v ponedeljek, 26. maja goduje sv. Filip Neri
Rodil se je 21. julija 1515 v italijanskih Firencah kot sin revnega notarja. Mati mu je kmalu umrla. Šolo je obiskoval pri dominikancih, pri šestnajstih letih pa prišel k stricu, da bi se izučil za trgovca in katerega naslednik naj bi postal. Toda Filip ga je zapustil kmalu potem, ko je prišel v stik z znamenito benediktinsko opatijo Monte Cassino. Samostanska tišina mu je bila dražja od trgovskega mešetarjenja. Preselil se je v Rim in študiral teologijo. V tem času je dobil svoja prva mistična zamaknjenja in začel versko poučevati ljudi na ulici. Leta 1548 je ustanovil bratovščino, ki je skrbela za potrebe romarjev v Rimu in revne otroke.
S svojo preprostostjo, ljubeznivostjo, šaljivostjo in ponižnostjo je hitro osvojil ljudi, kar se je še posebej pokazalo, ko je leta 1551 postal duhovnik. Za vsakogar je vedno našel pravo besedo. Rimljani so ga zaradi vesele narave in prijaznosti klicali »Dobri«.
Leta 1552 je ustanovil posebno redovno družbo oratorijancev, ki je bila kmalu povzdignjena v kongregacijo. Poleg duhovne rasti in teološke izobrazbe oratorijancev, Filip Neri ni pozabil delati dobrega, zato je obiskoval bolnišnice in revne ter jim pomagal.
Že za časa njegovega življenja so ga ljudje cenili kot svetnika, kajti delal je čudeže, kot npr. lebdenje nad tlemi med sv. mašo, napovedal je papeževe izvolitve, saj je imel sposobnost jasnovidca – bral je misli …
Bil je tudi svetovalec več papežev in visokih cerkvenih dostojanstvenikov, prijateljeval je s številnimi svetimi ljudmi in umetniki, študiral askezo in arheologijo, ljubil naravo in domače živali. Posebej rad je imel glasbo.
Umrl je v Rimu 26. maja 1595. Za svetnika je bil razglašen 1622, to je sedemindvajset let po smrti.
v torek, 27. maja goduje bl. Alojzij Grozde
Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah, župnija Tržišče. Ker je bil nezakonski otrok, je bil v svojem otroštvu pogosto zapostavljen, saj ni smel živeti skupaj s svojo materjo, temveč je odraščal pri svojem starem očetu in teti Ivanki. Kljub tej zgodnji zaznamovanosti se je razvil v bistrega fanta in odličnega učenca. Zato je bil sprejet na klasično gimnazijo v Ljubljani. Tam je bival v Marijanišču in kmalu vstopil v Marijino kongregacijo ter postal aktiven član Katoliške akcije. Med svojimi sovrstniki se je odlikoval kot marljiv dijak, nadarjen pesnik, predvsem pa je bil daleč naokoli poznan zaradi svojega doslednega in vzornega krščanskega življenja. Prežet s Kristusovim duhom
in s pobožnostjo do Božje Matere Marije je v vsakodnevnih opravilih dokazoval, kako je mogoče živeti ideal svetosti v vsakdanjem življenju. Sicer tudi Lojzetu pot do svetosti ni bila mehko postlana. V mladostnih bojih s svojim značajem je tudi on potreboval veliko moči, ki jo je prejemal pri vsakodnevnem obhajilu in v vztrajni molitvi in priprošnji Mariji.
V predvojnem in vojnem času so se politične razmere na slovenskem vztrajno zaostrovale. Z ene strani so prebivalstvo stiskali okupatorji, z druge strani pa se je med Slovenci čutila vedno večja napetost med dotedanjimi družbenopolitičnimi avtoritetami in komunistično usmerjenim taborom. Kot mlad razgledan človek in buden kristjan je tudi Grozde spremljal razmere v domovini in z žalostjo v srcu opazoval nekatera dejanja neupravičenega nasilja nad brati Slovenci. Vendar Lojze Grozde se je zaradi svojega globoke verskega prepričanja odločil, da se na kruto nasilje ne bo odzval z novim nasiljem, temveč z globoko molitvijo in žrtvijo.
Ko se je v božičnih počitnicah leta 1942 odpravil iz Ljubljane domov na Dolenjsko, da bi v krogu družine obhajal božične praznike, so ga na Mirni na novo leto 1943 zajeli partizani. Pod krivo obtožbo so ga mučili in ubili. Lojze Grozde je tudi v tem trpljenju do konca ostal zvest temeljnim krščanskim idealom – odpuščanju in ljubezni do bližnjega (celo sovražnika). V tej ljubezni do Kristusa in Cerkve je komaj dvajsetleten daroval svoje življenje. Njegovo mučeno truplo so kasneje, v februarju, našli otroci, ko so nabirali prve zvončke v gozdu pod mirnskim gradom. Pokopali so ga na pokopališču v Šentrupertu. Že takoj po smrti so se mu ljudje v molitvi priporočali kot mučencu za vero.
Dolga leta po končani vojni se o njegovi smrti ni smelo govoriti na glas. Prvo biografijo o Grozdetu je napisal prof. dr. Anton Strle in je bila prevedena v več svetovnih jezikov. Sluh o Grozdetovi svetosti in mučeništvu se je tako razširil praktično povsod po svetu kjer živijo Slovenci.Leta 1992 se je pričel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo, ki se je končal leta 2010. Ko je bil Lojze Grozde, 13. junija, na slovenskem evharističnem kongresu v Celju razglašen za blaženega. Beatifikacijo je v imenu svetega očeta Benedikta XVI. izvršil njegov legat kardinal Tarcisio Bertone. Grozdetov god je postavljen na njegov krstni in rojstni dan 27. maja.Življenje in oseba mladega mučenca Grozdeta nagovarja mnoge vernike. Poseben priprošnjik je lahko za mlade, družine in predvsem za odpuščanje, spravo in bratstvo v slovenskem narodu.
Prenos Grozdetovih relikvij na Zaplaz
Dolga leta po končani vojni se o njegovi smrti ni smelo govoriti na glas. Prvo biografijo o Grozdetu je napisal prof. dr. Anton Strle in je bila prevedena v več svetovnih jezikov. Sluh o Grozdetovi svetosti in mučeništvu se je tako razširil praktično povsod po svetu kjer živijo Slovenci.Leta 1992 se je pričel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo, ki se je končal leta 2010. Ko je bil Lojze Grozde, 13. junija, na slovenskem evharističnem kongresu v Celju razglašen za blaženega. Beatifikacijo je v imenu svetega očeta Benedikta XVI. izvršil njegov legat kardinal Tarcisio Bertone. Grozdetov god je postavljen na njegov krstni in rojstni dan 27. maja.Življenje in oseba mladega mučenca Grozdeta nagovarja mnoge vernike. Poseben priprošnjik je lahko za mlade, družine in predvsem za odpuščanje, spravo in bratstvo v slovenskem narodu.
Na Zaplazu vsako prvo nedeljo v mesecu ob 16:00 (pozimi ob 15:00) poteka Grozdetov molitveni shod, ki ga organizira postulator svetniškega postopka msgr. Igor Luzar. Vsak shod vodi gost, ki v nagovoru pri maši osvetli Grozdetovo življenje in mučeništvo. Po maši sledi blagoslov z Grozdetovimi relikvijami in litanije bl. Alojzija Grozdeta pred izpostavljenim najsvetejšim v Grozdetovi kapeli.
Molitev za uslišanje na priprošnjo bl. Alojzija Grozdeta:
Nebeški Oče, v blaženem Alojziju Grozdetu
si nam razodel zgled ljubezni do Kristusa in
doslednega življenja po evangeljskih načelih,
za katere je v moči evharistije živel in deloval
vse do svojega pogumnega pričevanja v smrti.
Njegova kri naj bo resnično seme za našo zvestobo,
edinost, odpuščanje in spravo.
Nebeški Oče, na priprošnjo blaženega Alojzija Grozdeta
mi podeli milost, za katero Te prosim …
v četrtek, 29. maja je praznik Gospodovega vnebohoda
Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja.
Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, saj se je Jezus po svetopisemskem izročilu po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11).[1]
Praznik želi poudariti pomen Kristusove bližine z Bogom Očetom in Svetim Duhom. Jezus, ki je z dušo in telesom odšel v nebesa, ostaja med nami prisoten na več načinov. Kot je zapisano v Konstituciji o svetem bogoslužju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965), je Kristus navzoč tedaj, ko skupnost verujočih (Cerkev) moli ali poje, v Božji besedi, zapisani v Svetem pismu, v duhovnikovi osebi, ko deluje v Jezusovem imenu, v zakramentih ter na posebej očiten in izrazit način v zakramentu evharistije, ki predstavlja trajno Kristusovo navzočnost.[2]
Pomen Kristusovega vstajenja in trajne navzočnosti med ljudmi je temelj, na katerem sloni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno verovanje. Cerkev po Kristusovem naročilu od zadnje večerje dalje (prim. Mt 26,26–30) ponavlja besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri.
v petek, 30. maja, goduje sv. Ivana Orleanska
Ivana Orleanska se je rodila leta 1412 v veliki kmečki družini v Domremyju v pokrajini Loreni (v Franciji) v obdobju stoletne vojne med Anglijo in Francijo. Demoralizirani in razdeljeni Francozi so bili z nesposobnim vladarjem Karlom VII. na robu popolnega propada. Po osvojitvi mesta Orleans so Angleži želeli z orožjem zasužnjiti in okupirati celotno Francijo … V tako brezupnem položaju pride rešitev s strani mladega dekleta, božje izbranke Ivane Orleanske, ki je zelo pobožna, neuka in nepismena.
Pri trinajstih letih je imela Ivana videnje, v katerem so se ji prikazali sv. Mihael, sv. Katarina in sv. Marjeta in ji rekli, naj osvobodi Francijo iz stoletne vojne proti Angležem in naj poskrbi za slovesno kronanje francoskega kralja. Po prvih neuspelih poskusih, ko so jo zasmehovali, ji je leta 1429 uspelo oblečeni kot moški v spremstvu priti pred samega kralja. Kmalu je postala članica kraljevega dvora. Tam ji je v kratkem času uspelo povrniti vnemo domoljubja, željo osvoboditi domovino. Ivana, »Devica Orleanska«, na čelu vojske in z mečem v roki osvobodi Orleans. Njene zmage so leta 1429 omogočile kronanje Karla VII. za francoskega kralja. Narodu je povrnjeno samospoštovanje, moč za popoln izgon Angležev.
Na žalost kralj pod vplivom slabih svetovalcev znova vstopi v politične spletke, sv. Ivana Orleanska, že ranjena, pa ostaja osamljena v svojih namerah. Ujamejo jo leta 1430 in predajo Angležem, ki jo na cerkvenem sodišču 30. maja 1431, kljub njeni teološko brezhibni obrambi, obsodijo in sežgejo kot čarovnico na grmadi v Rouenu.
Nihče ni dvignil glasu njej v zagovor, nihče ni poskušal posredovati. Sama, ponižana, vnaprej obsojena … Za obsodbo pred svetnim sodiščem ni bilo najmanjše podlage, zato je prišla pred cerkveno – zaradi krivoverstva in čarovništva. Vendar pa jo zelo kmalu, že leta 1456, Cerkev rehabilitira in postane simbol domoljubja za vse Francoze ter neizčrpen vir navdiha za umetnike vseh narodov; od pisateljev (Villon, Schiller, Claude, Shaw), slikarjev (Rude, Ingres), glasbenikov (Verdi, Gounod) do filmskih ustvarjalcev (Dreyer).
Leta 1920 je razglašena za sveto.Je zavetnica Francije ter radijskih postaj, ujetnikov, vojakov, zapornikov. Umetniki jo pogosto upodabljajo kot mlado dekle z oklepom na konju, z mečem in zastavo v rokah.
v soboto, 31. maja je praznik Obiskanja device Marije
Praznik obiskanja Device Marije, ki ga praznujemo 31. maja, je v Katoliški Cerkvi vesel dogodek, ki spominja na Marijin obisk pri sorodnici Elizabeti. O tem dogodku pripoveduje Lukov evangelij in poudarja Marijino vero in ponižnost ter prepoznavanje Jezusove navzočnosti še pred njegovim rojstvom.
Po Lukovem evangeliju se je Marija po oznanjenju, ko ji je angel Gabriel povedal, da bo po Svetem Duhu spočela Jezusa, odpravila na obisk k Elizabeti, ki je prav tako pričakovala otroka. Elizabetin otrok je bil Janez Krstnik, ki je pozneje pripravil pot Jezusu. Marija je iz svojega doma v Nazaretu odpotovala v hribovje Judeje, kar kaže na njeno pripravljenost pomagati in zaupanje v Božji načrt.
Ko je Marija pozdravila Elizabeto, se je zgodilo nekaj izjemnega. Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, je spoznala, da Marija nosi Božjega Sina. Vzkliknila je: “Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa!” Elizabeta je še dejala: “In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?” Ta trenutek priznanja in hvale je osrednji dogodek praznika Obiskanja. Kaže na Elizabetino globoko vero in prisotnost Svetega Duha, ki deluje v obeh ženah.
Marijin odgovor na Elizabetin pozdrav je znan kot Magnifikat, čudovita hvalnica in zahvala Bogu. V Magnifikatu Marija poveličuje Gospoda in se veseli Boga, svojega Odrešenika. Priznava Božjo veličino in usmiljenje ter izraža svojo globoko ponižnost in vero. Magnifikat odraža tudi Marijino zavedanje o Božji pravičnosti, saj govori o tem, kako Bog povzdiguje ponižne in lačne nasiti z dobrim, ponosne pa zruši.
Praznik Marijinega obiskanja ni le praznovanje tega zgodovinskega dogodka, temveč tudi priložnost za nas katoličane, da razmislimo o pomembnih temah, kot so služenje, ponižnost in prepoznavanje Božjega delovanja v našem življenju. Marijino obiskanje Elizabete je vzor krščanske dobrodelnosti in služenja. Kljub lastnemu izrednemu položaju je Marija priskočila na pomoč svoji sorodnici ter ji izkazala ljubezen in podporo. To dejanje služenja je opomin za vse kristjane, naj gledamo dlje od lastnih potreb ter se z ljubeznijo in sočutjem približamo drugim.
Pokorščina je še ena ključna tema obiska. Marija, ki je bila izbrana za Božjo Mater, se ni hvalila ali iskala posebnega obravnavanja ali odobravanja. Namesto tega je ponižno sprejela Božjo voljo in Boga hvalila za njegovo dobroto. Tudi Elizabeta je pokazala ponižnost, ko je prepoznala veličino Marijinega otroka in svojo vlogo v Božjem načrtu. Ta praznik nas spodbuja, naj se zavedamo, da vse dobro prihaja od Boga in mu dajemo potrebno čast in slavo.
Obisk poudarja tudi pomen prepoznavanja Božje navzočnosti v našem življenju. Elizabetin odziv na Marijin obisk je bil veselje in hvalnica, saj je prepoznala Jezusovo navzočnost, čeprav je bil še vedno v Marijinem telesu. To nas uči, naj bomo pozorni na načine, kako je Bog navzoč v našem vsakdanjem življenju.
Praznovanje obiska vključuje več običajev in praks, ki katoličanom pomagajo povezati se s pomenom tega praznika. Ena od pogostih praks je molitev rožnega venca, zlasti veselih skrivnosti, ki vključujejo obisk kot drugo skrivnost. Molitev rožnega venca vernikom omogoča, da premišljujemo o dogodkih iz Marijinega življenja in njihovem pomenu za nas.
Druga praksa pa je udeležba pri sveti maši, kjer so molitve in besedila osredotočena na ravno ta Marijin obisk k njeni sorodnici. Besedno bogoslužje vključuje pripoved iz Lukovega evangelija in druge odlomke, ki poudarjajo teme veselja, služenja in ponižnosti. Z evharistijo se katoličani združimo s Kristusom in drug z drugim ter črpamo moč in navdih iz Marijinega zgleda.
Na splošno je praznik Marijinega obiskanja pomemben praznik v Katoliški Cerkvi. Vernike spominja na Marijino vero, ponižnost in služenje ter nas spodbuja, da v svojem življenju sledimo njenemu zgledu.
Temu prazniku je posvečena cerkev na Rožniku.