Župnija Marijino oznanjenje – frančiškani

Esterina knjiga opisuje razmere Judov v perzijski državi v 5. stoletju pred Kristusom, torej v času kralja Ahasvera (Kserksa I., ki je vladal od 486 do 465 pred Kr.). Perzijski kralj se je poročil z lepo Estero, ki jo je v judovski veri in tradiciji vzgojil Mordohaj. Ker je grozila je nevarnost uničenja Judov v Perziji, Mordohaj prosi kraljico Estero, naj gre h kralju, da se to ne zgodi.

Estera je molila in prosila, da bi Gospod blagoslovil njeno posredovanje pri kralju. Bila je uslišana in Judje so se rešili. V spomin na to rešite Judje vsako leto obhajajo praznik purim, ki ga praznujejo v mesecu adarju, to je februarju-marcu.

Cerkev Marije Zavetnice na Ptujski Gori velja za najlepšo celostno umetnino srednjega veka v Sloveniji, Visoko pesem slovenske gotike, v kateri so se na svojevrsten način prepletle glavne umetnostne zvrsti, arhitektura, kiparstvo in slikarstvo na visoki estetski in ustvarjalni stopnji tedanjih umetnostnih tokov iz najpomembnejših evropskih umetnostnih centrov. Ogled stavbe in njenih vsebin pa ne pomeni le izredno estetsko doživetje in sprehod v poseben duhovni svet, ki je na Ptujski Gori vzniknil pred 600 leti, ampak se v njeni stvarnosti zrcali tudi uresničitev različnih idej, rojenih iz zgodovinske resničnosti, človekove hvaležnosti in njegove globoke vere v božjo milost.

Najstarejše znano ime za Ptujsko Goro se je ohranilo v latinščini, Mons gratiarum (Gora milosti), ki je nastal na podlagi slovenskega poimenovanja Gora, medtem ko je nemška različica imena Maria Neustift že povezana z gradnjo Mariji posvečene cerkve. Čeprav o nastanku Marijinega svetišča na Ptujski Gori obstaja vrsta legend, njene začetke povezujemo z zaobljubo tedanjih najpomembnejših predstavnikov štajerskega plemstva, ki so se po težkem porazu krščanske vojske proti Turkom pri Nikopolju v Bolgariji leta 1396 vrnili živi domov. Eden glavnih pobudnikov gradnje je bil Ulrik IV. iz družine Walsee-Drosendorf, tedanji dvorni mojster vojvode Viljema Avstrijskega in od leta 1396 zakupnik gospoščine Majdburg, nekdanjega gradu v bližini Lovrenca na Dravskem polju. Po njegovi smrti leta 1400 je odgovornost za izgradnjo prevzel Bernard Ptujski, pri nastanku pa se je izkazal tudi grof Herman II. Celjski, ki je dal najverjetneje sredi cerkve postaviti poseben oltar Marijinega Oznanjenja. Cerkev je bila zgrajena do okoli leta 1410 kot triladijska dvorana s stopnjevano oltarno partijo in zvonikom, vključenim v telo ladje, po zgledu dveh pomembnih romarskih cerkva na Štajerskem, v Straßenglu in Pöllaubergu. Naročniki so za izvedbo del poklicali tedaj najboljše mojstre v srednji Evropi, ki so svoj likovni jezik izoblikovali na gradbiščih stolnice sv. Vida v Pragi in sv. Štefana na Dunaju ter v deželah Nemškega viteškega reda.

Kot romarsko središče je stavba tekom stoletij doživljala različne nesreče in radosti. V 17. in 18. stoletju so jo upravljali jezuiti, leta 1786 je cerkev postala sedež nove župnije, ki je od leta 1937 v upravi bratov minoritov. V letu 2010 praznuje cerkev pomemben jubilej, to je 600 let od njene izgradnje, istočasno pa leto 2010 pomeni tudi pomembno prelomnico v zgodovini ptujskogorske cerkve, saj je nedavno sveti oče Benedikt XVI. podpisal listino, s katero je cerkev povzdignil v baziliko. Odslej se cerkev imenuje Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori.

Človeku, ki noče verjeti na besedo, ampak se hoče o vsem prepričati na lastne oči, pravimo ‘neverni Tomaž’. Obnaša se namreč kot apostol Tomaž po Jezusovem vstajenju. Evangelist Janez pripoveduje, da se je Gospod po svojem vstajenju prvi večer prikazal svojim učencem, zbranim za zaprtimi vrati hiše, kjer so le nekaj dni poprej skupaj z Jezusom obhajali spominsko večerjo ob judovskem velikonočnem prazniku, ki je bila obenem zadnja večerja Jezusa kot človeka. Tomaža, pravi, ni bilo med njimi. Ko so mu drugi pripovedovali, da je Jezus vstal in se jim prikazal, jim je odvrnil: »Če ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem svojega prsta v rane od žebljev, že ne bom veroval.« Čez osem dni je vstali Gospod spet obiskal svoje učence. Tomažu je rekel: »Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, temveč veren.« Tedaj je Tomaž izpovedal vero z vklikom: »Moj Gospod in moj Bog!«

Zaradi tega dogodka je Tomaž postal ‘slaven’, vendar pa o njem bolj malo vemo. Preden ga je Jezus poklical v svojo službo, je opravljal ribiški poklic ob Genezareškem jezeru. Prvi trije evangelisti (Matej, Marko in Luka) omenjajo Tomaža le v seznamih dvanajsterih apostolov, več pozornosti pa mu posveti evangelist Janez, ki ga v svoje poročilo o Jezusovem življenju in delovanju vplete štirikrat. Prvič tedaj, ko Tomaž izrazi svojo pripravljenost iti z Jezusom v smrtno nevarnost, ko gre v Betanijo k Lazarju; drugič med Jezusovim poslovilnim govorom pri zadnji večerji, ko Tomaž poslavljajočemu se Jezusu vpade v besedo in pravi, da oni ne vedo, kam gre; najdaljši je tretji odlomek o Tomažu, omenjen na začetku; četrtič in zadnjič pa Janez omenja Tomaža kot enega izmed sedmerih apostolov, ki se jim je vstali Gospod prikazal, ko so na Genezareškem jezeru lovili ribe. Janez trikrat navaja Tomažev vzdevek Dvojček, kar je dejansko le prevod njegovega imena, kajti ime Tomaž izhaja iz aramejske besede ‘toma’ s pomenom ‘dvojček’.

Prakrščansko poročilo ve povedati, da je apostol Tomaž po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha deloval na bližnjem Vzhodu in prišel celo do Indije. Umrl naj bi mučeniške smrti v kraju Mailapur pri Madrasu: prebodli so ga s sulico ali z mečem. Indijska Cerkev se ponaša, da je njen ustanovitelj sveti Tomaž, zato indijske kristjane pogosto imenujejo ‘Tomaževi kristjani’.

God apostola Tomaža so od 6. stoletja dalje obhajali 21. decembra, od leta 1969 pa je 3. julija, kakor je bil že prej v vzhodni Cerkvi v spomin na prenos njegovih kosti iz Indije v mezopotamsko Edeso (leta 232). Svetega Tomaža navadno upodabljajo s sulico, pogosto pa ima v rokah tudi kotno merilo stavbenikov in sicer zaradi neke legende, ki pripoveduje, da je izrisal načrt za prelepo palačo v Indiji. Zaradi te legende častijo svetega Tomaža kot svojega zavetnika arhitekti, zemljemerci, geometri, zidarji, kamnoseki in tesarji.

V naši domovini je temu apostolu posvečenih 34 cerkva (8 župnijskih in 26 podružnic).

………………………………..

Ciril in Metod sta bila misijonarja grškega rodu, ki sta pri oznanjevanju in širjenju krščanske vere uporabljala glagolico. Ciril se je rodil okrog l. 826 ali 827, Metod pa okrog l. 812 ali 815 v Solunu. Pri krstu so ju poimenovali Konstantin in Mihael, vendar sta ob vstopu v samostan imeni spremenila. Najprej sta delovala kot knjižničar in učitelj filozofije. Mladost sta preživela v okolici Soluna, cesar pa ju je okrog l. 860 poslal misijonarit na polotok Krim.

Moravski knez Rastislav ju je okrog l. 860 povabil med slovanske narode, kjer sta delovala na tedanjem velikomoravskem ozemlju, ki je zajemalo današnjo vzhodno Slovenijo, vzhodno Hrvaško, Madžarsko, Češko, Slovaško, južno Poljsko, jugovzhodno Nemčijo in zahodno Ukrajino ter širila krščansko oznanilo v slovanskem jeziku. Po treh letih na Moravskem sta odšla v Panonijo in od tam preko Benetk v Rim. Pri papežu Hadrijanu II. (867–872) sta dobila dovoljenje za opravljanje bogoslužja v slovanskem jeziku.

Ciril je v Rimu zbolel in umrl, papež Hadrijan II. pa je Metoda poslal h knezu Koclju v Panonijo. Na tem ozemlju je prišel v spor z nemškimi duhovniki in bil obtožen krivoverstva. Po izpustitvi mu je papež Janez VIII. (872–882) ponovno dovolil uporabo slovanskega jezika za bogoslužno rabo.

Njun godovni dan v Katoliški Cerkvi obhajamo 5. julija, v neslovanskih deželah pa 14. februarja. Pravoslavna Cerkev njun god obhaja 11. maja, 24. maja pa godujeta po julijanskem koledarju. Sveti papež Janez Pavel II. (1978–2005) ju je leta 1980 imenoval za sozavetnika Evrope. V ljubljanski nadškofiji sta glavna zavetnika, v mariborski nadškofiji pa druga zavetnika nadškofije. V murskosoboški škofij je sv. Metod glavni zavetnik škofije, njun god pa v Katoliški cerkvi v Sloveniji obhajamo kot slovesni praznik.