v torek, 22. julija, goduje sv. Marija Magdalena
Svetnici je ime Marija, Magdalena je njen priimek, ki pove, da je bila doma iz Magdale, ribiškega mesteca na zahodnem bregu Genezareškega jezera. Iz dveh pripomb v Lukovem in Markovem evangeliju vemo, da je Jezus iz Marije iz Magdale izgnal sedem hudih duhov. Število sedem v Svetem pismu pomeni veliko število, množico. Ta omemba hoče povedati, da je bila Marija popolnoma v oblasti hudih duhov. V skupini žena, ki so stregle zboru apostolov in njihovemu Učitelju, se Marija Magdalena vedno imenuje na prvem mestu.
Marija Magdalena je ostala Jezusu zvesta vse do konca do smrti na Kalvariji in še do groba. Pod križem je vztrajala z Jezusovo materjo Marijo in z edinim učencem Janezom, ki ni strahopetno pobegnil. Ko je minil praznični dan velike noči, so Marija Magdalena, Marija, mati Jakobova, in Marija Saloma kupile dišav, da bi Jezusovo telo v grobu mazilile. Evangelist Janez pa nam je ohranil čudoviti prizor srečanja Marije Magdalene z vstalim Jezusom. Ko je stoječ ob grobu jokala, [o je Jezus sočutno vprašal: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Magdalena je mislila, da govori z vrtnarjem, zato je prosila, naj ji pokaže, kam je del Jezusovo telo. Ko jo je Jezus poklical po imenu: »Marija!«, pa ga je prepoznala. Trdno je bila prepričana, da je Gospod vstal od mrtvih in to veselo novico je nemudoma sporočila njegovim učencem.
Skozi vsa stoletja cerkvene zgodovine razmišlja pisec slovenskega življenjepisa svete Marije Magdalene, srečujemo žene, ki učencem naznanjajo Jezusovo sporočilo. In tudi v današnjih dneh je na svetu nešteto žena, ki so pripravljene služiti Jezusu in njegovemu vstajenjskemu oznanilu. Marija Magdalena je kakor nalašč njihova svetnica. Grki so jo že zgodaj častili kot “nosilko miru in enakovredno apostolom”.
Umetniki jo upodabljajo s posodico z mazilnim oljem, stoječo pod križem, ali kot spokornico z razpuščenimi lasmi (po zgrešenem enačenju z evangeljsko grešnico) s knjigo, s Križanim, s spokornim bičem v rokah in z mrtvaško glavo pred seboj. (Povzeto po reviji Ognjišče)
Papež Frančišek je v okviru jubileja Usmiljenja določil, da se god sv. Marije Magdalene povzdigne v praznik, da bi izpostavil »pomembnost te ženske, ki je pokazala veliko ljubezen do Kristusa in ki jo je Kristus zelo ljubil«. Kot je zapisano v dekretu, ki ima naslov Apostolorum Apostola in ima datum 3. junij 2016, »se odločitev umešča v sedanji cerkveni kontekst, ki zahteva bolj poglobljen premislek o dostojanstvu ženske, novi evangelizaciji in veliki skrivnosti božjega usmiljenja«. Sveti Janez Pavel II. je veliko pozornosti namenil ne le pomembni vlogi ženske pri Kristusovem poslanstvu in poslanstvu Cerkve, ampak tudi posebni vlogi Marije Magdalene kot »prvi priči, ki je videla Vstalega, in prvi glasnici, ki je apostolom oznanila vstajenje Gospoda«.
v sredo, 23. julija, goduje sv. Brigita Švedska, sozavetnica Evrope
Brigita je bila visokega rodu. Rodila se je najverjetneje leta 1302 v kraju Finstad pri Upsali, kjer je zdaj sedež slavne univerze. Njen oče je imel odgovorno upravno službo. Družina je bila v sorodu s kraljevskimi rodbinami, ki so se menjavale na švedskem prestolu. Po smrti svoje matere je Brigita živela pri teti in v tem času je imela videnje: podobo Križanega, ki se ji je neizbrisno vtisnila v spomin za vse življenje.
Pri šestnajstih letih se je poročila. Od osmih otrok, ki jih je rodila, je po njeni poti šla hči Katarina, ki je na Švedskem znana kot Karin. Ona je tudi uresničila njeno zamisel o ustanovitvi samostana v Vadsteni. Čeprav bogata gospa, se je Brigita lotila vsakega dela, tudi takšnega, ki so ga opravljale le dekle. Odlikovala se je po dobrodelnosti. Poklicali so jo na dvor za upravnico. Mlademu kralju Magnusu II. Eriksonu, svojemu bratrancu, je brez slepomišenja povedala, da mora svoje razuzdano življenje korenito spremeniti, če hoče uiti božji kazni. Ni je poslušal in Brigitine napovedi so se uresničile. Ko je videla, da kralj živi po svoje, je dvor zapustila ter z možem odšla na božjo pot v špansko Kompostelo. Med romanjem je mož umrl v cistercijanskem samostanu Alvastra na Španskem.
Leta 1346 je Brigita v zamaknjenju dobila naročilo, naj ustanovi nov red s prvim samostanom v Vadsteni. Ko je bilo vse skoraj uresničeno, jo je Bog poslal v Rim, kjer se je lotila živahne politične dejavnosti, s katero je posegla v celotno dogajanje tedanje Zahodne Evrope. Šlo ji je predvsem za mir in edinost, kajti krvaveče rane njenega časa so bile razprtije, spori, razkol. V tej službi je ostala zadnjih štiriindvajset let svojega življenja. Umrla je 23. julija 1373 v Rimu in sicer med mašo.
Njeno truplo so v zmagoslavnem sprevodu prepeljali iz Rima v Vadsteno, kjer so jo položili k zadnjemu počitku v samostanski cerkvi. Prva prednica Brigitinega reda je bila njena hči Katarina (Cerkev jo časti kot svetnico in se je spominja 24. marca). Njen grob je kmalu postal priljubljena božja pot kraljev in kraljic pa tudi številnih kristjanov iz raznih dežel. Vadstena se je razvila v pomembno kulturno središče na evropskem severu. Tam je bila tudi najpomembnejša srednjeveška knjižnica na Švedskem in prva švedska tiskarna. To izredno ženo so tudi protestanti sprejeli za svojo in jo častijo kot narodno svetnico.
Papež Janez Pavel II. jo je razglasil za sozavetnico Evrope ob sv. Katarini Sienski in sv. Tereziji Benedikti od Križa/Edith Stein.
v četrtek, 24. julija goduje sv. Krištof
O sv. Krištofu z gotovostjo vemo le, da je bil med preganjanjem kristjanov okoli leta 250 za časa vladanja cesarja Decija pretrpel mučeniško smrt. Častijo ga na Vzhodu in Zahodu. Ko se je v 12. stoletju zaradi kuge njegovo češčenje močno razširilo, je v zvezi k njim nastalo veliko legend.
V enajstem stoletju je nastala legenda, ki je temelj umetnikom za njegovo upodabljanje. Kot velikan s poganskim imenom Offer je iskal najmočnejšega vladarja, ki bi mu služil; a ni našel nikogar, ki bi se ne bal še pred močnejšim. Puščavnik ga je seznanil z brezmejno Božjo močjo, ki bi se ji moral podrediti kot brodnik. Ko je nekoč prenesel otroka čez deročo reko, je čutil, da postaja čedalje težje, tako da ga je komaj prinesel na drugi breg. Otrok se mu je razkril kot Odrešenik, ki nosi breme celega sveta. Ta je velikana potlačil pod vodo, ga krsti in mu dal ime Kristoforus, kar pomeni nosilec Jezusa Kristusa.
Zlasti v času kuge je postal eden izmed 14 priprošnjikov v sili. V vernem človeku se je utrdilo zaupanje, da kdor bo zjutraj pogledal podobo svetnika, tisti dan ne bo umrl nagle smrti. Zato je njegov portret mogoče najti na številnih cerkvah. Njegovo češčenje kot zavetnika potnikov pa je novejšega datuma.
Je zavetnik pomorščakov, popotnikov, voznikov, motoristov in letalcev.Umetniki ga upodabljajo kot velikana s palico, ki čez reko na svoji rami nosi deteta Jezusa s svetom v roki.
v petek, 25. julija, goduje sv. Jakob Starejši, apostol
V zboru dvanajsterih apostolov, ki jih je Jezus poklical, sta bila dva Jakoba, med prvim je bil za apostola poklican ravno današnji godovnjak, zato je ob njegovem imenu še vzdevek starejši.
Jakob je bil doma iz enega od mest ob Genezareškem jezeru, njegov oče Zebedej je bil ribič, mati Saloma pa je bila sestra Jezusove matere Marije. Skupaj z bratom Janezom in apostolom Petrom je bil Jakob priča Jezusovega spremenjenja na gori in obuditve Jairove hčere. V dneh Jezusovega trpljenja se je Jakob, kot večina apostolov, potuhnil, po Jezusovem vstajenju od mrtvih pa je bil z drugimi apostoli v Jeruzalemu. Malo vemo o njegovem delovanju po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha. Pisec Apostolskih del poroča, da je Herod »dal z mečem usmrtiti Jakoba, Janezovega brata«. To naj bi se zgodilo okrog velike noči leta 44.
Apostol Jakob je zelo priljubljen tudi v Sloveniji, kar dokazuje 68 cerkva njemu posvečenih. Njegove posmrtne ostanke so v 7. stoletju prenesli v Compostelo v današnji Španiji, kjer stoji njemu posvečena katedrala.
v soboto, 26. julija godujeta sv. Joahim in Ana
Prvi življenjepis Marijinih staršev sega v 2. stoletje in ga je v apokrifnem Jakobovem protoevageliju popisal spreobrnjen Jud, ki ni poznal Svete dežele, zato je zajemal in ustnih sporočil in legend. Kljub temu, da je zato v tem in kasnejših življenjepisih veliko nezanesljivih podatkov in legend, pa nam vendarle vsaj malo približa življenje družine, v kateri se je rodila Jezusova mati Marija.
Sv. Ana in Joahim naj bi bila kraljevega, Davidovega rodu. Bila sta pobožna in plemenitega značaja, zato sta kmalu po poroki svoje premoženje razdelila na tri dele: enega za svetišče, drugega za ubožce, tretjega pa sta obdržala za svoje preživetje. Tako kot mnoge pred njim, je Bog tudi njiju preizkušal s »sramoto« nerodovitnosti: dvajset let nista imela otrok. Zaobljubila sta se, da ga bosta, če bo Bog uslišal njuno prošnjo in jima dal potomca, posvetila Njemu. Zadnja žalostna preizkušnja je Joahima doletela, ko je veliki duhovnik odklonil njegov daritveni dar prav zaradi tega, ker z ženo nista dala izvoljenemu narodu potomcev. Potrt, žalosten in osramočen se je za štirideset dni zatekel k svoji čredi v puščavo. Tu se je postil ni molil k Bogu. V tem času se Ani na vrtu prikaže angel in ji razodene, da so njene molitve uslišane, saj ji bo Bog dal otroka, po katerem bo njen rod blagoslovljen po vsem svetu. Podobno razodetje doživi tudi Joahim, ki se nato vesel vrne k svoji ženi. »Znamenito« je njuno srečanje, objem in poljub pri tempeljskih zlatih vratih v Jeruzalemu. Deklici, ki sta jo rodila, sta dala ime Marija ter jo skrbno vzgajala. Izročilo pravi, da sta jo, tri leta staro, izročila v varstvo duhovnikov v templju in tako izpolnila zaobljubo. Njuna vloga je bila s tem dopolnjena, začelo pa se je poslanstvo njune hčerke Marije, v kateri so se izpolnile sanje sleherne judovske deklice: postala je mati obljubljenega Mesija.
Sv. Ano velikokrat upodabljajo kot starejšo ženo s pokrivalom na glavi, kako sede razlaga Mariji »sveto pismo« oz. jo uči; pogostokrat sta Joahim in Ana prikazana skupaj z Marijo, prav tako pogoste pa so upodobitve Ane samotretje, ki ima ob sebi deklico Marijo, v naročju pa drži Jezuščka. Joahima upodabljajo s košaro z dvema golobčkoma, ki ju je prinesel v svetišče in s palico, kot starčka z Marijo v naročju.