v torek, 6. maja, goduje sv. Dominik Savio, učenec don Bosca
Don Bosko je Dominika sprejel v svoj vzgojni dom, imenovan oratorij, jeseni leta 1854. Dvanajstletni Dominik mu je ob sprejemu dejal: »Upam, da se bom vedno obnašal tako, da se vam ne bo treba nikoli pritoževati zaradi mojega vedenja.« Ta izredni deček je bil don Bosku zelo pri srcu in nekoč mu je dejal, da bi ga rad s čim obdaril, izbiro daru pa je prepustil njemu. Dominik Savio mu je dejal: »Darilo, ki si ga želim, je, da napravite iz mene svetnika. Ves bi se rad daroval Gospodu, saj že moje ime Dominik govori, da sem Gospodov. Rad bi bil njegov za večno, čutim potrebo, da postanem svetnik. Če ne postanem svetnik, je vse skupaj nič. Bog hoče, da bi bil svet in zato moram postati svetnik!« Za dosego tega cilja si je prizadeval vse svoje življenje, ki je trajalo manj kot petnajst let.
Ta Božji ljubljenec se je rodil 2. aprila 1842 v kraju Riva di Chieri v jugozahodnem delu italijanske pokrajine Piemont in bil še isti dan krščen. 8. aprila 1849, na veliko noč, je prejel prvo sveto obhajilo. Znal je že pisati in ta dan je v svoj dnevnik zapisal sklepe za svoje življenje: »Pogosto bom šel k spovedi in pristopil bom k svetemu obhajilu, kolikokrat mi bo spovednik dovolil (takrat še ni bilo v navadi vsakdanje sveto obhajilo). Posvečevati hočem Gospodove dneve. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija. Rajši umrjem, kot da bi storil en sam greh.« V šoli je bil vedno prvi, čeprav se za prvenstvo nikoli ni potegoval. Zvesto je služil Bogu, ki mu je podaril tako lepe talente.
Don Bosko v svojem življenjepisu Dominika Savia pripoveduje, kako sta se prvič srečala. Leta 1854 je prišel k njemu župnik iz mesteca Mondonico in mu pripovedoval o svojem učencu Dominiku Saviu. »Tukaj v vaši hiši imate morda prav take dečke,« mu je dejal, »toda težko bi našli katerega, ki bi ga prekašal po bistrosti in po krepostih. Poskusite in videli boste, da je to nov sveti Alojzij!« Kmalu zatem je Dominik prišel k don Bosku v spremstvu svojega očeta. »Poklical sem ga na stran,« se spominja don Bosko, »in pričela sva se pogovarjati o njegovem dosedanjem šolanju in življenju. Med nama se je takoj spletla iskrena zaupnost. Zaznal sem, da je duša tega dečka polna Gospodovega duha in nemalo sem osupnil spričo del, ki jih je božja milost uresničila v njem že v tako nežnih letih.«
V don Boskovi šoli je ostal dve leti in pol. Svetniški vzgojitelj je strmel, ko je videl, kako čudovito napreduje Dominik v božji modrosti in milosti. Posebno rad je častil Marijino brezmadežno Srce in 8. junija 1856 je ustanovil posebno Družbo Brezmadežne, za katero je sestavil pravila, ki razodevajo neverjetno duhovno zrelost komaj štirinajstletnega dečka.
9. marca 1857 zvečer je nenadno tako oslabel, da so mu podelili zakramente za umirajoče. Kdor ga je slišal govoriti ali je pogledal v njegov vedri obraz, bi si mislil, da je legel samo zato, da se malo odpočije. Nihče razen njega samega ni mogel verjeti, da se mu res bliža smrt. Ob njem je bil don Bosko pa oče in mati. Mati je jokala, oče je na njegovo prošnjo molil molitve za umirajoče. Z besedami: »Zbogom, dragi očka, kako lepo je, kar gledam!« in s srečnim smehljajem na obrazu je brez najmanjšega trepeta izdihnil – poroča don Bosko, ki se mu je ob smrti Dominika Savia trgalo srce. »Moja ljubezen do njega je bila ljubezen očeta do sina, vrednega najglobljega in najnežnejšega čustva.«
Dominika Savia je za blaženega razglasil papež Pij XII. leta 1950, štiri leta kasneje pa za svetnika. Leta 1956 ga je postavil za zavetnika mladih cerkvenih pevcev.jega časa. Tista njena posebna naloga, o kateri ji je bil govoril Jezus, je bila, da je pomagala prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim. Leta 1376 je to res storil: ko se je papež vračal v Petrovo mesto, se je Katarina ponižno umaknila v rodno Sieno, potem ko je svojo nalogo izpolnila.
……………………….
v petek, 9. maja goduje sv. Izaija, prerok
Prerokovo ime Izaija pomeni Gospod je rešitev. Rodil se je v Jeruzalemu, nekateri zgodovinarji pa mu pripisujejo kraljevsko poreklo. Bil je izobražen mož širokih obzorij, izredno nadarjen in bister že po naravi, s preroškim darom pa je zajel vso zgodovino izvoljenega judovskega naroda in načrte, ki jih je imel Bog z njim. Zaradi obsežnosti, bogastva in pomembnosti njegovih prerokb, zaradi oblikovne lepote, dovršenosti in življenjskosti njegovih prerokb ga po vsej pravici imenujejo največjega in najpomembnejšega med preroki stare zaveze!
Izaija je živel in deloval v Jeruzalemu, središču verskega in političnega življenja judovskega kraljestva. Bil je oženjen, visoko izobražen in je imel dostop v najvišje družbene kroge. V Izaijevi dobi ljudje niso več zaupali v Boga, versko in nravno stanje je bilo slabo, tempeljska božja služba pa je postala samo nekaj zunanjega, brez notranje pobožnosti. Razširjeno je bilo vedeževanje, čaranje, praznoverje in malikovanje. Zato je bila prerokova naloga v teh hudih časih, da se bori zoper rastočo nravno in versko otopelost ter zoper politično nasilje in socialne krivice…Ker ga Judje niso hoteli poslušati, je Izaija začel oznanjati propad Jeruzalema, naroda in kraljevske hiše. Napovedal pa je tudi, da bo prišel Mesija, ki bo rešil Izrael in ves svet. Temelj Izaijevega preroškega oznanila je njegovo globoko spoznanje in neomajna vera v Boga. Po videnju v templju, ki ga je Izaija imel leta 738 pred Kr. in ga opisuje v šestem poglavju svoje knjige, je bilo zanj prelomno razodetje neskončno svetega Boga. Iz tega videnja in spoznanja, ki je postalo odločilno za njegov preroški poklic, mu je bila dokončno jasna človeška grešnost, z druge strani pa vsemogočna božja svetost, pravičnost in usmiljenje. Iz Izaijeve teologije zgodovine in preroškega oznanila pa se ne razliva samo srd na nezvesto ljudstvo, marveč tudi neskončna božja dobrotljivost in usmiljenost, ki bosta dosegli svoj višek v Mesiju, Odrešeniku vsega sveta in človeštva. Zaradi številnih in velikih napovedi o prihajajočem Odrešeniku Izaijo kot svetnika časti tudi nova zaveza. O prerokovi smrti nimamo zanesljivih podatkov, zagotovo pa drži, da je Izaija umrl mučeniške smrti v času vladanja kralja Manaseja, in sicer tako, da so ga prežagali z leseno žago.
……………………………
v soboto, 10. maja, goduje sv. Job
Svetopisemski trpin, osrednja osebnost po njem imenovane svetopisemske knjige, vzor bogaboječega moža.»Zanimiva in poučna je Jobova pravda z Bogom: kako si je počasi utiral pot iz brezizhodnega položaja, v katerem se je znašel,« razlaga biblicist Jurij Bizjak. »Kako se mu odpirajo oči, razberemo iz njegovih devetih govorov. V prvem občuti Boga kot svojega nasprotnika, v drugem nadaljuje svojo pritožbo, v tretjem Bogu očita, da poštenega pokončuje prej kakor krivičnega, v četrtem preide v napad, v petem pa že išče pomoči pri Bogu; v šestem gre še dalje: Bog ni več Jobov nasprotnik niti zaveznik, temveč dobrotnik, v sedmem zahteva, naj Bog krivičnike kaznuje, v osmem že na vso moč išče Boga, v devetem, zadnjem se popolnoma opre na Boga in njegovo modrost.
Bog Joba potrpežljivo posluša in mu na koncu z dvema čudovitima odgovoroma, s katerima Jobu razodeva svoje znanje in moč. Že po prvem Božjem odgovoru Job prizna: »Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta. Enkrat sem govoril, pa ne bo več poskušal, dvakrat, pa ne bom nadaljeval« (Job 40,4-5).