanje svojega dostojanstva in svojih sposobnosti«; »moralna«, »duhovna«, »kulturna« revščina; revščina tistega, »ki nima pravic, ki nima prostora, ki nima svobode« (9).

Nova revščina in pomanjkanje enakosti

Spričo tega scenarija papež sodi, da je »nezadostno« prizadevanje za odpravo strukturnih vzrokov revščine v družbi, ki jo »zaznamujejo številne neenakosti«, od pojavljanja vedno novih, »subtilnejših in nevarnejših« revščin (10), do ekonomskih pravil, ki so povečala bogastvo, »vendar brez enakosti«. 
Pomanjkanje enakosti je korenina družbenega zla (94).

Diktatura ekonomije, ki ubija

»Ko rečemo, da je sodobni svet zmanjšal revščino, to storimo tako, da jo merimo z merili drugih obdobij, ki niso primerljiva s sedanjo stvarnostjo«, trdi Leon XIV. (13). S tega vidika »z naklonjenostjo« pozdravlja dejstvo, da so »Združeni narodi« »izkoreninjenje revščine postavili za enega od ciljev tisočletja«. Vendar pa je pot dolga, zlasti v času, v katerem še naprej velja »diktatura ekonomije, ki ubija«, v kateri zaslužki peščice »eksponentno rastejo«, metem ko so zaslužki večine »vedno bolj oddaljeni od blaginje te srečne manjšine« in v katerem so razširjene »ideologije, ki zagovarjajo absolutno avtonomijo trgov in finančnih špekulacij« (92).

Kultura odmetavanja, svoboda trga, pastorala elit

Vse to je znak, da še vedno obstaja kultura odmetavanja – »včasih dobro zakrinkana – ki brezbrižno dopušča, da milijoni ljudi umirajo zaradi lakote ali preživijo razmerah, ki so nevredne človeka« (11). Papež nato ožigosa »psevdoznanstvena merila«, po katerih bo »svoboda trga« prinesla »rešitev« problema revščine, kakor tudi »pastoralo tako imenovanih elit«,  po kateri »bolje skrbeti za bogate, mogočne in strokovnjake, namesto da bi izgubljali čas z revnimi« (114). 
Dejansko človekove pravice niso enake za vse (94).

Sprememba miselnosti

Papež torej poziva k »spremembi miselnosti«, ko bi se najprej osvobodili »privida sreče, ki izhaja iz premožnega življenja«. To mnoge ljudi vodi k videnju življenja, utemeljenega na bogastvu in uspehu »za vsako ceno«, tudi na račun drugih in prek »krivičnih politično-ekonomskih sistemov« (11). 
Dostojanstvo vsakega človeka je treba spoštovati sedaj, ne jutri (92). 

V vsakem zavrnjenem migrantu je Kristus, ki trka

Leon XIV. nato veliko prostora namenja temi migracij. Njegove besede spremlja podoba malega Alana Kurdija, triletnega sirskega dečka, ki je leta 2015 s fotografijo mrtvega telesca na plaži postal simbol evropske migrantske krize. »Žal razen kakega trenutnega čustva podobna dejstva postajajo vedno bolj nepomembna kot obrobne novice« (11), ugotavlja papež. Hkrati pa omenja stoletno delo Cerkve za tiste, ki so prisiljeni zapustiti svoje dežele, in se kaže v sprejemnih centrih, mejnih misijonih, naporih Mednarodne Karitas in drugih ustanov (75).

Cerkev kot mati hodi s tistimi, ki hodijo. Kjer svet vidi grožnje, vidi otroke; kjer gradijo zidove, ona gradi mostove. Ve, da je njeno oznanilo evangelija verodostojno samo takrat, kadar se prevaja v vidna dejanja bližine in sprejemanja. In ve, da je v vsakem zavrnjenem migrantu sam Kristus, ki trka na vrata skupnosti (75).

Pri temi migracij Leon XIV. prevzame slovite »štiri glagole« papeža Frančiška: »Sprejeti, zaščititi, spodbujati in integrirati.« Pri papežu Frančišku si izposodi tudi definicijo revnih, ki niso samo predmet našega sočutja, ampak »učitelji evangelija«.

Služiti revnim ni gesta, ki bi jo lahko opravljali »od zgoraj navzdol«, ampak srečanje med enakimi … Ko se torej Cerkev skloni, da bi poskrbela za reveže, zavzame svojo najbolj plemenito držo (79).

Ženske, žrtve nasilja in izključevanja

Petrov naslednik se nato ozre na trenutne razmere, ki so zaznamovane s tisoči ljudi, ki vsak dan umirajo »zaradi vzrokov, povezanih s podhranjenostjo« (12). »Dvakratno so uboge ženske«, dodaja, »ki trpijo zaradi izključenosti, slabega ravnanja in nasilja, ker imajo pogosto manjše možnosti za obrambo svojih pravic« (12).

»Reveži niso tukaj po naključju«

Papež Leon XIV. začrta poglobljeno razmišljanje o samih razlogih za revščino: »Reveži niso tukaj po naključju ali zaradi slepe in grenke usode. Še manj je revščina za večino izmed njih izbira. Pa vendar se še vedno najdejo nekateri, ki si drznejo to trditi, s čimer pokažejo slepoto in krutost«, poudari (14). »Seveda so med revnimi tudi nekateri, ki nočejo delati«, vendar pa je med njimi tudi veliko moških in žensk, ki morda od jutra do večera zbirajo karton samo zato, da bi »preživeli«, nikoli pa, da bi si »izboljšali« življenje. Skratka, kot beremo v eni od osrednjih točk Dilexi te, ne moremo reči, »da je večina revnih zaradi tega, ker niso pridobili zaslug, glede na tisto lažno vizijo meritokracije, kjer se zdi, da imajo zasluge samo tisti, ki so v življenju uspeli« (15).

Ideologije in politične usmeritve

Papež Leon ugotavlja, da se včasih tudi kristjani sami pustijo »okužiti stališčem, ki so zaznamovana s posvetnimi ideologijami ali političnimi in ekonomskimi usmeritvami, ki vodijo do krivičnih posploševanj ter zavajajočih sklepov.«

Nekateri še naprej govorijo: »Naša naloga je, da molimo in da učimo pravi nauk.« A ko ta verski vidik iztrgajo iz celostnega napredka, dodajajo, da mora samo vlada poskrbeti zanje, oziroma da bi bilo bolje, če bi jih pustili v bedi in jih namesto tega naučili delati (114).

Miloščina, ki je pogosto zaničevana

Simptom te miselnosti je dejstvo, da je karitativnost včasih »zaničevana ali osmešena, kot bi šlo za fiksno idejo nekaterih in ne za žareče središče cerkvenega poslanstva« (15). Papež se dolgo zadrži na miloščini, ki se redko izvaja, je pa pogosto zaničevana (115).

Kot kristjani se ne odpovedujemo miloščini. To je dejanje, ki ga lahko izvajamo na različne načine in ga lahko skušamo izvesti na najbolj učinkovit način, vendar ga moramo izvajati. In vedno bo bolje storiti nekaj kakor nič. V vsakem primeru se bo to dotaknilo naših src. Ne bo rešitve za revščino v svetu, ki jo moramo iskati z inteligenco, vztrajnostjo in družbeno zavzetostjo. Mi pa se moramo uriti v miloščini, da bi se dotaknili trpečega mesa revežev (119).

Brezbrižnost kristjanov

Nadaljujoč isto misel papež opaža »pomanjkanje ali celo odsotnost zavzetosti« »za obrambo in napredek najbolj prikrajšanih v nekaterih krščanskih skupinah« (112). »Če neka skupnost v Cerkvi ne sodeluje pri vključevanju vseh«, nas papež opominja, »bo tvegala tudi razkroj, četudi govori o družbenih temah ali kritizira vlade. Zlahka jo bo preplavila duhovna posvetnost, ki se bo skrivala za verskimi praksami, brezplodnimi srečanji ali praznimi govori« (113). 
Brez obračanja besed moramo povedati, da obstaja neločljiva vez med našo vero in med revnimi (36)

Pričevanje svetnikov, blaženih in redovnikov

Kot protiutež tej brezbrižnosti obstaja svet svetnikov, blaženih in misijonarjev, ki so skozi stoletja utelešali podobo »revne Cerkve za revne« (35). Od Frančiška Asiškega in njegovega objema gobavca (7), do Matere Terezije, ki je univerzalna ikona ljubezni, posvečene umirajočim v Indiji »z nežnostjo, ki je bila molitev« (77). In še sv. Lovrenc, sv. Justin, sv. Ambrož, sv. Janez Krizostom in »njegov« (torej papežev) sv. Avguštin, ki je zatrdil: »Kdor pravi, da ljubi Boga, in nima sočutja za uboge, laže« (45).

Papež Leon navaja še delo kamilijancev za bolnike (49), ženskih kongregacij v bolnišnicah in domovih za ostarele (51). Omenja sprejemanje vdov, zapuščenih otrok, romarjev in beračev v benediktinskih samostanih (55). Spomni se tudi frančiškanov, dominikancev, karmeličanov, avguštincev, ki so s »preprostim in ubogim« življenjem začeli »evangeljsko revolucijo« (63), skupaj s trinitarci in mercedarji, ki so z bojem za osvoboditev jetnikov kazali ljubezen »Boga, ki osvobaja ne samo iz duhovne sužnosti, ampak tudi iz konkretnega zatiranja« (60).

Izročilo teh redov ni končano. Nasprotno, navdihnilo je nove oblike delovanja spričo modernih sužnosti, trgovine z ljudmi, prisilnega dela, spolnega izkoriščanja, različnih oblik odvisnosti. Ko se krščanska dejavna ljubezen utelesi, postane osvobajajoča (61).

Pravica do izobraževanja

Papež se spominja tudi zgleda sv. Jožefa Kalasanca, ki je ustanovil prvo brezplačno ljudsko šolo v Evropi (69), da bi poudaril pomen izobrazbe revežev: »Ne gre za uslugo, ampak za dolžnost.« 
Mali imajo pravico do znanja kot temeljne lastnosti za priznanje človekovega dostojanstva (72).

Boj ljudskih gibanj

V spodbudi papež poudari tudi boj ljudskih gibanj proti »uničujočim učinkom imperija denarja«. Ta gibanja vodijo voditelji, ki so »pogosto osumljeni in celo preganjani« (80). Ta gibanja, piše, nas »vabijo, da presežemo idejo o družbeni politiki, zasnovani kot politiki za reveže, nikoli pa kot politiki z reveži, nikoli kot politiki revnih« (81).

Glas, ki prebuja in razkriva

Na zadnjih straneh dokumenta Leon XIV. pozove celotno Božje ljudstvo, naj »povzdigne, čeprav na različne načine, glas, ki prebuja, ki razkriva, ki se izpostavi tudi za ceno, da bo izpadel kot glas neumnih«.

Krivične strukture je treba prepoznati in jih uničiti z močjo dobrega, s spremembo miselnosti, pa tudi s pomočjo znanosti in tehnike, z razvojem učinkovitih politik za preobrazbo družbe (97).

Reveži niso socialni problem, ampak so središče Cerkve

Nujno je, da »se vsi pustimo evangelizirati revežem«, spodbuja papež (102). »Kristjan revežev ne more obravnavati samo kot socialni problem: oni so družinska zadeva. So naši.« Zato »odnosa do njih ne moremo skrčiti na neko dejavnost ali službo Cerkve« (104). 
Reveži so v samem središču Cerkve (111).

………………………….

Upanje pomeni izbrati, komu želimo služiti

Tudi mi moramo izbrati, komu bomo služili: pravičnosti ali nepravičnosti, Bogu ali denarju, je dejal sveti oče Leon XIV. med jubilejno avdienco, ki je potekala v soboto, 4. oktobra 2025 na Trgu svetega Petra. Pri katehezi je govoril o upanju, ki pomeni izbrati, za zgled pa postavil sveto Klaro Asiško, pogumno dekle, ki je izbralo evangeljsko uboštvo.

Svetopisemski odlomek: Lk 16,13-14

[Jezus je rekel svojim učencem:] »Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« Vse to so poslušali tudi farizeji, ki so bili lakomni na denar, in so se mu posmehovali.

Upati pomeni izbrati

Dragi bratje in sestre, dober dan, dobrodošli!
V pravkar prebranem svetopisemskem besedilu (Lk 16,13-14) evangelist izpostavi, da so se nekateri posamezniki posmehovali Jezusu, potem ko so poslušali. Njegovo govorjenje o revščini se jim je zdelo nesmiselno. Natančneje, do živega se jih je dotaknilo zaradi njihove navezanosti na denar.

Dragi prijatelji, prišli ste kot romarji upanja, in jubilej je čas konkretnega upanja, v katerem lahko naše srce najde odpuščanje in usmiljenje, da bi se vse lahko začelo na nov način. Jubilej odpira tudi upanje za drugačno porazdelitev bogastva, za možnost, da bi zemlja pripadala vsem, ker v resnici temu ni tako. V tem letu moramo izbrati, komu bomo služili, pravičnosti ali nepravičnosti, Bogu ali denarju.

Upati pomeni izbrati. To pomeni vsaj dve stvari. Najbolj očitna je, da se svet spremeni, če se mi spremenimo. Romanje je prav zato izbira. Sveta vrata prestopimo, da bi vstopili v novi čas. Drugi pomen je globlji in bolj natančen: upati pomeni izbrati, kajti kdor ne izbere, obupa. Ena najbolj običajnih posledic duhovne žalosti, torej acidie, je, da nič ne izberemo. Kdor jo doživi, ga zajame notranja lenoba, ki je hujša od smrti. Upati pa pomeni izbrati.Danes bi rad spomnil na ženo, ki je z Božjo milostjo znala izbrati. Pogumno in uporno dekle: Klara iz Assisija. Vesel sem, da govorimo o njej prav na godovni dan svetega Frančiška. Vemo, da je moral Frančišek, ko je izbral evangeljsko uboštvo, prekiniti odnose s svojo družino. Vendar pa je bil moški: škandal je bil, vendar manjši. Klarina odločitev pa se je pokazala še bolj presenetljivo: mlado dekle, ki je hotelo biti kot Frančišek, ki je kot ženska hotela živeti svobodna kot tisti bratje!

Klara je razumela, kaj zahteva evangelij. Tudi v mestu, ki se smatra za krščansko, lahko evangelij, ki ga jemljemo resno, deluje revolucionarno. Tako takrat kot danes je treba izbrati! Klara je izbrala in to nam daje veliko upanje. Vidimo namreč dve posledici njenega poguma, da je sledila tej želji: prva je, da so mnoga dekleta iz tistega območja našla isti pogum in izbrala Jezusovo uboštvo, pot blagrov; druga posledica pa je, da tista izbira ni bila kot goreča slama, ampak traja skozi čas, vse do nas. Klarina izbira je navdihnila izbire poklicanosti po vsem svetu in to se dogaja še danes.

Jezus pravi: ne moremo služiti dvema gospodarjema. Tako je Cerkev mlada in privlači mlade. Klara Asiška nas spominja, da je evangelij mladim všeč. Še vedno je tako: mladim so všeč osebe, ki so izbrale in sprejemajo posledice svojih izbir. To druge navduši, da prav tako izberejo. Gre za sveto posnemanje: nihče ne postane »fotokopija«, ampak vsak – ko izbere evangelij – izbere samega sebe. Izgubi sebe in najde sebe. Izkušnje kažejo, da je temu tako.

Molimo torej za mlade; in molimo, da bi bili Cerkev, ki ne služi denarju ali sama sebi, ampak Božjemu kraljestvu in njegovi pravičnosti. Cerkev, ki ima kot sveta Klara Asiška pogum, da mesto naseli na drugačen način. To daje upanje!

Postati mali, da bi slutili in služili sanjam Boga

Na Trgu svetega Petra je v soboto, 27. septembra 2025, potekala jubilejna avdienca, med katero je papež Leon XIV. govoril o upanju kot slutnji, sklicujoč se na čut vere malih in preprostih ljudi, po katerih se razodeva Bog. Povabil je, naj postanemo mali v skladu z evangelijem, da bi lahko slutili Božje kraljestvo in služili Bogu.

Med katehezo tokratne jubilejne avdience je sveti oče upanje povezal s slutnjo malih in preprostih ljudi, ki imajo ponižno srce. Prav je, da v mislih in srcu človeka ostane še kaj prostora za Božje razodevanje. Ko se v Božjem ljudstvu porodijo nove slutnje, pride tudi do velikega upanja.

Papež je izpostavil, da Bog vodi svojo Cerkev in ji kaže nove poti tudi po slutnji Božjega ljudstva: »Slutiti pomeni imeti čut malih za kraljestvo, ki prihaja. Naj nam jubilej pomaga postati mali v skladu z evangelijem, da bi slutili in služili sanjam Boga!«

 Svetopisemski odlomek: Lk 10, 21-22

Prav tisto uro se je Jezus razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne ve, kdo je Sin, razen Očeta, in kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.«

Pravkar sem rekel »slutimo«: glagol slutiti opisuje gibanje duha, inteligenco srca, ki jo je Jezus našel zlasti v malih, torej v osebah ponižnega srca. Pogosto namreč učeni ljudje slutijo malo, ker predvidevajo, da vse vedo. Lepo pa je, če imamo v mislih in srcu še kaj prostora, da bi se Bog lahko razodel. Koliko upanja je, ko se v Božjem ljudstvu porodijo nove slutnje!

Jezus se tega veseli, poln je veselja, kajti zaveda se, da mali slutijo. Imajo sesnus fidei [čut vere], kar je kot »šesti čut« preprostih ljudi za Božje stvari. Bog je preprost in razodeva se preprostim. Zato obstaja nezmotljivost Božjega ljudstva v verovanju, katere izraz in služba je nezmotljivost papeža (prim. drugi vatikanski koncil, Lumen gentium, 12; Mednarodna teološka komisija, Sensus fidei v življenju Cerkve, 30-40).

V soboto, 6. septembra 2025, je na Trgu svetega Petra potekala druga jubilejna avdienca papeža Leona XIV. Sveti oče je ob odlomku iz prilike o zakladu, skritemu na njivi, …

Rad bi spomnil na trenutek v zgodovini Cerkve, ki kaže, kako lahko upanje izhaja iz sposobnosti ljudstva, da sluti. V četrem stoletju je bila Cerkev v Milanu razklana zaradi velikih sporov in izvolitev novega škofa se je spreminjala v pravi izgred. Posredovala je civilna oblast, guverner Ambrož, ki je s svojo veliko sposobnostjo poslušanja in posredovanja prinesel mir. Zgodba pravi, da se je takrat zaslišal otroški glas, ki je vpil: »Ambrož, škof!« In tako je tudi vse ljudstvo zahtevalo: »Ambrož, škof!«

Ambrož niti ni bil krščen, bil je le katehumen, torej se je pripravljal na krst. A ljudstvo je slutilo nekaj globljega v tem človeku in ga je izvolilo. Tako je Cerkev dobila enega svojih največjih škofov in učitelja Cerkve.

Ambrož sprva tega noče in celo pobegne. Nato pa razume, da je to Božji klic, zato se da krstiti in posvetiti v škofa. Kristjan postane tako, da postane škof! Ali vidite kako velik dar so mali podarili Cerkvi? Tudi danes je to milost, za katero moramo prositi: postati kristjani, ko živimo prejeto poklicanost! Si mama, si očka? Postani kristjan kot mama in kot očka. Si podjetnik, delavec, učitelj, duhovnik, redovnica? Postajaj kristjan na svoji poti. Ljudstvo ima ta »čut«: razume, če postajamo kristjani ali ne. In lahko nas popravi, lahko nam pokaže Jezusovo pot.

Sveti Ambrož je tekom let svojemu ljudstvu veliko vrnil. Na primer, izumil je nove načine petja psalmov in hvalnic, obhajanja in pridiganja. On sam je znal slutiti in tako se je upanje pomnoževalo. Avguštin se je spreobrnil zaradi njegovega pridiganja in Ambrož ga je tudi krstil. Slutiti je način upanja, ne pozabimo tega!

Bog tako tudi vodi svojo Cerkev, da hodi naprej, in ji pri tem kaže nove poti. Slutiti pomeni imeti čut malih za kraljestvo, ki prihaja. Naj nam jubilej pomaga postati mali v skladu z evangelijem, da bi slutili in služili sanjam Boga!

……………..

Naj bodo družine pesem upanja, ki s svojim življenjem širi Kristusovo luč

Sveti oče je v petek, 19. septembra 2025, v avdienco sprejel udeležence srečanja na temo o prihodnosti družine, ki so ga v Rimu organizirali Svet škofov Latinske Amerike (CELAM), Papeška akademija za življenje in Inštitut Janeza Pavla II. V svojem govoru je razmišljal o besedah jubilej, upanje in družina ter zaželel, da bi bile družine »tista tiha pesem upanja, ki s svojim življenjem širi Kristusovo luč«.

Vatican News

Po uvodnem pozdravu je papež Leon XIV. zbrane nagovoril z naslednjimi besedami: »Vesel sem, da vas danes lahko sprejmem v Petrovem domu, domu Cerkve, kjer se moramo vsi čutiti kot ena velika družina, zbrana okoli ognja njegove ljubezni. V teh dneh ste se pogovarjali v skladu s sinodalno metodo in razmišljali o nekaterih aktualnih vprašanjih, ki vplivajo na družinsko življenje. Živeti sinodalnost v družini predpostavlja “hoditi skupaj”, deliti žalost in veselje, se spoštljivo in iskreno pogovarjati z vsemi člani, naučiti se poslušati drug drugega ter sprejemati družinske odločitve, pomembne za vse.

V okviru te teme in kot bi rekel naš dragi papež Frančišek, vam predlagam tri besede za skupni razmislek: jubilej, upanje in družina.
Jubilej je v Stari zavezi pomenil vrnitev: vrnitev k zemlji, k prvotnemu stanju svobodnih ljudi, k izvorom Božje pravičnosti in usmiljenja (prim. 3 Mz 25). Danes moramo to vrnitev razumeti kot poziv, da se vrnemo v središče svojega življenja, k Bogu samemu, k Bogu Jezusa Kristusa.

Jubilej nas prav tako vabi k premišljevanju o naših koreninah: o veri, ki smo jo prejeli od svojih staršev, o vztrajni molitvi naših babic, ki so prebirale jagode na rožnem vencu; o njihovem preprostem, skromnem in poštenem življenju, ki je kot kvas podpiralo toliko družin in skupnosti. Od njih smo se naučili, da je Jezus Pot, Resnica in Življenje (prim. Jn 14,6). V Njem najdemo svoje pravo veselje: radost, ker vemo, da smo doma, na kraju, kjer moramo biti.

Jubilej upanja je pot k srečanju s to Resnico, ki je Bog sam. Jezus na začetku svojega poslanstva opiše ta jubilej kot leto milosti (prim. Lk 4,19) in po vstajenju učence povabi, naj se “vrnejo v Galilejo” (prim. Mt 28,10). Ne smemo zapasti v nevarnost, da bi svoje življenje utemeljili na človeških gotovostih in pričakovanjih sveta. Na družbenem področju bi lahko to skušnjavo prevedli v poskus, da bi “životarili”, kot je dejal sveti Peter Jurij Frassati (cf. Pismo Isidoru Boniniju, 27. februar 1925), ki je bil pred kratkim kanoniziran. Hkrati se zavedamo, da danes obstajajo resnične grožnje za dostojanstvo družine, kot so na primer problemi, povezani z revščino, s pomanjkanjem dela in dostopa do zdravstvenih sistemov, z zlorabami najbolj ranljivih, migracijami, vojnami (prim. Frančišek, posinodalna apostolska spodbuda Amoris laetitia, 44–46). Javne institucije in Cerkev imajo odgovornost, da poiščejo načine za spodbujanje dialoga in krepitev elementov v družbi, ki bodo spodbujali družinsko življenje in vzgojo njenih članov (prim. Janez Pavel II., okrožnica Sollicitudo rei socialis, 8).

V tem kontekstu lahko družino razumemo kot dar in nalogo. Bistveno je spodbujati soodgovornost in protagonizem družin v družbenem, političnem in kulturnem življenju ter spodbujati njihov dragoceni prispevek v skupnosti. V vsakem otroku, v vsaki ženi ali možu nas Bog izroči svojemu Sinu, njegovi Materi, kot je storil s svetim Jožefom, da bi bili skupaj z njimi temelj, kvas in pričevanje Božje ljubezni med ljudmi. Da bi bili domača Cerkev in ognjišče, kjer gori ogenj Svetega Duha, ki vsem širi svojo toplino ter jih vabi k temu upanju.

Sveti Pavel VI. je v svoji znani pridigi v Nazaretu spodbudil, naj sledimo zgledu Svete Družine, spremljamo in podpiramo drugega v tišini, delu in molitvi, da bo Bog v njem uresničil načrt ljubezni, ki ga je zanj pripravil. To je ljubezen, ki se uteleša v vsakem življenju, ki je v krstu rojeno za vero ter maziljeno, da oznani to “leto milosti” vsem ljudem, ki bodo srečali Jezusa v evharistiji in v zakramentu odpuščanja; tistim, ki mu bodo sledili pri poslanstvu kot duhovniki, kot krščanski očetje ali kot posvečeni, vse do končnega srečanja, do cilja našega upanja.

Dragi bratje in sestre, zaključek tega razmišljanja mora biti klic k zavezanosti in k tisti neizmerni radosti, ki je preplavila učence, ko so srečali vstalega Jezusa, in jih je vodila, da so njegovo ime oznanjali po vsem svetu. Sveti Avguštin je to “veselje” opredelil kot radost, ki je ni mogoče izraziti z besedami in ki je značilna zlasti za Neizrekljivo (prim. Komentar k Psalmu 94, 3). Naj bodo naše družine tista tiha pesem upanja, ki s svojim življenjem širi Kristusovo luč, “da bi veselje evangelija doseglo vse konce zemlje in da nobeno obrobje ne bo brez njegove svetlobe” (Frančišek, apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 288).

Vse vas izročam priprošnji svete nazareške Družine, popolnega zgleda, ki ga Bog ponuja kot odgovor na obupani klic na pomoč mnogih družin. Če jo bomo posnemali, bodo naši domovi žive bakle Božje luči. Naj vas Gospod blagoslovi. Najlepša hvala.«

………………………….

Bratstvo pomeni ponovno odkriti obličje drugega

Papež je v petek, 12. septembra, v avdienco sprejel udeležence 3. svetovnega srečanja o človeškem bratstvu. V svojem govoru, ki je bil v italijanskem in angleškem jeziku, je dejal, da vprašanje »Kje si?«, ki ga Bog zastavi Kajnu po Abelovi smrti, spremlja celotno pot zgodovine, ter povabil, naj ga vzamemo za svoje kot načelo sprave. Navzoče je prav tako spodbudil, naj iščejo poti, ki bodo razvijale nove oblike družbene ljubezni ter povezovanja med znanji in solidarnostjo med generacijami.

Dragi bratje in sestre, mir z vami!

Izrekam vam dobrodošlico in se vam zahvaljujem, da ste tukaj; prihajate z mnogih koncev sveta na 3. svetovno srečanje o človeškem bratstvu, ki ga organizirajo Ustanova Fratelli tutti, združenje Be Human in fundacija Saint Peter for Humanity.

Planet je zaznamovan s konflikti in razdeljenostmi, zato vas še bolj združuje močan in pogumen »ne« vojni ter »da« miru in bratstvu. Kot nas je učil papež Frančišek, vojna namreč ni prava pot za izhod iz konfliktov. »Spoprijeti se s konfliktom, ga rešiti in napraviti za izhodišče novega procesa« (Evangelii gaudium, 227) je najmodrejša pot, pot močnih. Vaša prisotnost priča o tej modrosti, ki združuje kulture in verstva, o tisti tihi sili, zaradi katere se prepoznamo bratje in sestre kljub vsem razlikam med nami.

Glede na svetopisemsko pripoved je bil prvi bratski odnos, odnos med Kajnom in Abelom, takoj dramatično konflikten. Vendar pa nas tisti prvi umor ne sme voditi do zaključka: »vedno je bilo tako«. Ne glede na to, kako starodavno ali razširjeno je bilo Kajnovo nasilje, ga ne moremo tolerirati kot »normalno«. Nasprotno, norma odmeva v božjem vprašanju, namenjenem krivcu: »Kje je tvoj brat?« (1 Mz 4,9). V tem vprašanju je naša poklicanost, pravilo, kanon pravičnosti. Bog se ne maščuje Kajnu zaradi Abela, ampak mu zastavi vprašanje, ki spremlja celotno pot zgodovine.

Danes moramo bolj kot kdaj koli prej to vprašanje vzeti za svoje kot načelo sprave. Ko ga bomo ponotranjili, bo odmevalo takole: »Brat, sestra, kje si?« Kje si v »poslu« vojn, ki uničujejo življenja mladih ljudi, ki so prisiljeni vzeti v roke orožje; ki so usmerjene proti neoboroženim civilistom, otrokom, ženskam in ostarelim; ki opustošijo mesta, podeželje in celotne ekosisteme, za seboj pa puščajo le ruševine in bolečino? Brat, sestra, kje si med migranti, ki so prezirani, zaprti in zavrnjeni, med tistimi, ki iščejo rešitev in upanje, pa najdejo zidove in brezbrižnost? Kje si, brat, sestra, ko se revne krivi za njihovo revščino, se jih pozablja in zavrača v svetu, ki bolj ceni dobiček kot ljudi? Brat, sestra, kje si v hiper povezanem življenju, kjer osamljenost razjeda družbene vezi in postajamo celo sami sebi tujci?

Odgovor ne more biti tišina. Ti si odgovor, s svojo navzočnostjo, s svojo zavezanostjo in svojim pogumom. Odgovor je izbira drugačne smeri življenja, rasti in razvoja.

Prepoznati, da je druga oseba brat ali sestra, pomeni osvoboditi se pretveze, da smo izolirani posamezniki, ali logike, da ustvarjamo odnose zgolj iz lastnega interesa. Ni samo lastni interes tisti, zaradi katerega vstopamo v odnose. Velike duhovne tradicije in zorenje kritičnega mišljenja nam omogočajo, da presegamo krvne ali etnične vezi; tiste sorodnosti, ki priznavajo samo tiste, ki so podobni, in zavračajo tiste, ki so drugačni. Zanimivo je, da v Svetem pismu, kot razkriva znanstvena eksegeza, najnovejša in najbolj zrela besedila pripovedujejo o bratstvu, ki presega etnične meje Božjega ljudstva in temelji na skupni človeškosti. Pripovedi o stvarjenju in rodovniki pričajo, da imajo vsa ljudstva, tudi sovražniki, isti izvor, in da je zemlja s svojimi dobrinami za vse, ne le za nekatere.

V srčiki okrožnice Fratelli tutti beremo: »Če hočemo napredovati v družbenem prijateljstvu in univerzalnem bratstvu, moramo priti do temeljnega, bistvenega spoznanja: zavedanja o vrednosti človeškega bitja, o trajni vrednosti vsake osebe, vedno in v katerikoli okoliščini« (št. 106).

Bratstvo je najbolj pristno ime za bližino. Pomeni ponovno odkriti obličje drugega. Tisti, ki verujejo, prepoznajo Skrivnost: samo podobo Boga v obličju reveža, begunca in celo nasprotnika.

Dragi prijatelji, spodbujam vas, da poiščete poti, lokalne in mednarodne, ki bodo razvijale nove oblike družbene ljubezni, povezovanja med znanji in solidarnostjo med generacijami. Naj bodo to ljudske poti, ki vključujejo tudi revne, ne kot prejemnike pomoči, ampak kot subjekte razločevanja in besede. Spodbujam vas, da nadaljujete s tem delom tihega sejanja. Iz njega lahko nastane participativen proces o človeškem ter o bratstvu, ki ne bo omejen na naštevanje pravic, ampak bo vključeval tudi konkretna dejanja in spodbude, ki nas delajo drugačne v vsakdanjem življenju. Potrebujemo razširjeno »zavezništvo človečnosti«, ki ne bo temeljilo na moči, ampak na skrbi; ne na dobičku, ampak na daru; ne na sumničavosti, ampak na zaupanju. Skrb, dar, zaupanje niso kreposti za prosti čas: so stebri ekonomije, ki ne ubija, ampak krepi in razširi soudeleženost pri življenju

Želim se zahvaliti umetnikom, ki bodo s svojo ustvarjalnostjo to sporočilo posredovali svetu iz čudovitega objema Berninijevega stebrišča. Posebna zahvala gre spoštovanim Nobelovim nagrajencem, ki so navzoči; tako za pripravo Deklaracije o človeškem bratstvu 10. junija 2023 kot za pričevanje, ki ga dajejo na mednarodnih srečanjih.

Nadaljujte s spodbujanjem rasti duhovnosti bratstva prek kulture, delovnih odnosov in diplomatskega delovanja. Vedno nosite v srcu Jezusove besede iz Janezovega evangelija: »Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj« (13,34). Naj vas spremlja in podpira moj blagoslov.

……………..

Jezusov križ je največje življenjsko odkritje

V soboto, 6. septembra 2025, je na Trgu svetega Petra potekala druga jubilejna avdienca papeža Leona XIV. Sveti oče je ob odlomku iz prilike o zakladu, skritemu na njivi, spodbudil, naj iščemo Božje kraljestvo in se vedno bolj približujemo Gospodu. Spregovoril je tudi o sv. Heleni, materi cesarja Konstantina Velikega, ki je v 4. stoletju našla Sveti križ. »To je skriti zaklad, za katerega je vredno prodati vse! Jezusov križ je največje življenjsko odkritje.«

Svetopisemski odlomek: Mt 13,44

Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in spet skril. Od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo.

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Dobrodošli vsi vi, romarji, ki ste prišli v Rim iz mnogih različnih krajev. V tem mestu, bogatem z zgodovino, smo lahko potrjeni v veri, ljubezni in upanju. Danes se bomo zaustavili ob enem izmed vidikov upanja.

Želel bi začeti s spominom: ko smo bili otroci, je imelo prijemanje zemlje z rokami poseben čar. Tega se spominjamo in morda še danes vidimo: dobro nam dene, če opazujemo igro otrok! Kopati po zemlji, razbiti trdo skorjo sveta in gledati, kaj je spodaj …

To, kar Jezus opisuje v priliki o zakladu na njivi (prim. Mt 13,44), ni več otroška igra, vendar pa je veselje nad presenečenjem enako. In Gospod nam pravi: tako je Božje kraljestvo. Oziroma bolje rečeno: tako se najde Božje kraljestvo. Upanje se ponovno prižge, kadar kopljemo in razbijemo skorjo stvarnosti, ko gremo pod površino.

Helena je to razumela; morda zato, ker je dolgo nosila svoj križ. Ni bila rojena na dvoru: bila naj bi gostilničarka skromnega porekla, v katero se je zaljubil bodoči cesar Konstancij. Z njo se je poročil, vendar pa jo je zaradi koristi, povezane z oblastjo, brez obotavljanja odslovil in za več let oddaljil od sina Konstantina. Ko je Konstantin postal cesar, ji je povzročil veliko bolečine in razočaranj, vendar pa je Helena ostala vedno to, kar je bila: žena v iskanju. Odločila se je, da bo postala kristjanka in je vedno živela dejavno ljubezen, pri čemer ni nikoli pozabila na preproste ljudi, iz katerih je sama izhajala.

Takšno dostojanstvo in zvestoba vésti, dragi bratje in sestre, spreminjata svet tudi danes: približujeta nas zakladu, kakor delo kmeta. Za gojenje lastnega srca je potreben napor. To je največje delo. Vendar ko kopljemo, najdemo; ko se sklonimo, se vedno bolj približamo Gospodu, ki se je izpraznil, da bi postal kakor mi. Njegov Križ je pod skorjo naše zemlje.

Lahko hodimo ponosno in raztreseno teptamo zaklad, ki je pod našimi nogami. Če pa postanemo kot otroci, bomo spoznali drugo Kraljestvo, drugo moč. Bog je vedno pod nami, da bi nas dvignil visoko.

Naš poklic kot krščenih je, da posredujemo naprej, kar smo prejeli

Papež Leon XIV. je v petek, 29. avgusta 2025, sprejel v avdienco v dvorani Klementini v apostolski palači člane evangelizacijskih šol Sv. Andrej.Dragi bratje in sestre, mir z vami. V tem jubilejnem letu ste prišli v Rim iz različnih držav kot romarji upanja. Izrekam vam dobrodošlico. Pozdravljam njegovo eminenco kardinala Géralda Cypriena Lacroixa, nadškofa Quebeca, gospoda Joséja Prada Floresa in vse člane evangelizacijskih šol »Sv. Andrej«, ki so tukaj prisotni.

Vesoljna Cerkev danes obhaja liturgični spomin mučeništva svetega Janeza Krstnika. Njegova podoba nam lahko zelo pomaga pri premisleku o poslanstvu današnjih evangelizatorjev. Prolog k Janezovemu evangeliju pravi, da je »Beseda postala meso in prebivala med nami« (Jn 1,14), nato pa nakazuje, da Janez Krstnik o tem priča (prim. v. 15). Če ponovno natančno preberemo prva poglavja četrtega evangelija, lahko odkrijemo ključ do vsake šole evangelizacije: pričevati o tem, kar smo videli, o srečanju, ki smo ga imeli z Bogom življenja. To nam pove tudi evangelist v svojem Prvem pismu: »Kar smo videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi tudi vi imeli občestvo z nami. Naše občestvo pa je z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom« (1 Jn 1,3). To je poslanstvo Cerkve in vsakega kristjana.

Dragi bratje in sestre, to je naš poklic kot krščenih; zato moramo posredovati naprej, kar smo prejeli, da bi vsi postali eno v Kristusu. V teh dneh romanja vas še posebej vabim, da premišljujete o življenju svetnikov, ki so bili, tako kot Janez Krstnik, zvesti sledilci Jezusa Kristusa in so ga razodevali z dobrimi besedami in dejanji. Zahvaljujem se vam za plodno delo, ki ga opravljate v podporo evangelizaciji na različne načine, in vas spodbujam, da nadaljujete pot z obnovljenim upanjem. Bog vas blagoslovi in ​​Gospa Gvadalupska vas vedno varuje pri vašem poslanstvu. Srečno pot!

…………………………….

Dan molitve in posta za mir. Pizzaballa: Tudi v Sveti deželi se srca lahko spremenijo

Ob dnevu posta in molitve za mir je jeruzalemski latinski patriarh kardinal Pierbattista Pizzaballa za vatikanske medije spregovoril o pomenu tovrstne pobude ter o situaciji v Gazi.

Francesca Sabatinelli – Vatikan

Na vprašanje, kako verniki v Sveti deželi doživljajo ta dan, je kardinal odgovoril: »Predvsem smo hvaležni za to pozornost na temo miru, h kateri se papež zelo pogosto vrača. Gre za zelo občutljivo temo, ki nam je zelo blizu. Ni prvič, da obhajamo dan posta in molitve za mir, tudi v preteklosti smo jih, in to je sedaj tudi edino, kar lahko v tem trenutku storimo: moliti in se postiti, da bi ohranjali pozornost usmerjeno k Bogu. To je edino, kar lahko storimo v tem trenutku, da bi se spremenila srca ljudi.«

Jeruzalemski latinski patriarh je kmalu po četrtkovem vojaškem napadu na župnijo Svete Družine v Gazi v pogovoru za vatikanske medije potrdil, da je bilo več ljudi ranjenih, …

Vendar pa po besedah jeruzalemskega latinskega patriarha na molitev ne smemo gledati kot na nekakšno »čarobno formulo, ki razreši probleme«. »Ne deluje tako. Če človek pristopi k molitvi na ta način, bo samo razočaran. Molitev je potrebna, da spreminja srce, predvsem naše srce: da bi bilo vedno odprto za zaupanje, za željo, da bi delali in gradili dobro. In to je moč molitve, zlasti v kontekstu sovraštva in zavračanja drugega, kot ga trenutno ustvarjata vojna in pomanjkanje miru«.

Človekovo srce se lahko spremeni

Molitev in post bosta torej podarila moč tudi tistim, ki živijo na krajih, ki so opustošeni zaradi smrti in nasilja; kjer se zdi, da beseda mir ne najde več prostora. Ob tem pa je kardinal dodal: »Ne najde prostora v institucijah; ne najde ga v velikih organizacijah, tako političnih in, žal, tudi verskih; vendar pa najde prostor med mnogimi ljudmi, gibanji, skupinami in posamezniki. Molitev služi tudi za ustvarjanje vezi med ljudmi vseh veroizpovedi, ki kljub vsemu še vedno verjamejo, da se srce človeka, tudi v Sveti deželi, lahko spremeni.«

V telegramu, ki ga je v četrtek, 17. julija 2025, podpisal kardinal državni tajnik Pietro Parolin, je Leon XIV. izrazil svojo »globoko žalost« zaradi današnjega napada na župnijo …

Moč, ki jo daje molitev

Ob koncu intervjuja je kardinal Pizzaballa spregovoril še o pomenu molitve za kristjane v Gazi, ki jih je po julijskem bombardiranju župnije Svete Družine tudi obiskal skupaj z jeruzalemskim pravoslavnim patriarhom Teofilom III. »Poznam skupnost v Gazi in lahko rečem, da njihova moč izhaja prav iz molitve; daje jim moč, da vztrajajo v tej strašni situaciji. Ne vemo, kaj nas čaka, ne vemo, kaj se bo zgodilo s to okupacijo, kaj se bo zgodilo z nami, z našimi sosedi, z vsemi. Toda njihova moč, da vztrajajo, da kljub vsemu skušajo pomagati vsem s prinašanjem hrane in zdravil, ta moč izhaja prav iz molitve.
Seveda smo tudi zaskrbljeni. Težko da ne bi bili, glede na to, kaj se lahko zgodi. Informacije, ki jih dobivamo, so nejasne; ni bilo neposrednega ukaza za evakuacijo, vendar pa se boji vedno bolj približujejo našemu področju. Sosednja območja so bila že evakuirana, tako da smo tam in čakamo, da bomo razumeli, kaj storiti.«

…………………………..

(17. avgust 2025)

Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo vam želim!

Danes nam evangelij predstavlja zahtevno besedilo (prim. Lk 12,49-53), v katerem Jezus z močnimi podobami in zelo odkrito svojim učencem pove, da njegovo poslanstvo, pa tudi poslanstvo tistih, ki hodijo za njim, ni tako zelo »rožnato«, ampak je »znamenje, ki se mu nasprotuje« (prim. Lk 2,34).

S temi besedami Gospod vnaprej pove, s čim se bo moral soočiti, ko mu bodo v Jeruzalemu nasprotovali, ga aretirali, žalili, tepli, križali; ko bo njegovo sporočilo, čeprav govori o ljubezni in pravičnosti, zavrnjeno; ko se bodo voditelji ljudstva kruto odzvali na njegovo pridiganje. Sicer so mnoge skupnosti, na katere se je evangelist Luka obračal s svojimi spisi, doživljale enako izkušnjo. Kakor nam pripovedujejo Apostolska dela, so bile to mirne skupnosti, ki so kljub svojim omejenostim skušale čim bolje živeti Učiteljevo sporočilo ljubezni (prim. Apd 4,32-33). In vendar so bile preganjane.

Vse to nas spominja, da dobrota ne najde vedno pozitivnega odziva okoli sebe. Nasprotno, včasih tisti, ki jo izkazuje, prav zato, ker njena lepota moti tiste, ki je ne sprejemajo, naleti na ostra nasprotovanja, celo na oblastnost in nasilje. Delovati v skladu z resnico stane, saj na svetu obstajajo tisti, ki izbirajo laž, ter zato, ker hudič, ki to izkorišča, pogosto skuša ovirati delovanje dobrih.

Jezus pa nas vabi, naj se z njegovo pomočjo ne predamo in ne prilagajamo tej miselnosti, ampak še naprej delamo za naše dobro ter za dobro vseh, tudi tistih, ki nam povzročajo trpljenje. Vabi nas, naj na nasilje ne odgovarjamo z maščevanjem, ampak ostajamo zvesti resnici v ljubezni. Mučenci pričujejo o tem s prelitjem svoje krvi za vero, vendar pa jih lahko tudi mi, v različnih okoliščinah in na različne načine, posnemamo.

Pomislimo na primer na ceno, ki jo morajo plačati dobri starši, če želijo dobro vzgajati otroke, v skladu z zdravimi načeli: prej ali slej bodo morali znati izreči kakšen »ne«, kaj popraviti, in to jih bo stalo trpljenja. Enako velja za učitelja, ki želi pravilno izobraziti svoje učence, za strokovnjaka, za redovnika, politika, ki nameravajo pošteno opravljati svoje poslanstvo, ter za vsakogar, ki si prizadeva dosledno, v skladu z nauki evangelija, izvajati svoje odgovornosti.

Sveti Ignacij Antiohijski je glede tega, medtem ko je potoval proti Rimu, kjer je potem pretrpel mučeništvo, kristjanom tega mesta pisal: »Nočem, da bi bili všeč ljudem, ampak Bogu« (Pismo Rimljanom, 2,1); dodal je: »Zame je lepše umreti v Jezusu Kristusu kot kraljevati do konca zemlje« (ibid, 6,1).

Bratje in sestre, prosimo skupaj Marijo, Kraljico mučencev, naj nam pomaga, da bomo v vseh okoliščinah zvesti in pogumni pričevalci njenega Sina, ter bomo podpirali brate in sestre, ki danes trpijo zaradi vere

…………………………

Ne se osamiti, odpreti se življenju, naučiti se komunicirati (30.7.)

Na Trgu svetega Petra je danes, 30. julija, dopoldne po nekaj tedenskem premoru ponovno potekala splošna avdienca s papežem Leonom XIV.. Udeležili so se je pretežno mladi, ki so v Rim prišli na jubilej, namenjen prav njim. Sveti oče jim je namenil pozdrave ob koncu splošne avdience, pri katehezi pa povabil k molitvi, da bi Gospod ozdravil naš način komuniciranja, ne le da bi bili učinkovitejši, ampak tudi, da s svojimi besedami ne bi prizadeli drugih.

Kateheza je slonela na evangeljskem prizoru, ko Jezus ozdravi gluhonemega človeka, in bila zadnja v sklopu katehez o Jezusovem javnem delovanju, njegovih srečanjih, prilikah in ozdravljenjih. Kot poroča Markov evangelij, je Jezus gluhega človeka, ki je težko govoril, vzel na sámo in ga ozdravil s svojimi besedami in dotikom.

Papež Leon XIV. je dejal, da se v današnji hiperpovezani družbi mnogi ljudje osamijo in zdi se, da so izgubili sposobnost komunikacije, morda zato, ker so se pogosto počutili nerazumljene. Jezus pa je tisti, ki ozdravlja in govori tudi nam: »Odpri se temu svetu, ki te straši! Odpri se odnosom, ki so te razočarali! Odpri se življenju, s katerim si se odpovedal soočiti!« Zapiranje vase ni nikoli rešitev.

Sveti oče je povabil k molitvi za Cerkev, naj nikoli ne zanemari svoje naloge, da ljudi vodi k Jezusu, da bodo slišali njegovo Besedo in bodo z njo ozdravljeni ter bodo tako postali nosilci njegovega sporočila odrešenja.

Svetopisemski odlomek: Mr 7,32-37

Tedaj so [Jezusu] privedli gluhega, ki je težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je na sámo, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!«, to je: »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne pravijo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

 Gluhonemi. Nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo« (Mr 7,37).

Dragi bratje in sestre,
s to katehezo zaključujemo to našo pot skozi Jezusovo javno življenje, sestavljeno iz srečanj, prilik in ozdravljenj.

Tudi ta čas, ki ga sedaj živimo, potrebuje ozdravljenje. Naš svet je prežet z ozračjem nasilja in sovraštva, ki spodkopava človekovo dostojanstvo. Živimo v družbi, ki zboleva za »bulimijo« povezav na družbenih omrežjih: smo hiperpovezani, bombardirani s podobami, včasih tudi lažnimi ali popačenimi. Preplavljeni smo z mnogimi sporočili, ki v nas vzbujajo vihar nasprotujočih si čustev.

V takšnem scenariju se v nas lahko porodi želja, da bi vse odklopili. Morda celo pridemo tako daleč, da raje ne bi več slišali ničesar. Celo naše besede so lahko napačno razumljene in morda smo v skušnjavi, da se zapremo v tišino, v pomanjkanje komunikacije, kjer ne glede na to, kako smo si blizu, si ne zmoremo več povedati najpreprostejših in najglobljih stvari.

Sveti oče je med splošno avdienco v sredo, 25. junija, nadaljeval cikel katehez o Jezusu, ki je naše upanje. »Pojdimo k Jezusu. On nas lahko ozdravi, lahko nam pomaga oživeti. …

V zvezi s tem bi se danes rad osredotočil na besedilo iz Markovega evangelija, ki nam predstavlja človeka, ki ne govori in ne sliši (glej Mr 7,31-37). Tako kot bi se lahko zgodilo nam danes, se je ta človek morda odločil, da ne bo več govoril, ker se je počutil nerazumljenega, in da bo utišal svoj glas, ker ga je to, kar je slišal, razočaralo in prizadelo. Pravzaprav ni on tisti, ki gre k Jezusu, da bi bil ozdravljen, ampak ga pripeljejo drugi. Lahko bi pomislili, da tiste, ki ga privedejo k Učitelju, skrbi njegova osamljenost. Vendar pa je krščanska skupnost v teh ljudeh videla tudi podobo Cerkve, ki vsakega človeka spremlja k Jezusu, da bi slišal njegovo besedo. Dogodek se odvija na poganskem ozemlju; smo torej v okolju, kjer drugi glasovi poskušajo preglasiti Božji glas.

Jezusovo vedenje se sprva morda zdi nenavadno, saj tega človeka vzame na sámo in ga odpelje stran od množice (prim. Mr 7,33a). Zdi se, da s tem poudari njegovo osamljenost. A če bolje pogledamo, bomo razumeli, kaj se skriva za molkom in zaprtostjo tega človeka, kot da bi Jezus dojel njegovo potrebo po intimnosti in bližini.

Jezus mu najprej ponudi tiho bližino z gestami, ki govorijo o globokem srečanju: dotakne se ušes in jezika tega moža. Jezus ne uporabi veliko besed; reče edino, kar v tem trenutku potrebuje: »Odpri se!« Marko besedo effatá navaja v aramejščini, da bi lahko »v živo« slišali njen zvok in dih. Ta preprosta in lepa beseda vsebuje povabilo, ki ga Jezus naslovi na tega moža, ki je nehal poslušati in govoriti. Kot da bi mu Jezus rekel: »Odpri se temu svetu, ki te straši! Odpri se odnosom, ki so te razočarali! Odpri se življenju, s katerim si se prenehal soočiti!« Zapiranje vase pravzaprav ni nikoli rešitev.

…………………

Trg svetega Petra so med splošno avdienco, 30. julija, napolnili mnogi mladi, ki se ta teden udeležujejo jubileja mladih. Sveti oče jim je zato ob koncu namenil spodbudne pozdrave …

Po srečanju z Jezusom ta človek ne le ponovno spregovori, ampak to stori »pravilno«. Zdi se, da nam ta prislov, ki ga je vstavil evangelist, želi povedati nekaj več o razlogih za njegovo tišino. Morda je ta človek nehal govoriti, ker se mu je zdelo, da govori stvari na napačen način, morda se ni počutil primernega. Vsi imamo izkušnjo, da nas je kdo narobe razumel ali pa nas ni razumel. Vsi moramo prositi Gospoda, naj ozdravi naš način komuniciranja, ne le da bi bili učinkovitejši, ampak tudi, da s svojimi besedami ne bi prizadeli drugih.

Vrnitev k pravilnemu govorjenju je začetek poti in ne še njen konec. Pravzaprav Jezus temu človeku prepove, da bi pripovedoval, kaj se mu je zgodilo. Da bi resnično spoznali Jezusa, moramo najprej opraviti neko pot, moramo biti z Njim in tudi hoditi skozi njegovo trpljenje. Ko ga bomo videli ponižanega in trpečega, ko bomo izkusili odrešujočo moč njegovega križa, potem bomo lahko rekli, da smo ga resnično spoznali. Do tega, da postanemo Jezusovi učenci, ne obstajajo bližnjice.

Dragi bratje in sestre, prosimo Gospoda, da bi se naučili iskrene in preudarne komunikacije. Molimo za vse tiste, ki so jih prizadele besede drugih. Molimo za Cerkev, naj nikoli ne zanemari svoje naloge, da ljudi vodi k Jezusu, da bodo slišali njegovo Besedo in bodo z njo ozdravljeni ter bodo tako postali nosilci njegovega sporočila odrešenja.

—————

Prijateljstvo z Jezusom, bratstvo in povezanost z ljudstvom (25. julij)

Sveti oče Leon XIV. je v petek, 25. julij 2025, v vatikanski apostolski palači v avdienco sprejel udeležence tečaja za formatorje v semeniščih, ki ga je pripravil papeški atenej Regina Apostolorum, in delegate generalnega kapitlja reda misijonarjev ksaverijanov. Spregovoril jim je o temeljih, na katerih je treba graditi duhovništvo: gojiti prijateljstvo z Jezusom, med seboj živeti bratstvo in svoje poslanstvo deliti z vsemi krščenimi.

Celostna formacija, ki preoblikuje našo človečnost in duhovnost

Tečaj za formatorje v semeniščih in generalni kapitelj misijonarjev ksaverijanov sta sicer bila dva različna dogodka, pa vendar lahko vidimo »skupno nit, ki ju združuje, saj smo poklicani, da na različne načine vstopimo v dinamiko misijona in pristopimo k izzivom evangelizacije«, je pojasnil papež.

»Ta poklicanost od vseh nas, tako posvečenih duhovnikov kot laikov, zahteva trdno in celostno formacijo, ki ni omejena na specializirano znanje, temveč mora biti usmerjena v preoblikovanje naše človečnosti in naše duhovnosti, tako da bosta odražali evangelij in da bomo “istih misli” kot Kristus Jezus (prim. Flp 2,5).«

Veselje evangelija je namenjeno vsem

Papež je spomnil na mednarodno srečanje »Srečni duhovniki«, ki ga je junija v Rimu pripravil Dikasterij za kler, ter dodal, da veselje evangelija ni namenjeno le duhovnikom, ampak vsem, zato lahko govorimo o »srečnih kristjanih, srečnih učencih in srečnih misijonarjih«. In da te besede ne bi ostale le slogan, je po papeževih besedah bistvenega pomena formacija.

»Pomembno je, da je “hiša” našega življenja in naše poti, bodisi duhovniške bodisi laiške, utemeljena na “skali” (prim. Mt 7,24–25), torej na trdnih temeljih, s katerimi se bomo lahko soočili s človeškimi in duhovnimi nevihtami, iz katerih ni izvzeto niti življenje kristjanov, duhovnikov in misijonarjev. Kako zgraditi hišo na skali?« je postavil vprašanje sveti oče in v nadaljevanju govora v razmislek ponudil tri točke.

Gojiti prijateljstvo z Jezusom

Temelj hiše, ki mora biti v središču vsake poklicanosti in apostolskega poslanstva, je gojiti prijateljstvo z Jezusom.

»V prvi osebi je treba živeti izkušnjo bližine z Učiteljem, da nas je On pogledal, vzljubil in izbral, ne po naši zaslugi, ampak iz čiste milosti, kajti predvsem to svojo izkušnjo nato posredujemo v službi: ko druge usposabljamo za duhovniško življenje in ko v svojem specifičnem poklicu oznanjamo evangelij v misijonskih deželah, najprej posredujemo svojo osebno izkušnjo prijateljstva s Kristusom, ki se kaže v našem načinu življenja, našem slogu, naši človečnosti in naši sposobnosti, da živimo dobre odnose.«

Navedel je papeža Frančiška, ki je pri eni od svojih katehez govoril o apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi ter takole dejal: »Evangelizacija je več kot navadno posredovanje doktrine in morale. Predvsem je pričevanje […], pričevanje o osebnem srečanju z Jezusom Kristusom, učlovečeno Besedo, v kateri se je izpolnilo odrešenje. […] Ni posredovanje ideologije ali doktrine o Bogu, ne. Je posredovanje Boga, ki živi v meni« (Splošna avdienca, 22. marec 2023).

»To pomeni nenehno pot spreobrnjenja,« je izpostavil sveti oče. »Formatorji in tisti, ki skrbijo zanje, ne smejo pozabiti, da so tudi sami na poti nenehnega evangeljskega spreobrnjenja; misijonarji pa ne smejo pozabiti, da so vedno prvi prejemniki evangelija, prvi, ki morajo biti evangelizirani. In to pomeni nenehno delo na sebi, prizadevanje, da se podamo v lastno srce in pogledamo tudi sence in rane, ki nas zaznamujejo, pogum, da pustimo odpasti maskam, medtem pa gojimo tesno prijateljstvo s Kristusom. Na ta način se bomo pustili preobraziti življenju po evangeliju in postali bomo pristni učenci misijonarji.«

Živeti bratstvo

Drugi pomemben vidik, ki ga je sveti oče Leon XIV. postavil v ospredje, je: med seboj živeti učinkovito in prijateljsko bratstvo. In tudi tukaj je spomnil na papeža Frančiška, ki je, ko je govoril o duhovniškem življenju, rad poudarjal štiri bližine: z Bogom, s škofom, med duhovniki in z ljudstvom (prim. Govor udeležencem simpozija Naproti fundamentalni teologiji duhovništva, 17. februar 2022).

»V tem smislu se je treba naučiti živeti kot bratje med duhovniki, pa tudi v redovnih skupnostih ter s svojimi škofi in predstojniki; veliko je treba delati na sebi, da bi premagali individualizem in hlepenje po prehitevanju drugih, kar nas spreminja v tekmece, da bi se naučili postopoma graditi dobre in bratske človeške in duhovne odnose. Mislim, da se načeloma s tem vsi strinjajo, a v resnici je pred nami še dolga pot.«

Sveti oče je sprejel v avdienco udeležence tridnevnega mednarodnega teološkega simpozija, ki od 17. do 19. februarja poteka na temo »Naproti fundamentalni teologiji duhovništva«. …

Svoje poslanstvo deliti z vsemi krščenimi

Na tretjem mestu pa je sveti oče izpostavil pomembnost deliti poslanstvo z vsemi krščenimi. »V prvih stoletjih Cerkve je bilo nekaj naravnega, da so se vsi verniki čutili učenci misijonarji in so si osebno prizadevali kot evangelizatorji. In posvečena služba je služila temu poslanstvu, ki so si ga vsi delili. Danes močno čutimo potrebo, da se vrnemo k tej udeležbi vseh krščenih pri pričevanju in oznanjevanju evangelija.«

Papež se je obrnil na zbrane brate ksaverijane, rekoč, da zagotovo iz prve roke vidijo, kako pomembno je sodelovati s sestrami in brati krščanskih skupnosti v deželah, kjer opravljajo svoje poslanstvo missio ad gentes. Formatorjem pa je povedal, da je treba duhovnike vzgajati, da sebe ne bodo videli kot samotnih voditeljev in da posvečenega duhovništva ne bodo sprejeli z vidika superiornosti.

»Potrebujemo duhovnike, ki so sposobni razločevati in v vsakem človeku prepoznati milost krsta in karizem, ki iz njega izvirajo, morda celo pomagati ljudem, da se odprejo tem darom, da najdejo pogum in navdušenje za vključevanje v življenje Cerkve in družbe. Konkretno to pomeni, da mora biti priprava bodočih duhovnikov vedno bolj potopljena v realnost Božjega ljudstva in izvedena s prispevkom vseh njegovih članov: duhovnikov, laikov in posvečenih oseb, moških in žensk.«

—————-

Naše upanje je v Bogu, zato smo poklicani prinašati upanje (17. julij)

Sveti oče Leon XIV. se je v četrtek, 17. julija 2025, srečal z romarji ekumenskega pravoslavno-katoliškega romanja iz Združenih držav Amerike. »Naše upanje je v Bogu, in prav zato, ker nenehno črpamo iz neizčrpnega vira njegove milosti, smo poklicani biti priče in prinašalci upanja,« je in zaželel, da bi ob vrnitvi h koreninam naše vere vsi doživeli dar Božje tolažbe ter današnjemu človeštvu prinašali tolažbo in upanje.

Na nov in konkreten način doživeti vero

Romanja na kraje svetih Petra in Pavla sta se udeležila tudi pravoslavni metropolit Elpidophoros, in kardinal Joseph William Tobin, nadškof metropolit v Newarku v ZDA, ki se jima je papež tudi zahvalil za srečanje, ki je potekalo v Castel Gandolfu, kjer sveti oče preživlja svoj poletni oddih.

»Odpravili ste se iz Združenih držav Amerike, ki je – kot veste – tudi moja rojstna domovina; in to potovanje je namenjeno vrnitvi h koreninam, k izvorom, na kraje spomina na apostola Petra in Pavla v Rimu in apostola Andreja v Konstantinoplu. To je tudi način, da na novo in konkretno doživite vero, ki izhaja iz poslušanja evangelija, ki so nam ga posredovali apostoli (prim. Rim 10,16),« je papež Leon XIV. nagovoril zbrane romarje.

Poklicani biti priče in prinašalci upanja

Kot je dodal, je prav tako pomenljivo, da njihovo romanje poteka v letu, ki zaznamuje 1700. obletnico nicejskega koncila. »Simbol [izpoved] vere, ki so jo sprejeli zbrani očetje, ostaja – skupaj z dodatki, sprejetimi na koncilu v Konstantinoplu leta 381 – skupna dediščina vseh kristjanov, za katere je veroizpoved sestavni del njihovega bogoslužnega obhajanja. Po previdnostnem naključju pa se letos ujemata tudi koledarja naših Cerkva, tako da smo lahko skupaj zapeli velikonočno alelujo: “Kristus je vstal! Zares je vstal!”.«

»Te besede razglašajo, da je temo greha in smrti premagalo Jagnje, ki je bilo žrtvovano, Jezus Kristus, naš Gospod,« je nadaljeval papež. »To nas navdaja z velikim upanjem, saj vemo, da noben krik nedolžnih žrtev, noben jok mater, ki objokujejo svoje otroke, ne bo ostal neuslišan. Naše upanje je v Bogu, in prav zato, ker nenehno črpamo iz neizčrpnega vira njegove milosti, smo poklicani biti priče in prinašalci upanja. Katoliška Cerkev trenutno obhaja jubilej upanja, katerega geslo, ki ga je izbral moj predhodnik papež Frančišek, je Peregrinantes in Spe, to je Romarji upanja.« Papež je izpostavil, da tudi ime metropolita Elpidophorosa v grščini pomeni »nosilec upanja«, ter dodal: »Upam, da bo vaše romanje vse vas potrdilo v upanju, ki je rojeno iz vere v vstalega Gospoda!«

Pri avdienci zbrani romarji so v Rimu molili na grobovih apostolov Petra in Pavla, svoje potovanje pa bodo nadaljevali v Konstantinoplu, zato je Leon XIV. poslal pozdrave in objem miru patriarhu Bartolomeju, ki ga je imenoval »moj častitljivi brat«, in spomnil, da se je ekumenski patriarh udeležil svete mašo ob začetku njegovega pontifikata. »Upam, da ga bom lahko ponovno srečal čez nekaj mesecev, ko se bom udeležil ekumenske slovesnosti ob obletnici nicejskega koncila,« je zatrdil.

Še naprej slediti poti edinosti in bratske ljubezni

»Vaše romanje je eden od bogatih sadov ekumenskega gibanja, katerega cilj je obnoviti polno edinost med vsemi Kristusovimi učenci v skladu z Gospodovo molitvijo med zadnjo večerjo, “da bi bili vsi eno” (Jn 17,21). Včasih se nam zdijo samoumevna ta znamenja medsebojne podelitve in občestva, ki še ne pomenijo polne edinosti, vendar pa že kažejo teološki napredek in dialog ljubezni, ki sta zaznamovala zadnja desetletja,« je dejal.

Spomnil je na papeža Pavla VI. in patriarha Atenagoro, ki sta 7. decembra 1965, na predvečer zaključka drugega vatikanskega koncila, podpisala »skupno izjavo, s katero sta iz spomina in sredine Cerkve odstranila kazni izobčenja, ki so sledile dogodkom leta 1054«. »Romanje, kot je vaše, pred tem verjetno sploh ne bi bilo mogoče,« je pripomnil Leon XIV. in izpostavil: »Delovanje Svetega Duha je v srcih ustvarilo pripravljenost za te korake kot preroško znamenje popolne in vidne edinosti. Tudi mi moramo še naprej prositi Parakleta, Tolažnika, za milost, da bi sledili poti edinosti in bratske ljubezni.«

»Edinost med tistimi, ki verujejo v Kristusa, je eno od znamenj Božjih darov tolažbe; Sveto pismo obljublja, da “v Jeruzalemu boste potolaženi” (Iz 66,13). Rim, Konstantinopel in vsi ostali sedeži niso poklicani, da tekmujejo za primat, saj s tem tvegajo, da se bodo znašli kot učenci, ki so se na poti, ko je Jezus naznanil svoje prihajajoče trpljenje, prepirali, kdo od njih je največji (prim. Mr 9,33-37).«

Današnjemu človeštvu vlivati olje tolažbe in vino veselja

V buli o napovedi jubilejnega leta je papež Frančišek zapisal, da »bo to sveto leto usmerjalo pot proti drugi obletnici, temeljni za vse kristjane. Leta 2033 bomo namreč obhajali dva tisoč let odrešenja, ki je bilo uresničeno po trpljenju, smrti in vstajenju Gospoda Jezusa (Spes Non Confundit, 6).«

»Duhovno se vsi moramo vrniti v Jeruzalem, mesto miru, kjer so Peter, Andrej in vsi apostoli po dneh Gospodovega trpljenja in vstajenja na binkošti prejeli Svetega Duha in od takrat dalje pričevali o Kristusu na vseh koncih sveta,« je še dejal Leon XIV. in sklenil: »Naj ob vrnitvi h koreninam naše vere vsi doživimo dar Božje tolažbe in kot dobri Samarijan postanemo sposobni današnjemu človeštvu vlivati olje tolažbe in vino veselja.«

…………………………………….

Po Jezusovem zgledu smo tudi mi poklicani, da prinašamo tolažbo in upanje bližnjemu (13. julij)

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Današnji evangelij se začne s čudovitim vprašanjem, zastavljenim Jezusu: ‘Učitelj, kaj naj storim, da prejmem v delež večno življenje?’ (Lk 10,25). Te besede izražajo nenehno željo v našem življenju: željo po zveličanju, torej po življenju brez neuspeha, zla in smrti«. S temi besedami je papež Leon XIV. začel nagovor pred opoldansko molitvijo na trgu pred vhodom v apostolsko palačo v Castel Gandofu na današnjo 15. nedeljo med letom.

Kar si človeško srce želi, je opisano kot dobro, ki ga je treba »podedovati«. Ne gre za to, da bi si ga osvojili s silo, niti za to, da bi ga prosili kot služabnik, niti za to, da bi ga pridobili s pogodbo. Večno življenje, ki ga lahko da samo Bog, se človeku prenaša kot dediščina z očeta na sina.

Zato Jezus na naše vprašanje odgovarja, da moramo za prejem Božjega daru sprejeti njegovo voljo. Kot je zapisano v postavi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem« in »svojega bližnjega kakor samega sebe« (Lk 10,27; prim. 5 Mz 6,5; 3 Mz 19,18). S tem odgovarjamo na Očetovo ljubezen: Božja volja je pravzaprav zakon življenja, ki ga Bog najprej udejanja do nas, ko nas ljubi z vsem v svojem Sinu Jezusu.

Bratje in sestre, glejmo vanj! Jezus je razodetje resnične ljubezni do Boga in do človeštva: ljubezni, ki daje in si ne lasti, ljubezni, ki odpušča in ne zahteva, ljubezni, ki pomaga in nikoli ne zapusti. V Kristusu je Bog postal bližnji vsakemu moškemu in ženski: zato lahko in mora vsak od nas postati bližnji tistim, ki jih srečamo na poti. Po zgledu Jezusa, Zveličarja sveta, smo tudi mi poklicani, da prinašamo tolažbo in upanje, zlasti tistim, ki so malodušni in razočarani.

Da bi torej živeli večno, ne smemo okrog prinašati smrti, ampak služiti življenju, torej skrbeti za obstoj drugih v času, ki ga delimo. To je najvišji zakon, ki je pred vsakim družbenim pravilom in mu daje smisel.

Prosimo Devico Marijo, Mater usmiljenja, naj nam pomaga sprejeti v naša srca Božjo voljo, ki je vedno volja ljubezni in zveličanja, da bomo vsak dan delavci za mir.

S svetim očetom sta se v soboto, 5. julija, srečali dve romarski skupini: mladi iz škofije Kopenhagen ter učitelji katoliških šol iz Danske, Irske, Anglije, Walesa in Škotske. Mlade romarje upanja je spodbudil, naj prisluhnejo Gospodovemu glasu v svojem srcu, kajti Bog je vsakega od njih ustvaril z namenom in življenjskim poslanstvom. Učiteljem pa je spregovoril o pomembni vlogi, ki jo imajo pri vzgoji otrok in mladih, katerim so vzorniki v veri in življenju.

………………………………………….

Romanje naj bo vir navdiha in upanja

Papež jih je pozdravil s svojim običajnim pozdravom »Mir z vami!« ter izrazil veselje, da se z njimi srečuje v okviru njihovega romanja v Rim v tem jubilejnem letu, posvečenem upanju.

»Hodite po sledeh številnih romarjev iz različnih držav, ki že stoletja romajo v Rim, v večno mesto. Za kristjane je bil Rim vedno poseben dom, saj je kraj, kjer sta apostola Peter in Pavel kot mučenca darovala svoje življenje in s tem izkazala največje pričevanje o svoji ljubezni do Jezusa,« je dejal in se kot Petrov naslednik zbranim romarjem zahvalil, da so prišli, ter zagotovil molitev, da bi »ob obisku različnih svetih krajev črpali navdih in upanje iz globokega zgleda, kako so svetniki in mučenci posnemali Kristusa«.

Izpostavil je, da »ima romanje pomembno vlogo v našem življenju vere, saj nas oddalji od domov in vsakodnevne rutine ter nam daje čas in prostor za globlje srečanje z Bogom. Takšni trenutki nam vedno pomagajo rasti, saj nas Sveti Duh nežno oblikuje tako, da smo vedno bolj podobni umu in srcu Jezusa Kristusa.

Zapomnite si, Bog vas je ustvaril z namenom

Sveti oče je posebej nagovoril mlade in jih spodbudil, naj prisluhnejo, kaj jim govori Bog: »Dragi bratje in sestre, mladi, ki ste danes zjutraj zbrani tukaj z nami, zapomnite si, da je Bog vsakega od vas ustvaril z namenom in poslanstvom v tem življenju. Izkoristite to priložnost za poslušanje in za molitev, da boste jasneje slišali Božji glas, ki vas kliče globoko v vaših srcih.«

Dodal je, da »danes pogosto izgubljamo sposobnost poslušanja, resničnega poslušanja«: »Poslušamo glasbo, naša ušesa so nenehno preplavljena z najrazličnejšimi digitalnimi vnosi, včasih pa pozabimo prisluhniti lastnemu srcu in prav v našem srcu nam Bog govori, nas kliče in vabi, da bi ga bolje spoznali in živeli v njegovi ljubezni. In s tem poslušanjem boste morda odprti in boste Božji milosti dovolili, da okrepi vašo vero v Jezusa (prim. Kol 2,7), tako da boste ta dar lažje delili z drugimi.«

Mladi se bodo po vas zgledovali

Leon XIV. se je obrnil tudi na učitelje: »Kar sem pravkar rekel mladim, enako velja tudi za vas, zlasti glede na vašo pomembno vlogo pri formaciji današnje mladine: otrok, najstnikov, mladih odraslih. Kajti zgledovali se bodo po vas kot vzornikih: vzornikih v življenju, vzornikih v veri. Zgledovali se bodo po vas zlasti v tem, kako učite in kako živite. Upam, da boste vsak dan gojili svoj odnos s Kristusom, ki nam daje vzorec vsega pristnega poučevanja (prim. Mt 7,28), da boste tako lahko vodili in spodbujali vse, ki so vam zaupani, da bodo v svojih življenjih sledili Kristusu.«

Ob vrnitvi domov se romanje nadaljuje

Sveti oče jih je ob koncu še spodbudil, naj ob vrnitvi na svoje domove ne pozabijo, da se romanje ne konča, ampak se »preusmeri na vsakodnevno romanje učencev«.

»Mi vsi smo romarji in vedno smo romarji. Hodimo, medtem ko poskušamo slediti Gospodu in najti pot, ki bi zares bila naša življenjska pot. To zagotovo ni lahko, a z Gospodovo pomočjo, priprošnjo svetnikov in medsebojnim spodbujanjem ste lahko prepričani, da bo izkušnja tega romanja, če boste le ostali zvesti in boste vedno zaupali v Božje usmiljenje, skozi vaše življenje obrodila sadove.«

……………………………….

Prisluhniti Božji besedi in jo v spreminjajoči se kulturi postaviti na svetlo

V soboto, 28. junija 2025, se je papež srečal z udeleženci generalnega kapitlja valombrozijanske kongregacije reda svetega Benedikta. »Naj vas nič ne zadržuje pred prvotno potrebo po reformi, prenovi in poenostavitvi tistega krščanskega življenja, ki lahko še vedno razširi obzorja in dih vsakega človeškega življenja,« jih je spodbudil.

Izzive našega časa naseliti v Božjo besedo

Leon XIV. se je zahvalil za dar njihovega meniškega življenja, ki »vso Cerkev poziva k prvenstvu Boga, ki je vir veselja in načelo osebne in družbene spremembe«. Spomnil je na njihove začetke, ko je sveti Janez Gualberto bil pokoren poklicanosti k večji pristnosti, ter dejal, da se »ponovno nahajamo na začetku tisočletja, ko se zdi, da se ves svet med mnogimi strahovi preoblikuje«. »Ne gre za to, da bi opustili izzive našega časa, temveč da bi jih naselili z globino nekoga, ki zna ustvariti tišino in prisluhniti Božji besedi, da bi jo tako v spreminjajoči se kulturi postavili na svetlo,« je zatrdil papež.

Prenova tistega krščanskega življenja, ki lahko še vedno razširi obzorja

Nadaljeval je, da lahko krhkost njihovih začetkov »navdihne in tolaži sedanje krhkosti«: »Pogosto smo manj močni kot v preteklosti, manj mladi in številni, včasih ranjeni zaradi človeških omejitev in napak, a evangelij, ki smo ga sprejeli sine glossa, ne bo nikoli nehal širiti vonja svoje lepote. Naj vas v korist vseh nič ne zadržuje pred prvotno potrebo po reformi, prenovi in poenostavitvi tistega krščanskega življenja, ki lahko še vedno razširi obzorja in dih vsakega človeškega življenja.«

Vrnitev k pristnim izvirom molitve in apostolata

Papež je spomnil na svetega Pavla VI., ki je že leta 1973 o začetkih valombrozijanske kongregacije in njihovem ustanovitelju rekel, da je »želel novum institutum, ki bi se vrnil k pristnim izvirom molitve in apostolata, kot so to storili apostoli, cerkveni očetje in sveti Benedikt«. Prvi bratje, ki so se zbirali okoli svetega Gualberta v Vallombrosi so »iskali in našli tisto nova conversio, ki so ga čutili kot vir osebnega posvečenja, a se je izkazalo tudi za kvas novega življenja«.

Pavel VI. je »vztrajal na aktualnosti tistih začetkov« ter dejal, da sta prenova redov in posodobitev Cerkve na splošno v kleru in laikatu najbolj živi in vznemirljivi točki koncila in pokocila«.

Bodite pozorni in gostoljubni pričevalci

Leon XIV. je spomnil tudi na papeža Frančiška, ki je »neutrudno pozival vse nas, naj nadaljujemo prenovo Cerkve v skladu z drugim vatikanskim koncilom«. »Ta od nas še vedno zahteva, da premagamo samoreferenčnost, da smo revnejši in prisluhnemo revnim, da okrepimo vezi občestva. Še posebej naj vam občestvo z drugimi kongregacijami hčera in sinov svetega Benedikta pomaga, da boste v dialogu s sodobnim svetom ostali zvesti Vodilu. Vedno novo je namreč iskanje duhovnosti, v kateri se molitev, delo in veselje prepletajo v zvestobi vsakdanjim krajem in stvarem. Bodite pozorni in gostoljubni pričevalci,« je sklenil sveti oče.

Politika olitika je najvišja oblika ljubezni

kot poslanstvo za širjenje resnice in dobrega, naravni zakon kot kompas

(Papež Leon XIV. v soboto, 21. junija, na avdienci)

Srečanja s papežem – potekalo je v Dvorani blagoslovov – so se udeležili člani Mednarodne medparlamentarne zveze, ministri in parlamentarci, člani delegacij iz 68 različnih držav ter ostali politični predstavniki, pa tudi akademiki in verski voditelji, ki so se prejšnje dni v Rimu udeležili konference Medparlamentarne zveze.

Sveti oče je govor začel s trditvijo papeža Pija XI., da je politika »najvišja oblika ljubezni«. »Če namreč upoštevamo služenje, ki ga politično življenje opravlja za družbo in skupno dobro, ga lahko resnično razumemo kot dejanje krščanske ljubezni, ki nikoli ni zgolj teorija, ampak vedno konkretno znamenje in pričevanje stalne Božje skrbi za dobro naše človeške družine (prim. Frančišek, okrožnica Vsi smo bratje, 176-192).«

In v tem smislu je zbranim spregovoril o treh poudarkih, ki se mu zdijo pomembni v sedanjem kulturnem kontekstu: skupno dobro, verska svoboda in medverski dialog ter umetna inteligenca.

Skupno dobro

Politiki so na prvem mestu odgovorni, da neodvisno od vsakega posebnega interesa »podpirajo in varujejo dobro skupnosti, skupno dobro, zlasti z zaščito ranljivih in marginaliziranih ljudi«.

»To bi na primer pomenilo prizadevanje za odpravo nesprejemljivega nesorazmerja med ogromnim bogastvom, ki je skoncentrirano v rokah peščice, in revnimi po svetu (prim. Leon XIII., okrožnica Rerum Novarum, 15. maj 1891, 1). Ljudje, ki živijo v skrajnih razmerah, vpijejo, da bi se slišal njihov glas, a pogosto ne najdejo ušes, ki bi bila pripravljena slišati njihovo prošnjo.  To neravnovesje ustvarja razmere trajne nepravičnosti, ki zlahka vodijo v nasilje in prej ali slej v tragedijo vojne. Po drugi strani pa lahko zdrava politika s spodbujanjem pravične razdelitve virov učinkovito prispeva k harmoniji in miru tako na domačem kot mednarodnem prizorišču.«

Verska svoboda in medverski dialog

Na drugem mestu je Leon XIV. izpostavil versko svobodo in medverski dialog. »To področje je v sedanjem času postalo še pomembnejše, politično življenje pa lahko veliko doseže s spodbujanjem pogojev za pristno versko svobodo ter za razvoj spoštljivega in konstruktivnega srečanja med različnimi verskimi skupnostmi. Vera v Boga in pozitivne vrednote, ki iz nje izhajajo, so ogromen vir dobrote in resnice za življenje posameznikov in skupnosti,« je dejal in se skliceval na svetega Avguština, ki je govoril o »potrebi po prehodu od amor sui – egoistične, kratkovidne in uničujoče ljubezni do sebe – k amor Dei – svobodni in velikodušni ljubezni, ki temelji na Bogu in vodi k podarjanju samega sebe«. Ta prehod je bistvenega pomena za »izgradnjo civitas Dei, družbe, katere temeljni zakon je ljubezen« (prim. De Civitate Dei, XIV, 28).

Naravni zakon – element, ki povezuje

»Da bi imeli skupno oporno točko v političnem delovanju in ne bi a priori izključevali kakršne koli obravnave transcendentnega v procesih odločanja, bi bilo koristno poiskati element, ki bi vse združil. V ta namen je bistvena referenčna točka naravni zakon, ki ga ni napisala človeška roka, ampak je priznan kot veljaven v vseh časih in krajih ter je na najbolj verodostojen in prepričljiv način utemeljen v naravi sami,« je poudaril papež.

Pri tem pa je navedel Cicerona: »Naravni zakon je pravi razum, skladen z naravo, univerzalen, stalen in večen, ki nas s svojimi zapovedmi vabi, naj delamo, kar je prav, in nas s svojimi prepovedmi odvrača od zla …  Tega zakona ni mogoče spremeniti, niti odstraniti katerega koli njegovega dela, niti ga ni mogoče v celoti odpraviti; niti senat niti ljudstvo se ga ne moreta osvoboditi, niti ni treba iskati njegovega tolmača ali razlagalca. In ne bo nobenega zakona ne v Rimu ne v Atenah, ne zdaj ne pozneje, ampak bo en sam večni in nespremenljivi zakon vladal vsem ljudstvom v vseh časih (De Re Publica, III, 22).«

»Naravni zakon, ki je splošno veljaven za razliko od drugih bolj spornih prepričanj,« je zatrdil papež, »predstavlja kompas, po katerem se moramo orientirati pri sprejemanju zakonov in delovanju, zlasti pri občutljivih in nujnih etičnih vprašanjih, ki danes bolj kot v preteklosti zadevajo osebno življenje in zasebnost.«

Izpostavil pa je tudi Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki so jo Združeni narodi potrdili in razglasili 10. decembra 1948 in je zdaj del kulturne dediščine človeštva. »To besedilo, ki je vedno pomembno, lahko veliko prispeva k temu, da se človeška oseba v svoji nedotakljivi celovitosti postavi v temelj iskanja resnice in se tako povrne dostojanstvo tistim, ki se ne čutijo spoštovani v svojem najglobljem bistvu in po nareku svoje vesti.«

Umetna inteligenca

Tretji poudarek papeževega govora je bila umetna inteligenca. »Stopnja civilizacije, ki smo jo dosegli v našem svetu, in cilji, ki jih morate doseči, se zdaj soočajo z velikim izzivom v obliki umetne inteligence. Gre za razvoj, ki bo družbi zagotovo v veliko pomoč, če njegova uporaba ne bo spodkopavala identitete in dostojanstva človeške osebe ter njenih temeljnih svoboščin. Zlasti ne smemo pozabiti, da umetna inteligenca deluje kot orodje v dobro človeka, ne da bi ga zmanjšala ali nadomestila. To, kar se pojavlja, je dejansko velik izziv, ki zahteva veliko pozornosti in daljnovidnosti, da bi tudi v okviru novih scenarijev lahko predvideli zdrav, pravičen in pristen način življenja, zlasti v dobro mlajših generacij.«

»Naše osebno življenje ima večjo vrednost kot katerikoli algoritem, družbeni odnosi pa zahtevajo prostor za razvoj, ki daleč presega omejene vzorce, ki jih lahko pripravi katerikoli stroj brez duše. Ne pozabimo, da ima umetna inteligenca, čeprav je sposobna shraniti na milijone podatkovnih točk in odgovoriti na številna vprašanja v nekaj sekundah, še vedno ”statični spomin”, ki nikakor ni primerljiv s človeškim. Naš spomin je ustvarjalen, dinamičen, generativen, sposoben povezovati preteklost, sedanjost in prihodnost v živo in rodovitno iskanje smisla, z vsemi etičnimi in eksistencialnimi implikacijami, ki jih to prinaša (prim. Frančišek, govor na zasedanju G7 o umetni inteligenci, 14. junij 2024).

Sveti oče je poudaril, da politika ne more prezreti tako velikega izziva: »Nasprotno, poklicana je odgovoriti mnogim državljanom, ki upravičeno z zaupanjem in zaskrbljenostjo gledajo na vprašanja, ki jih odpira ta nova digitalna kultura.«

Tomaž More, politika kot poslanstvo za širjenje resnice in dobrega

Ob koncu govora je papež Leon XIV. spomnil, da je sveti Janez Pavel II. med jubilejem 2000 pokazal političnim voditeljem na svetega Tomaža Mora kot pričevalca in priprošnjika, ki mu naj izročijo svoje delo.

»Sir Tomaž More je bil človek, zvest svojim državljanskim odgovornostim, popoln služabnik države prav zaradi svoje vere, zaradi katere na politiko ni gledal kot na poklic, ampak kot na poslanstvo za širjenje resnice in dobrega. Svoje javno delovanje je “postavil v službo človeka, zlasti šibkega in revnega; družbene spore je reševal z izvrstnim občutkom za pravičnost; varoval je družino in jo branil z vso predanostjo; spodbujal je celostno vzgojo mladih” (Apostolsko pismo E Sancti Thomae Mori, 31. oktober 2000, 4).  Zaradi poguma, ki ga je pokazal s svojo pripravljenostjo, da raje žrtvuje svoje življenje, kot da bi izdal resnico, je tudi za nas danes mučenec svobode in prvenstva vesti. Naj bo njegov zgled vsakemu od vas vir za navdih in vodenje!«

Jezus ni zid, ki ločuje, ampak vrata, ki nas povezujejo

(avdienca 14. junija)

Sveti oče Leon XIV. je v soboto, 14. junija, imel svojo prvo jubilejno avdienco. Govoril je o upanju, ki povezuje, v ospredje postavil svetega Ireneja Lyonskega ter izpostavil, da Jezus ni zid, ki ločuje, ampak vrata, ki nas povezujejo. Tudi mi kot romarji upanja v svojih mestih gradimo mostove tam, kjer so zidovi. Odprimo vrata, povezujmo svetove in imeli bomo upanje, je povabil.

Svetopisemski odlomek: 1 Jn 2,24-25

»Vi pa: kar ste slišali od začetka, naj ostane v vas. Če ostane v vas, kar ste slišali od začetka, boste tudi vi ostali v Sinu in v Očetu. In to je obljuba, ki nam jo je sam dal: večno življenje.«

Kateheza: Upati pomeni povezovati. Irenej Lyonski

danes nadaljujemo posebne jubilejne avdience, ki jih je papež Frančišek začel meseca januarja, da bi vsakokrat predstavil poseben vidik teološke kreposti upanja ter duhovno osebnost, ki je o njej pričevala. Nadaljujmo torej začeto pot kot romarji upanja!

Združuje nas upanje, ki so nam ga apostoli posredovali od vsega začetka. Apostoli so v Jezusu videli zemljo, povezano z nebesi: z očmi, ušesi in rokami so sprejeli Besedo življenja. Jubilej so odprta vrata k tej skrivnosti. Jubilejno leto koreniteje povezuje Božji svet z našim. Vabi nas, da resno vzamemo to, kar molimo vsak dan: »Kakor v nebesih, tako na zemlji.« To je naše upanje. In tu je vidik, ki ga danes želimo poglobiti: upati pomeni povezovati.

Eden največjih krščanskih teologov, škof Irenej Lyonski, nam bo pomagal spoznati, kako lepo in aktualno je to upanje. Irenej se je rodil v Mali Aziji in se izobraževal med tistimi, ki so neposredno poznali apostole. Nato je prišel v Evropo, saj se je v Lyonu že oblikovala skupnost kristjanov, ki so prišli iz njegove dežele. Kako prav je, da se ga spomnimo tukaj, v Rimu, v Evropi! Evangelij je bil na to celino prinesen od zunaj. In tudi danes so skupnosti migrantov prisotne in poživljajo vero v državah, ki jih sprejemajo. Evangelij prihaja od zunaj. Irenej je povezal Vzhod in Zahod. Že to je znamenje upanja, saj nas spominja, da se ljudstva še vedno medsebojno bogatijo.

Irenej pa nam lahko podari še večji zaklad. Doktrinalne delitve, na katere je naletel znotraj same krščanske skupnosti, notranji konflikti in zunanja preganjanja, mu niso vzeli poguma. Nasprotno, v razlomljenem svetu se je naučil bolje razmišljati ter pozornost vedno globlje usmerjati na Kristusa. Postal je pevec Njegove osebe, pravzaprav Njegovega mesa. Spoznal je namreč, da to, kar se nam zdi nasprotno, se v Njem znova uredi v enost. Jezus ni zid, ki ločuje, ampak vrata, ki nas povezujejo. Treba je ostati v Njem in realnost ločiti od ideologij.

Dragi bratje in sestre, tudi danes lahko ideje ponorijo in besede ubijejo. Meso pa je tisto, iz česar smo vsi narejeni; je to, kar nas veže na zemljo in povezuje z drugimi bitji. Jezusovo meso je treba sprejeti in kontemplirati v vsakem bratu in sestri, v vsakem ustvarjenem bitju. Prisluhnimo kriku mesa, da bi slišali, kako nas bolečina drugih kliče po imenu. Zapoved, ki smo jo prejeli od začetka, je zapoved medsebojne ljubezni. Še preden je zapisana v katerem koli zakonu, je zapisana v našem mesu.

Irenej, učitelj edinosti, nas uči, naj ne delamo nasprotij, ampak povezujemo. Inteligenca ni tam, kjer je ločevanje, ampak kjer je povezovanje. Razlikovati je koristno, ločevati pa nikoli. Jezus je večno življenje med nami: on združuje tiste, ki si nasprotujejo, in omogoča občestvo.

Bodimo romarji upanja, kajti med ljudmi, ljudstvi in ustvarjenimi bitji je potreben nekdo, ki se odloči in se premika proti občestvu. Drugi nam bodo sledili. Kot Irenej v Lyonu v drugem stoletju, tako tudi v našim mestih ponovno gradimo mostove tam, kjer so danes zidovi. Odprimo vrata, povezujmo svetove in imeli bomo upanje.

………………….

Spreobrnjenje, misijonska gorečnost in toplina usmiljenja (govor papeža Leona XIV., 6. junij 2025)

Prizadevanje za spreobrnjenje, navdušenje za misijonstvo in toplina usmiljenja so tri sijoče razsežnosti, ki kažejo na lepoto Cerkve in o katerih je govoril papež Leon XIV. med srečanjem s tremi cerkvenimi ustanovami: Družbo afriških misijonov, Tretjim regularnim redom svetega Frančiška (OFS) in Inštitutom služabnikov Paraklita. Njihovi generalni predstojniki, vodstvo in ostali člani so namreč v teh dneh zbrani na generalnih kapitljih svojih ustanov.

Mnogi med vami prihajate na to srečanje v okviru vašega generalnega kapitlja, v trenutku, ki je pomemben za vaše življenje in za življenje vse Cerkve. Gospoda torej prosimo zlasti za vaše ustanove in vse posvečene osebe, »da bi kot edini in najvišji cilj imeli Boga, združili kontemplacijo, po kateri se z duhom in srcem oklepajo Boga, z apostolsko gorečnostjo, s katero si prizadevajo sodelovati v delu odrešenja« (Drugi ekumenski koncil, odlok Perfectae caritatis, 5).

Vi tukaj predstavljate tri karizmatične stvarnosti, ki so nastale v različnih zgodovinskih trenutkih Cerkve kot odgovor na nepredvidene potrebe različnih vrst, vendar pa združene in dopolnjujoče se v harmonični lepoti Kristusovega mističnega Telesa (prim. dogmatična konstitucija Lumen gentium, 7).

Med tukaj prisotnimi je najstarejša ustanovitev Tretjega regularnega reda svetega Frančiška, katerega začetki segajo v čas samega asiškega svetnika, pozneje pa ga je v red povzdignil papež Nikolaj V. (prim. Bolla Pastoralis officii, 20. julij 1447). Teme, ki jih obravnavate na 113. generalnem kapitlju – skupno življenje, formacija, poklici – se nanašajo na celotno veliko Božjo družino. Pomembno pa je, da jih – kot pravi naslov, ki ste ga izbrali za svoje delo – obravnavate v luči vaše »spokorniške« karizme. To nas namreč spominja, da lahko – kot se glasijo besede samega svetega Frančiška – le z nenehno potjo spreobrnjenja bratom ponudimo »dišeče besede našega Gospoda, Jezusa Kristusa« (Prvo pismo vernikom, 19).

Poznejšega datuma je Družba afriških misijonov, ki jo je 8. decembra 1856 ustanovil častitljivi škof Melchior de Marion Brésillac in je znamenje misijonarskosti, ki je v samem središču življenja Cerkve (prim. Frančišek, apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 273). Zgodovina vaše ustanove, dragi bratje, lepo pričuje to resnico: zvestoba misijonstvu vam je s premagovanjem tisočih težav skozi čas, znotraj in zunaj vaših skupnosti, omogočala, da ste rasli in iz težav celo črpali priložnost in navdih za odhod proti novim apostolskim obzorjem v Afriki in drugih delih sveta. Zelo lepa je spodbuda, ki vam jo je zapustil ustanovitelj, da bi pri oznanjevanju ostali zvesti preprostosti evangeljskega pridiganja in obenem vedno pripravljeni sprejeti »norost križa« (prim. 1 Kor 1,17-25): preprosti in mirni, tudi pred nerazumevanjem in zasmehovanjem sveta. Svobodni od vsakršnega pogojevanja, saj ste »napolnjeni« s Kristusom, in sposobni voditi brate v srečanje z Njim, ker va žene en sam navdih: vsemu svetu oznanjati njegov evangelij (prim. Fil 1,12-14.21). Kakšno veliko znamenje za vso Cerkev in za ves svet!

In tako smo prišli do najmlajše ustanove, služabnikov Paraklita. Služabniki tistega Duha, ki prebiva v nas (prim. Rim 8,9) po daru krsta in ki zdravi »quod est saucium« – to, kar je ranjeno –, kot bomo čez nekaj dni peli v binkoštni slednici. Služabniki Duha, ki ozdravlja: takšne vas je želel oče Gerald Fitzgerald, ki je leta 1942, dal začetek vašemu delu za oskrbo duhovnikov v težavah, »Pro Christo sacerdote«, kot se glasi vaše geslo (prim. Konstitucije 4,4). Od takrat na različnih delih sveta opravljate svojo službo ponižne, potrpežljive, delikatne in diskretne bližine osebam, ki so globoko ranjene, ter jim nudite terapevtske poti, ko preprosto in intenzivno duhovno življenje, osebno in skupnostno, pridružujete visoko usposobljeni strokovni pomoči, različni glede na potrebe. Tudi vaša prisotnost nas spominja na nekaj zelo pomembnega: da smo vsi mi, čeprav poklicani biti za brate in sestre služabniki Kristusa, zdravnika duš (prim. Lk 5,31-32), najprej in predvsem bolniki, ki potrebujejo ozdravljenje. Kot je rekel sveti Avguštin in uporabil podobo barke, vsi mi »imamo v tem življenju razpoke, lastne naši smrtnosti in krhkosti, skozi katere vstopa greh po valovih tega stoletja« (Govor 278, 13,13). Škof iz Hipona pa predlaga zdravilo za to zlo: »Da bi se izpraznili in se ne bi potopili – pravi –, podajmo roko … temu pozivu … Odpustimo!« Odpustimo, da bi povsod, »v naših župnijah, skupnostih, združenjih in gibanjih, skratka, kjerkoli so kristjani, … [lahko] vsak našel oazo usmiljenja« (Frančišek, bula Misericordiae Vultus, 11. april 2015, 12).

Sveti oče je v soboto, 24. junija, sprejel v avdienco člane Kongregacije služabnikov Paraklita, ki so zbrani na generalnem kapitlju. Spodbudil jih je pri njihovem služenju …

Preljubi, hvala za vaš obisk, ki nam danes v tej dvorani kaže Cerkev v treh sijočih razsežnostih njene lepote: prizadevanje za spreobrnjenje, navdušenje za misijonstvo in toplino usmiljenja. Hvala za vaše veliko delo, ki ga opravljate po vsem svetu. Blagoslavljam vas in molim za vas med to devetdnevnico pred binkoštmi, da bi lahko bili vedno bolj poslušna orodja Svetega Duha v skladu z Božjimi načrti.

………………………. 1.6.2025

V testu zgodovine bodite kvas edinosti, občestva in bratstva

Sveti oče je v petek, 30. maja, v avdienco sprejel predstavnike združenj in gibanj, ki so se pred enim letom v Veroni udeležili srečanja Arena miru. Spodbudil jih je, naj so prisotni v testu zgodovine kot kvas edinosti, občestva in bratstva. Bratstvo je treba odkriti, ljubiti, doživeti, oznanjati in pričevati. Za naše odločitve, odnose in dejanja mora biti značilno nenasilje kot metoda in slog. Pot miru je vedno skupna pot in pomeni skrb za pravične odnose med vsemi ljudmi.

Postavimo se na stran žrtev

Leon XIV. je spomnil, da se je srečanja Arena miru – potekalo je 18. maja 2024 v Veroni – udeležil tudi papež Frančišek in takrat poudaril, da »se gradnja miru začne s tem, da se postavimo na stran žrtev in delimo njihov pogled. Ta perspektiva je bistvena za razorožitev src, pogledov in misli ter za obsodbo krivic sistema, ki ubija in temelji na kulturi odmetavanja«.

V spominu nam ostaja objem med Izraelcem Maozom Inonom, ki mu je Hamas ubil starše, in Palestincem Azizom Sarahom, ki mu je izraelska vojska ubila brata, zdaj pa sta prijatelja in sodelavca. »Tista gesta ostaja kot pričevanje in znamenje upanja,« je dejal Leon XIV. in se jima zahvalil, ker sta prišla na tudi na tokratno srečanje v Vatikan.

Pot, ki vodi k miru, je skupna pot

»Za pot k miru so potrebna srca in misli, ki so izurjena in vzgojena v pozornosti do drugega ter sposobna prepoznati skupno dobro v današnjem kontekstu. Pot, ki vodi k miru, je skupna, vodi skozi skrb za pravične odnose med vsemi živimi bitji,« je dejal sveti oče in dodal, da je Janez Pavel II. mir opredelil kot nedeljivo dobrino, ki pripada vsem ali pa nikomur (prim. okrožnica Sollicitudo rei socialis, 26). Mir je mogoče pridobiti in uživati kot kakovost življenja in celostni razvoj le, če se v vesti aktivira »trdna in vztrajna odločenost, da se zavzamemo za skupno dobro« (ibid., 38).

Začeti pri realnosti, ustvarjati upanje

»V dobi, kot je naša, zaznamovana s hitrostjo in neposrednostjo, moramo ponovno odkriti tista dolga obdobja, ki so potrebna, za odvijanje takšnih procesov. Zgodovina, izkušnje in številne dobre prakse, ki jih poznamo, so nam pomagale spoznati, da se pristen mir oblikuje tako, da začnemo pri realnosti (teritorijev, skupnosti, lokalnih ustanov …) in da tej realnosti prisluhnemo. Prav zato se zavedamo, da je ta mir mogoč, če se razlik in konfliknosti, ki jih te prinašajo, ne odstrani, ampak se jih prizna, sprejme in premosti.«

Papež je pri tem izpostavil, da je zato prizadevanje ljudskih gibanj in združenj še posebej dragoceno, saj »konkretno in ”od spodaj”, v dialogu z vsemi ter z ustvarjalnostjo in iznajdljivostjo, ki ju rojeva kultura miru«, izvajajo projekte in dejavnosti, ki konkretno služijo ljudem in skupnemu dobremu. »Na ta način ustvarjate upanje,« je dodal.

Nenasilje kot metoda in slog

V nadaljevanju je dejal, da je v današnjem svetu in družbah preveč nasilja. »Pred vojnami, terorizmom, trgovino z ljudmi in razširjeno agresivnostjo otroci in mladi potrebujejo izkušnje, ki vzgajajo za kulturo življenja, dialoga in medsebojnega spoštovanja. Predvsem pa potrebujejo ljudi, ki pričujejo o drugačnem, nenasilnem načinu življenja. Zato od lokalne in vsakdanje ravni do ravni svetovnega reda, ko se tisti, ki so utrpeli krivico, in žrtve nasilja znajo upreti skušnjavi maščevanja, postanejo najbolj verodostojni protagonisti nenasilnih procesov vzpostavljanja miru. Nenasilje kot metoda in slog mora biti značilno za naše odločitve, odnose in dejanja.«

Stalna podpora pri tem prizadevanju sta za kristjane evangelij in družbeni nauk Cerkve, ki sta prav tako lahko »veljavni kompas« za vse ljudi. »Kajti dejansko gre za nalogo, ki je zaupana vsem, vernikom in nevernikom, ki jo morajo razviti in realizirati z razmislekom in prakso, ki ju navdihujeta dostojanstvo osebe in skupno dobro,« je poudaril papež.

Biti kvas edinosti, občestva in bratstva v testu zgodovine

»Če želiš mir, pripravi institucije miru. Vse bolj se zavedamo, da ne gre le za politične, nacionalne ali mednarodne institucije, ampak za celoto vseh institucij vzgojnih, ekonomskih, socialnih,« pri čemer je spomnil na okrožnico Vsi smo bratje (Fratelli tutti), kjer se velikokrat vrača poziv k izgradnji »mi«, ki se mora prenesti tudi na institucionalno raven.

»Zato vas spodbujam, da si prizadevate biti prisotni,« je dejal papež Leon XIV., »prisotni v testu zgodovine kot kvas edinosti, občestva in bratstva. Bratstvo je treba odkriti, ljubiti, doživeti, oznanjati in pričevati, v zaupnem upanju, da je to mogoče zaradi Božje ljubezni, ki je “izlita v naša srca po Svetem Duhu” (Rim 5,5).«

………………………..

Spodbujanje apostolske gorečnosti med Božjim ljudstvom ostaja bistveno

S papežem Leonom XIV. so se v četrtek, 22. maja, srečali udeleženci generalnega zasedanja Papeških misijonskih družb. Izpostavil je, da spodbujanje apostolske gorečnosti med Božjim ljudstvom ostaja bistveni vidik prenove Cerkve, kar je še posebej nujno v današnjem času. Naš svet, ranjen zaradi vojn, nasilja in nepravičnosti, mora slišati evangeljsko sporočilo o Božji ljubezni. Vsem narodom moramo prinesti evangeljsko obljubo resničnega in trajnega miru.

Papež Leon XIV., govor Papeškim misijonskim družbam, 22. maj 2025

Prisrčno pozdravljam vse vas, ki ste se iz več kot sto dvajsetih držav zbrali na letni generalnem zasedanju Papeških misijonskih družb. Najprej se vam in vašim sodelavcem zahvaljujem za vaše predano služenje, ki je nepogrešljivo za poslanstvo evangelizacije Cerkve, kar lahko osebno potrdim iz svoje lastne pastoralne izkušnje v letih svoje službe v Peruju.

Papeške misijonske družbe so dejansko »glavno sredstvo« za prebujanje misijonske odgovornosti med vsemi krščenimi in za podporo cerkvenih skupnosti na območjih, kjer je Cerkev mlada (prim. dekret Ad Gentes, 38).  To vidimo pri Družbi za širjenje vere (Society for the Propagation of the Faith), ki zagotavlja pomoč za pastoralne in katehetske programe, gradnjo novih cerkva, zdravstveno oskrbo in izobraževalne potrebe na misijonskih ozemljih. Tudi Družba svetega otroštva (Society of the Holy Childhood) skrbi za osnovne potrebe in zaščito otrok, s tem da zagotavlja podporo programom krščanske formacije za otroke.  Družba svetega Petra Apostola (Society of Saint Peter the Apostle) pomaga gojiti misijonske poklice, duhovniške in redovniške, medtem ko se Misijonska zveza (Missionary Union) zavzema za formacijo duhovnikov, redovnikov in redovnic ter vsega Božjega ljudstva za misijonsko delovanje Cerkve. 

Spodbujanje apostolske gorečnosti med Božjim ljudstvom ostaja bistveni vidik prenove Cerkve, kot jo je predvidel drugi vatikanski koncil, in je v današnjem času še toliko bolj nujno. Naš svet, ranjen zaradi vojn, nasilja in nepravičnosti, mora slišati evangeljsko sporočilo o Božji ljubezni in izkusiti spravno moč Kristusove milosti. V tem smislu je Cerkev kot taka, v vseh svojih članih, vse bolj poklicana, da postane »misijonarska Cerkev, ki odpira svoje roke svetu, ki oznanja Besedo … in postane kvas harmonije za človeštvo« (Homilija, maša za začetek pontifikata, 18. maj 2025). Vsem narodom, pravzaprav vsem bitjem, moramo prinesti evangeljsko obljubo resničnega in trajnega miru, ki je mogoč, ker je po besedah papeža Frančiška »Gospod premagal svet in njegovo stalno konfliktnost, ko je  vzpostavil mir s krvjo svojega križa« (Evangelii Gaudium, 229).

  (@Vatican Media)

Vidimo, kako pomembno je v vseh krščenih spodbujati misijonarski duh in čut za nujno prinašanja Kristusa vsem ljudem. V zvezi s tem bi se rad zahvalil vam in vašim sodelavcem za vaša vsakoletna prizadevanja pri spodbujanju svetovne misijonske nedelje na predzadnjo nedeljo v oktobru, kar mi je v veliko pomoč pri skrbi za Cerkve na območjih, ki so pod oskrbo Dikasterija za evangelizacijo.

Tako kot v dneh po binkoštih tudi danes Cerkev pod vodstvom Svetega Duha z zaupanjem, veseljem in pogumom nadaljuje svojo pot skozi zgodovino in oznanja Jezusovo ime ter odrešenje, ki se rodi iz vere v odrešujočo resnico evangelija. Papeške misijonske družbe so pomemben del tega velikega prizadevanja. Pri njihovem delu usklajevanja misijonske formacije in spodbujanja misijonskega duha na lokalni ravni bi nacionalne direktorje prosil, naj dajo prednost obiskovanju škofij, župnij in skupnosti ter na ta način pomagajo vernikom prepoznati temeljni pomen misijonov in podpore našim bratom in sestram na tistih območjih našega sveta, kjer je Cerkev mlada in raste.

Preden zaključimo naše današnje srečanje, bi rad skupaj z vami razmislil o dveh značilnih elementih vaše identitete kot Papeških misijonskih družb, ki ju lahko opišemo kot občestvo in univerzalnost. Kot družbe, ki so zavezane deliti misijonski mandat papeža in zbora škofov, ste poklicani, da v svojih članih gojite in še naprej spodbujate vizijo Cerkve kot občestva vernikov, ki ga oživlja Sveti Duh, ki nam omogoča vstop v popolno občestvo in harmonijo blažene Trojice. V Trojici namreč vse stvari najdejo svojo edinost. Ta razsežnost našega krščanskega življenja in poslanstva mi je blizu in se odraža v besedah svetega Avguština, ki sem jih izbral za svojo škofovsko služenje in sedaj za svojo papeško službo: In Illo uno unum. Kristus je naš Odrešenik in v njem smo eno, Božja družina, ki presega bogato raznolikost naših jezikov, kultur in izkušenj.

Zavedanje našega občestva kot članov Kristusovega telesa nas seveda odpira za univerzalno razsežnost poslanstva evangelizacije Cerkve in nas spodbuja, da presežemo meje naših posameznih župnij, škofij in narodov, da bi z vsemi narodi in ljudstvi delili presežno bogastvo spoznanja Jezusa Kristusa (prim. Flp 3,8).

Prenovljena osredotočenost na edinost in univerzalnost Cerkve ustreza prav pristni karizmi Papeških misijonskih družb. Kot taka bi morala navdihovati proces prenove statutov, ki ste ga začeli. V zvezi s tem izražam zaupanje, da bo ta proces potrdil člane družb po vsem svetu v njihovi poklicanosti biti kvas misijonarske gorečnosti v Božjem ljudstvu.

Dragi prijatelji, praznovanje tega svetega leta nas vse spodbuja, naj smo »romarji upanja«. Če povzamem besede, ki jih je papež Frančišek izbral za temo letošnjega svetovnega dne misijonov, bi vas na koncu spodbudil, da ste še naprej »misijonarji upanja med vsemi ljudmi«. Vas, vaše dobrotnike in vse, ki so povezani z vašim pomembnim delom, izročam ljubeči priprošnji Marije, Matere Cerkve, in vam iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov kot obljubo trajnega veselja in miru v Gospodu.

………………………………………………

18. maj 2025

Družbeni nauk Cerkve nas vzgaja za soočanje z vprašanji

Sveti oče je v soboto, 17. maja 2025, v avdienco sprejel člane Fundacije Centesimus Annus Pro Pontifice, ki so se zbrali v Rimu na svoji letni konferenci in generalnem zasedanju. V svojem govoru je spregovoril o vlogi in pomenu družbenega nauka Cerkve ter navzoče povabil, naj ga pomagajo razvijati skupaj z Božjim ljudstvom, v pozornem poslušanju in dialogu z vsemi.

Vatican News

Pomagajmo drug drugemu graditi mostove

»Tema vaše letošnje konference – “Premagati polarizacije in obnoviti globalno upravljanje: etični temelji” – obravnava srčiko pomena in vloge družbenega nauka Cerkve, orodja miru in dialoga za gradnjo mostov univerzalnega bratstva. Posebej v tem velikonočnem času prepoznavamo, da Vstali hodi pred nami tudi tam, kjer se zdi, da sta krivica in smrt zmagali. Pomagajmo drug drugemu, kakor sem povabil na večer svoje izvolitve, “graditi mostove z dialogom, s srečanjem, ki nas bo vse združilo, da bomo vedno eno samo ljudstvo v miru”. Tega ni mogoče improvizirati: gre za dinamično in nenehno prepletanje milosti in svobode, ki ga tudi sedaj, ko se srečamo, utrjujemo.«

Družbeni nauk vzgaja za soočanje z vprašanji

»Že papež Leon XIII. – ki je živel v zgodovinskem obdobju epohalnih in prelomnih sprememb – si je prizadeval prispevati k miru s spodbujanjem družbenega dialoga, med kapitalom in delom, med tehnologijami in človeško inteligenco, med različnimi političnimi kulturami, med narodi. Papež Frančišek je uporabil izraz “polikriza”, s katerim je spomnil na dramatičnost zgodovinskih okoliščin, v katerih živimo in kjer se prepletajo vojne, podnebne spremembe, naraščajoče neenakosti, prisilne migracije, stigmatizirana revščina, rušilne tehnološke inovacije, prekarnost dela in pravic (prim. Sporočilo udeležencem generalnega zasedanja Papeške akademije za življenje, 3. marec 2025). Družbeni nauk Cerkve je poklican, da glede tako pomembnih vprašanj ponudi razlagalne ključe, ki postavljajo v dialog znanost in vest ter tako bistveno prispevajo k znanju, upanju in miru.
Družbeni nauk nas vzgaja, da bi prepoznali, da je pomembnejši od problemov ali odgovorov nanje način, kako se z njimi soočamo, z merili ocenjevanja in etičnimi načeli ter z odprtostjo za Božjo milost.«

Pomembneje se je približati kot pa odgovarjati

»Vi imate priložnost pokazati, da družbeni nauk Cerkve s svojim lastnim antropološkim pogledom želi spodbujati resničen dostop do družbenih vprašanj: ne želi dvigniti zastave posedovanja resnice, ne glede analize ali reševanja problemov. Pri takšnih vprašanjih se je pomembneje znati približati kot pa hitro odgovoriti, zakaj se je določena stvar zgodila ali kako jo preseči. Cilj je naučiti se soočati s težavami, ki so vedno drugačne, saj je vsaka generacija nova, z novimi izzivi, novimi sanjami, novimi vprašanji.«

»Nauk« ni mnenje, ampak pot k resnici

»Tukaj imamo temeljni vidik za gradnjo “kulture srečanja” prek dialoga in družbenega prijateljstva. Za občutljivost mnogih naših sodobnikov se besedi “dialog” in “nauk” zdita nasprotujoči in nezdružljivi. Morda nam ob besedi “nauk” pride na misel klasična definicija: skupek idej, lastnih določeni religiji. In s to definicijo se ne čutimo svobodni, da bi razmišljali, postavljali pod vprašaj ali iskali nove možnosti.
Zato je nujno prek družbenega nauka Cerkve pokazati, da obstaja še en, in to spodbuden, pomen izraza “nauk”, brez katerega tudi dialog postane prazen. Njegove sopomenke so lahko “znanost”, “stroka” ali “znanje”. Če ga razumemo na ta način, lahko vsak nauk prepoznamo kot sad raziskav in s tem hipotez, glasov, napredkov in neuspehov, prek katerih skuša posredovati zanesljivo, urejeno in sistematično znanje o določenem vprašanju. Na ta način nauk ni enakovreden mnenju, temveč skupni, zborovski in celo multidisciplinarni poti k resnici.«

Kako se približati ljudem in situacijam

»Indoktrinacija je nemoralna, preprečuje kritično mišljenje, napada sveto svobodo spoštovanja lastne vesti – četudi je zmotna – in se zapira pred novimi razmišljanji, ker zavrača gibanje, spremembo ali razvoj idej ob soočanju z novimi problemi. Nasprotno pa nas nauk kot resen, jasen in dosleden razmislek najprej želi naučiti, kako se približati situacijam ter še pred tem ljudem. Poleg tega nam pomaga pri oblikovanju preudarne presoje. Iz vsakega nauka, tudi iz družbenega nauka, se moramo naučiti resnosti, doslednosti in jasnosti.«

Dajte besedo ubogim

»V kontekstu sedanje digitalne revolucije je treba ponovno odkriti, eksplicitno izraziti in gojiti nalogo vzgoje za kritično razmišljanje ter se zoperstaviti nasprotnim skušnjavam, ki so lahko prisotne tudi v cerkvenem telesu. Okoli nas je malo dialoga, prevladujejo glasne besede, neredko lažne novice in nerazumne teze peščice objestnežev. Zato sta poglabljanje in študij temeljnega pomena, prav tako srečanje in poslušanje ubogih, ki so zaklad Cerkve in človeštva, nosilci stališč, ki so zavračana, a nepogrešljiva, da bi na svet gledali z Božjimi očmi. Tistih, ki so rojeni in odraščajo daleč od središč moči, ne bi smeli zgolj poučevati o družbenem nauku Cerkve, temveč bi jih morali prepoznati kot njegove nadaljevalce in uresničevalce: priče socialnega zavzemanja, ljudska gibanja in različne katoliške delavske organizacije so izraz bivanjskih periferij, v katerih upanje vzdrži in vedno vzklije. Spodbujam vas, da daste besedo ubogim.«

Povabilo k dejavnemu in ustvarjalnemu sodelovanju

»Predragi, kot pravi Drugi vatikanski koncil, “je Cerkev v vsakem času dolžna preiskovati znamenja časov in jih razlagati v luči evangelija. Tako more potem na vsakemu rodu prilagojen način odgovarjati na večno vpraševanje ljudi o smislu človekovega sedanjega in prihodnjega življenja in o njunem medsebojenm odnosu” (Pastoralna konstitucija Gaudium et Spes, 4).
Zato vas vabim, da dejavno in ustvarjalno sodelujete pri tej vaji razločevanja ter prispevate k razvoju družbenega nauka Cerkve skupaj z Božjim ljudstvom v tem zgodovinskem obdobju velikih družbenih pretresov, v poslušanju in dialogu z vsemi. Danes obstaja velika potreba po pravičnosti, iskanje očetovstva in materinstva, globoka želja po duhovnosti, zlasti med mladimi in marginaliziranimi, ki ne najdejo vedno učinkovitih kanalov za izražanje. Narašča povpraševanje po družbenem nauku Cerkve, na katerega moramo odgovoriti.
Zahvaljujem se vam za vašo prizadevnost in vaše molitve za moje poslanstvo ter iz srca blagoslavljam vse vas, vaše družine in vaše delo.