V testu zgodovine bodite kvas edinosti, občestva in bratstva

Sveti oče je v petek, 30. maja, v avdienco sprejel predstavnike združenj in gibanj, ki so se pred enim letom v Veroni udeležili srečanja Arena miru. Spodbudil jih je, naj so prisotni v testu zgodovine kot kvas edinosti, občestva in bratstva. Bratstvo je treba odkriti, ljubiti, doživeti, oznanjati in pričevati. Za naše odločitve, odnose in dejanja mora biti značilno nenasilje kot metoda in slog. Pot miru je vedno skupna pot in pomeni skrb za pravične odnose med vsemi ljudmi.

Postavimo se na stran žrtev

Leon XIV. je spomnil, da se je srečanja Arena miru – potekalo je 18. maja 2024 v Veroni – udeležil tudi papež Frančišek in takrat poudaril, da »se gradnja miru začne s tem, da se postavimo na stran žrtev in delimo njihov pogled. Ta perspektiva je bistvena za razorožitev src, pogledov in misli ter za obsodbo krivic sistema, ki ubija in temelji na kulturi odmetavanja«.

V spominu nam ostaja objem med Izraelcem Maozom Inonom, ki mu je Hamas ubil starše, in Palestincem Azizom Sarahom, ki mu je izraelska vojska ubila brata, zdaj pa sta prijatelja in sodelavca. »Tista gesta ostaja kot pričevanje in znamenje upanja,« je dejal Leon XIV. in se jima zahvalil, ker sta prišla na tudi na tokratno srečanje v Vatikan.

Pot, ki vodi k miru, je skupna pot

»Za pot k miru so potrebna srca in misli, ki so izurjena in vzgojena v pozornosti do drugega ter sposobna prepoznati skupno dobro v današnjem kontekstu. Pot, ki vodi k miru, je skupna, vodi skozi skrb za pravične odnose med vsemi živimi bitji,« je dejal sveti oče in dodal, da je Janez Pavel II. mir opredelil kot nedeljivo dobrino, ki pripada vsem ali pa nikomur (prim. okrožnica Sollicitudo rei socialis, 26). Mir je mogoče pridobiti in uživati kot kakovost življenja in celostni razvoj le, če se v vesti aktivira »trdna in vztrajna odločenost, da se zavzamemo za skupno dobro« (ibid., 38).

Začeti pri realnosti, ustvarjati upanje

»V dobi, kot je naša, zaznamovana s hitrostjo in neposrednostjo, moramo ponovno odkriti tista dolga obdobja, ki so potrebna, za odvijanje takšnih procesov. Zgodovina, izkušnje in številne dobre prakse, ki jih poznamo, so nam pomagale spoznati, da se pristen mir oblikuje tako, da začnemo pri realnosti (teritorijev, skupnosti, lokalnih ustanov …) in da tej realnosti prisluhnemo. Prav zato se zavedamo, da je ta mir mogoč, če se razlik in konfliknosti, ki jih te prinašajo, ne odstrani, ampak se jih prizna, sprejme in premosti.«

Papež je pri tem izpostavil, da je zato prizadevanje ljudskih gibanj in združenj še posebej dragoceno, saj »konkretno in ”od spodaj”, v dialogu z vsemi ter z ustvarjalnostjo in iznajdljivostjo, ki ju rojeva kultura miru«, izvajajo projekte in dejavnosti, ki konkretno služijo ljudem in skupnemu dobremu. »Na ta način ustvarjate upanje,« je dodal.

Nenasilje kot metoda in slog

V nadaljevanju je dejal, da je v današnjem svetu in družbah preveč nasilja. »Pred vojnami, terorizmom, trgovino z ljudmi in razširjeno agresivnostjo otroci in mladi potrebujejo izkušnje, ki vzgajajo za kulturo življenja, dialoga in medsebojnega spoštovanja. Predvsem pa potrebujejo ljudi, ki pričujejo o drugačnem, nenasilnem načinu življenja. Zato od lokalne in vsakdanje ravni do ravni svetovnega reda, ko se tisti, ki so utrpeli krivico, in žrtve nasilja znajo upreti skušnjavi maščevanja, postanejo najbolj verodostojni protagonisti nenasilnih procesov vzpostavljanja miru. Nenasilje kot metoda in slog mora biti značilno za naše odločitve, odnose in dejanja.«

Stalna podpora pri tem prizadevanju sta za kristjane evangelij in družbeni nauk Cerkve, ki sta prav tako lahko »veljavni kompas« za vse ljudi. »Kajti dejansko gre za nalogo, ki je zaupana vsem, vernikom in nevernikom, ki jo morajo razviti in realizirati z razmislekom in prakso, ki ju navdihujeta dostojanstvo osebe in skupno dobro,« je poudaril papež.

Biti kvas edinosti, občestva in bratstva v testu zgodovine

»Če želiš mir, pripravi institucije miru. Vse bolj se zavedamo, da ne gre le za politične, nacionalne ali mednarodne institucije, ampak za celoto vseh institucij vzgojnih, ekonomskih, socialnih,« pri čemer je spomnil na okrožnico Vsi smo bratje (Fratelli tutti), kjer se velikokrat vrača poziv k izgradnji »mi«, ki se mora prenesti tudi na institucionalno raven.

»Zato vas spodbujam, da si prizadevate biti prisotni,« je dejal papež Leon XIV., »prisotni v testu zgodovine kot kvas edinosti, občestva in bratstva. Bratstvo je treba odkriti, ljubiti, doživeti, oznanjati in pričevati, v zaupnem upanju, da je to mogoče zaradi Božje ljubezni, ki je “izlita v naša srca po Svetem Duhu” (Rim 5,5).«

………………………..

Spodbujanje apostolske gorečnosti med Božjim ljudstvom ostaja bistveno

S papežem Leonom XIV. so se v četrtek, 22. maja, srečali udeleženci generalnega zasedanja Papeških misijonskih družb. Izpostavil je, da spodbujanje apostolske gorečnosti med Božjim ljudstvom ostaja bistveni vidik prenove Cerkve, kar je še posebej nujno v današnjem času. Naš svet, ranjen zaradi vojn, nasilja in nepravičnosti, mora slišati evangeljsko sporočilo o Božji ljubezni. Vsem narodom moramo prinesti evangeljsko obljubo resničnega in trajnega miru.

Papež Leon XIV., govor Papeškim misijonskim družbam, 22. maj 2025

Prisrčno pozdravljam vse vas, ki ste se iz več kot sto dvajsetih držav zbrali na letni generalnem zasedanju Papeških misijonskih družb. Najprej se vam in vašim sodelavcem zahvaljujem za vaše predano služenje, ki je nepogrešljivo za poslanstvo evangelizacije Cerkve, kar lahko osebno potrdim iz svoje lastne pastoralne izkušnje v letih svoje službe v Peruju.

Papeške misijonske družbe so dejansko »glavno sredstvo« za prebujanje misijonske odgovornosti med vsemi krščenimi in za podporo cerkvenih skupnosti na območjih, kjer je Cerkev mlada (prim. dekret Ad Gentes, 38).  To vidimo pri Družbi za širjenje vere (Society for the Propagation of the Faith), ki zagotavlja pomoč za pastoralne in katehetske programe, gradnjo novih cerkva, zdravstveno oskrbo in izobraževalne potrebe na misijonskih ozemljih. Tudi Družba svetega otroštva (Society of the Holy Childhood) skrbi za osnovne potrebe in zaščito otrok, s tem da zagotavlja podporo programom krščanske formacije za otroke.  Družba svetega Petra Apostola (Society of Saint Peter the Apostle) pomaga gojiti misijonske poklice, duhovniške in redovniške, medtem ko se Misijonska zveza (Missionary Union) zavzema za formacijo duhovnikov, redovnikov in redovnic ter vsega Božjega ljudstva za misijonsko delovanje Cerkve. 

Spodbujanje apostolske gorečnosti med Božjim ljudstvom ostaja bistveni vidik prenove Cerkve, kot jo je predvidel drugi vatikanski koncil, in je v današnjem času še toliko bolj nujno. Naš svet, ranjen zaradi vojn, nasilja in nepravičnosti, mora slišati evangeljsko sporočilo o Božji ljubezni in izkusiti spravno moč Kristusove milosti. V tem smislu je Cerkev kot taka, v vseh svojih članih, vse bolj poklicana, da postane »misijonarska Cerkev, ki odpira svoje roke svetu, ki oznanja Besedo … in postane kvas harmonije za človeštvo« (Homilija, maša za začetek pontifikata, 18. maj 2025). Vsem narodom, pravzaprav vsem bitjem, moramo prinesti evangeljsko obljubo resničnega in trajnega miru, ki je mogoč, ker je po besedah papeža Frančiška »Gospod premagal svet in njegovo stalno konfliktnost, ko je  vzpostavil mir s krvjo svojega križa« (Evangelii Gaudium, 229).

  (@Vatican Media)

Vidimo, kako pomembno je v vseh krščenih spodbujati misijonarski duh in čut za nujno prinašanja Kristusa vsem ljudem. V zvezi s tem bi se rad zahvalil vam in vašim sodelavcem za vaša vsakoletna prizadevanja pri spodbujanju svetovne misijonske nedelje na predzadnjo nedeljo v oktobru, kar mi je v veliko pomoč pri skrbi za Cerkve na območjih, ki so pod oskrbo Dikasterija za evangelizacijo.

Tako kot v dneh po binkoštih tudi danes Cerkev pod vodstvom Svetega Duha z zaupanjem, veseljem in pogumom nadaljuje svojo pot skozi zgodovino in oznanja Jezusovo ime ter odrešenje, ki se rodi iz vere v odrešujočo resnico evangelija. Papeške misijonske družbe so pomemben del tega velikega prizadevanja. Pri njihovem delu usklajevanja misijonske formacije in spodbujanja misijonskega duha na lokalni ravni bi nacionalne direktorje prosil, naj dajo prednost obiskovanju škofij, župnij in skupnosti ter na ta način pomagajo vernikom prepoznati temeljni pomen misijonov in podpore našim bratom in sestram na tistih območjih našega sveta, kjer je Cerkev mlada in raste.

Preden zaključimo naše današnje srečanje, bi rad skupaj z vami razmislil o dveh značilnih elementih vaše identitete kot Papeških misijonskih družb, ki ju lahko opišemo kot občestvo in univerzalnost. Kot družbe, ki so zavezane deliti misijonski mandat papeža in zbora škofov, ste poklicani, da v svojih članih gojite in še naprej spodbujate vizijo Cerkve kot občestva vernikov, ki ga oživlja Sveti Duh, ki nam omogoča vstop v popolno občestvo in harmonijo blažene Trojice. V Trojici namreč vse stvari najdejo svojo edinost. Ta razsežnost našega krščanskega življenja in poslanstva mi je blizu in se odraža v besedah svetega Avguština, ki sem jih izbral za svojo škofovsko služenje in sedaj za svojo papeško službo: In Illo uno unum. Kristus je naš Odrešenik in v njem smo eno, Božja družina, ki presega bogato raznolikost naših jezikov, kultur in izkušenj.

Zavedanje našega občestva kot članov Kristusovega telesa nas seveda odpira za univerzalno razsežnost poslanstva evangelizacije Cerkve in nas spodbuja, da presežemo meje naših posameznih župnij, škofij in narodov, da bi z vsemi narodi in ljudstvi delili presežno bogastvo spoznanja Jezusa Kristusa (prim. Flp 3,8).

Prenovljena osredotočenost na edinost in univerzalnost Cerkve ustreza prav pristni karizmi Papeških misijonskih družb. Kot taka bi morala navdihovati proces prenove statutov, ki ste ga začeli. V zvezi s tem izražam zaupanje, da bo ta proces potrdil člane družb po vsem svetu v njihovi poklicanosti biti kvas misijonarske gorečnosti v Božjem ljudstvu.

Dragi prijatelji, praznovanje tega svetega leta nas vse spodbuja, naj smo »romarji upanja«. Če povzamem besede, ki jih je papež Frančišek izbral za temo letošnjega svetovnega dne misijonov, bi vas na koncu spodbudil, da ste še naprej »misijonarji upanja med vsemi ljudmi«. Vas, vaše dobrotnike in vse, ki so povezani z vašim pomembnim delom, izročam ljubeči priprošnji Marije, Matere Cerkve, in vam iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov kot obljubo trajnega veselja in miru v Gospodu.

………………………………………………

18. maj 2025

Družbeni nauk Cerkve nas vzgaja za soočanje z vprašanji

Sveti oče je v soboto, 17. maja 2025, v avdienco sprejel člane Fundacije Centesimus Annus Pro Pontifice, ki so se zbrali v Rimu na svoji letni konferenci in generalnem zasedanju. V svojem govoru je spregovoril o vlogi in pomenu družbenega nauka Cerkve ter navzoče povabil, naj ga pomagajo razvijati skupaj z Božjim ljudstvom, v pozornem poslušanju in dialogu z vsemi.

Vatican News

Pomagajmo drug drugemu graditi mostove

»Tema vaše letošnje konference – “Premagati polarizacije in obnoviti globalno upravljanje: etični temelji” – obravnava srčiko pomena in vloge družbenega nauka Cerkve, orodja miru in dialoga za gradnjo mostov univerzalnega bratstva. Posebej v tem velikonočnem času prepoznavamo, da Vstali hodi pred nami tudi tam, kjer se zdi, da sta krivica in smrt zmagali. Pomagajmo drug drugemu, kakor sem povabil na večer svoje izvolitve, “graditi mostove z dialogom, s srečanjem, ki nas bo vse združilo, da bomo vedno eno samo ljudstvo v miru”. Tega ni mogoče improvizirati: gre za dinamično in nenehno prepletanje milosti in svobode, ki ga tudi sedaj, ko se srečamo, utrjujemo.«

Družbeni nauk vzgaja za soočanje z vprašanji

»Že papež Leon XIII. – ki je živel v zgodovinskem obdobju epohalnih in prelomnih sprememb – si je prizadeval prispevati k miru s spodbujanjem družbenega dialoga, med kapitalom in delom, med tehnologijami in človeško inteligenco, med različnimi političnimi kulturami, med narodi. Papež Frančišek je uporabil izraz “polikriza”, s katerim je spomnil na dramatičnost zgodovinskih okoliščin, v katerih živimo in kjer se prepletajo vojne, podnebne spremembe, naraščajoče neenakosti, prisilne migracije, stigmatizirana revščina, rušilne tehnološke inovacije, prekarnost dela in pravic (prim. Sporočilo udeležencem generalnega zasedanja Papeške akademije za življenje, 3. marec 2025). Družbeni nauk Cerkve je poklican, da glede tako pomembnih vprašanj ponudi razlagalne ključe, ki postavljajo v dialog znanost in vest ter tako bistveno prispevajo k znanju, upanju in miru.
Družbeni nauk nas vzgaja, da bi prepoznali, da je pomembnejši od problemov ali odgovorov nanje način, kako se z njimi soočamo, z merili ocenjevanja in etičnimi načeli ter z odprtostjo za Božjo milost.«

Pomembneje se je približati kot pa odgovarjati

»Vi imate priložnost pokazati, da družbeni nauk Cerkve s svojim lastnim antropološkim pogledom želi spodbujati resničen dostop do družbenih vprašanj: ne želi dvigniti zastave posedovanja resnice, ne glede analize ali reševanja problemov. Pri takšnih vprašanjih se je pomembneje znati približati kot pa hitro odgovoriti, zakaj se je določena stvar zgodila ali kako jo preseči. Cilj je naučiti se soočati s težavami, ki so vedno drugačne, saj je vsaka generacija nova, z novimi izzivi, novimi sanjami, novimi vprašanji.«

»Nauk« ni mnenje, ampak pot k resnici

»Tukaj imamo temeljni vidik za gradnjo “kulture srečanja” prek dialoga in družbenega prijateljstva. Za občutljivost mnogih naših sodobnikov se besedi “dialog” in “nauk” zdita nasprotujoči in nezdružljivi. Morda nam ob besedi “nauk” pride na misel klasična definicija: skupek idej, lastnih določeni religiji. In s to definicijo se ne čutimo svobodni, da bi razmišljali, postavljali pod vprašaj ali iskali nove možnosti.
Zato je nujno prek družbenega nauka Cerkve pokazati, da obstaja še en, in to spodbuden, pomen izraza “nauk”, brez katerega tudi dialog postane prazen. Njegove sopomenke so lahko “znanost”, “stroka” ali “znanje”. Če ga razumemo na ta način, lahko vsak nauk prepoznamo kot sad raziskav in s tem hipotez, glasov, napredkov in neuspehov, prek katerih skuša posredovati zanesljivo, urejeno in sistematično znanje o določenem vprašanju. Na ta način nauk ni enakovreden mnenju, temveč skupni, zborovski in celo multidisciplinarni poti k resnici.«

Kako se približati ljudem in situacijam

»Indoktrinacija je nemoralna, preprečuje kritično mišljenje, napada sveto svobodo spoštovanja lastne vesti – četudi je zmotna – in se zapira pred novimi razmišljanji, ker zavrača gibanje, spremembo ali razvoj idej ob soočanju z novimi problemi. Nasprotno pa nas nauk kot resen, jasen in dosleden razmislek najprej želi naučiti, kako se približati situacijam ter še pred tem ljudem. Poleg tega nam pomaga pri oblikovanju preudarne presoje. Iz vsakega nauka, tudi iz družbenega nauka, se moramo naučiti resnosti, doslednosti in jasnosti.«

Dajte besedo ubogim

»V kontekstu sedanje digitalne revolucije je treba ponovno odkriti, eksplicitno izraziti in gojiti nalogo vzgoje za kritično razmišljanje ter se zoperstaviti nasprotnim skušnjavam, ki so lahko prisotne tudi v cerkvenem telesu. Okoli nas je malo dialoga, prevladujejo glasne besede, neredko lažne novice in nerazumne teze peščice objestnežev. Zato sta poglabljanje in študij temeljnega pomena, prav tako srečanje in poslušanje ubogih, ki so zaklad Cerkve in človeštva, nosilci stališč, ki so zavračana, a nepogrešljiva, da bi na svet gledali z Božjimi očmi. Tistih, ki so rojeni in odraščajo daleč od središč moči, ne bi smeli zgolj poučevati o družbenem nauku Cerkve, temveč bi jih morali prepoznati kot njegove nadaljevalce in uresničevalce: priče socialnega zavzemanja, ljudska gibanja in različne katoliške delavske organizacije so izraz bivanjskih periferij, v katerih upanje vzdrži in vedno vzklije. Spodbujam vas, da daste besedo ubogim.«

Povabilo k dejavnemu in ustvarjalnemu sodelovanju

»Predragi, kot pravi Drugi vatikanski koncil, “je Cerkev v vsakem času dolžna preiskovati znamenja časov in jih razlagati v luči evangelija. Tako more potem na vsakemu rodu prilagojen način odgovarjati na večno vpraševanje ljudi o smislu človekovega sedanjega in prihodnjega življenja in o njunem medsebojenm odnosu” (Pastoralna konstitucija Gaudium et Spes, 4).
Zato vas vabim, da dejavno in ustvarjalno sodelujete pri tej vaji razločevanja ter prispevate k razvoju družbenega nauka Cerkve skupaj z Božjim ljudstvom v tem zgodovinskem obdobju velikih družbenih pretresov, v poslušanju in dialogu z vsemi. Danes obstaja velika potreba po pravičnosti, iskanje očetovstva in materinstva, globoka želja po duhovnosti, zlasti med mladimi in marginaliziranimi, ki ne najdejo vedno učinkovitih kanalov za izražanje. Narašča povpraševanje po družbenem nauku Cerkve, na katerega moramo odgovoriti.
Zahvaljujem se vam za vašo prizadevnost in vaše molitve za moje poslanstvo ter iz srca blagoslavljam vse vas, vaše družine in vaše delo.