23. aprila goduje sv. Jurij
Sv. Jurij se je rodil v 3. stoletju (okoli 280) v Kapadokiji, danes Turčija, umrl pa okoli leta 304 v mestu Lydda-Diospolis v Palestini.
Ne glede na to, da je večina podatkov o svetem Juriju zavitih v številne legende, pa je bil vseskozi, zlasti po zaslugi križarjev, eden najbolj češčenih svetnikov v »starem« krščanskem svetu. Zanesljivo pa je, da je bil resnična zgodovinska osebnost, izpričan je tudi njegov grob v Lyddu. Dan ostaja med nami predvsem kot simbol boja proti zlu in predstavlja nenehni človekov boj s silami teme in greha, ki ga pooseblja zmaj.
Kdaj je dal sv. Jurij življenje za Kristusa? Najstarejše izročilo pravi, da se je to zgodilo pod perzijskim kraljem Dacijanom, vendar se v tem imenu verjetno skriva ime rimskega cesarja Dioklecijana. Zdaj na splošno prevladuje misel, da je prestal mučeništvo pod Dioklecijanom, najbrž leta 303 ali malo prej, ko je ta cesar ‘iztrebil’ krščanstvo v svoji armadi.
Sveti Jurij je zavetnik, poleg številnih mest (zlasti v Italiji) in držav, tudi Anglije, Genove, Ljubljane, Ptuja in Pirana, škofije Limberg in raznih viteških redov; skavtov, kmetov, rudarjev, sedlarjev, kovačev, sodarjev, artistov, konj in živine, popotnikov, bolničarjev, ujetnikov, vojakov, jezdecev; priprošnjik proti vojnim nevarnostim, proti skušnjavam, za vreme, proti vročici, proti kugi, sifilisu, gobavosti, različnim kožnim boleznim. Je tudi eden izmed štirinajstih priprošnjikov v stiski.
Upodobitve: upodabljajo ga kot viteza na konju ali brez njega, pogosto z zmajem, prebodenim s sulico ali mečem. Njegov atribut je poleg sulice tudi zastava z »Jurijevim križem«. Upodabljali so ga skoraj vsi pomembni umetniki.
Na Slovenskem mu je posvečenih kar 75 cerkva, od teh 39 župnijskih. Po njem so imenovani tudi številni kraji (Šenčur, Šentjurij, Šenturška gora). Na jurjevo je po ljudskem koledarju začetek pomladi, ko je že vse zeleno. Zlasti v Beli krajini imajo sprevod z »zelenim Jurijem«. Na kmetih je bil to pomemben dan: hlapci so takrat menjali gospodarje, blagoslavljali so konje …
……………………….
25. aprila goduje sv. Marko, apostol in evangelist
Po izročilu naj bi bil učenec apostola Petra, najverjetneje tudi njegov prevajalec. Rodil naj bi se v Palestini l. 20 po Kr., umrl pa naj bi v drugi polovici I. stoletja.
Marko je bil doma iz ugledne jeruzalemske družine, njegova mati naj bi bila lastnica hiše, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbirala prva krščanska občina. Iz tega se da sklepati, da je bila v Markovi hiši obednica, kjer je Jezus na veliki četrtek obhajal zadnjo večerjo. Po svojem bratrancu Barnabu (prim. Kol 4,10) se je Marko leta 44 po Kr. seznanil z apostolom Pavlom.
Po mučeniški smrti apostola Pavla je Marko postal samostojen. Z govorjeno in pisano besedo je oznanjal, kar je slišal. Umrl je mučeniške smrti, po pričevanju Evzebija iz Cezareje najverjetneje v Aleksandriji, od koder so njegove relikvije kasneje prenesli v Benetke in njemu v čast v 11. stoletju tam zgradili veličastno baziliko. Legenda trdi, da naj bi apostol Marko med delovanjem v Ogleju, tedanji metropoli severnega Jadrana, imenoval prvega škofa sv. Mohorja. Iz Benetk in Ogleja se je njegovo češčenje razširilo tudi v naše kraje.
Vsak od štirih evangelistov ima svoj simbol, s katerim ga upodabljajo. Markov simbol je lev, motiv pa se navezuje na zapis iz knjige Razodetja (prim. Raz 4,7), ki govori o štirih živih bitjih, ki Bogu dan in noč pojejo slavo. Leva (zver) povezujejo z Markom, ker se njegova pripoved začne z delovanjem Janeza Krstnika v puščavi (prim. Mr 1,13).
Markov evangelij
Marko velja za utemeljitelja knjižne vrste, imenovane evangelij. Zapisovanje pripovedi o Jezusu Kristusu zavestno vključi v katehetsko izročilo, saj želi bralca pripeljati do kontemplacije križanega Boga, ki je ljubezen. To je evangelij, kar pomeni dobra novica, ki odstrani vse podobe Boga, ki si jih človek od nekdaj izmišlja ali se jim odreka.
Struktura Markovega evangelija
Markov evangelij je sestavljen sorazmerno preprosto. Razlagalci se strinjajo, da v njem lahko ločimo uvod (Mr 1,2–13), ki nas seznanja z evangeljskim sporočilom; prvim delom, ki obsega Jezusovo delovanje v Galileji in se konča s Petrovo izpovedjo (Mr 1,14–8,32); drugim delom (Mr 8,33–10,52), ki sega do Jezusovega vhoda v Jeruzalem. Tretji del (Mr 11,1–16,20) pa vsebuje Jezusovo delovanje v Jeruzalemu ter njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Prehodne vrstice niso ostre ločnice, ampak označujejo položen prehod, ki vsebuje več vrstic.
……………………………
26. aprila je praznike Marije, Matere dobrega sveta
Nastanek praznika je povezan s 25. aprilom leta 1467, ko je bila ena izmed slik Matere Božje čudežno prenesena v mesto Genazzano nedaleč od Rima, in sicer iz Skadra v Albaniji, od koder so kristjani bežali pred nasilnimi muslimani. V mestu Genazzano se je okrog te slike bizantinskega sloga hitro razširilo češčenje in nastalo svetišče Matere dobrega sveta. Na tej sliki drži Marija v roki Jezuščka, ki se z desnico ovija okoli njenega vratu. Njena obleka je zelena, Jezusova pa rdeča. Vrhnja plašča obeh sta sinje barve, iz obeh obrazov pa se razliva nežna in ganljiva žalost.
Pozneje se je češčenje Matere dobrega sveta razširilo tudi drugje. Praznik Device Marije, Matere dobrega sveta je dovolil papež Pij VI. Ker pa 25. aprila katoliška Cerkev praznuje sv. Marka, je Marijin praznik prenesel na en dan pozneje, to je na 26. april.
Po pisanju drugih in po njihovemu pričevanju lahko vsak romar še danes vidi, da čudežna podoba Matere dobre sveta ne visi na steni, ampak ob njej lebdi v zraku, ne da bi bila s čimerkoli pritrjena.
Leta 1903 je papež dodal v litanijah Matere Božje nov vzklik: »Mati dobrega sveta, prosi za nas.«
……………………………
27. 4. Nedelja Božjega usmiljenja
Ime bela nedelja (lat. Dominica in albis) izvira iz starokrščanskih časov, ko so novokrščenci, ki so prejeli zakrament sv. krsta med velikonočno vigilijo, ves teden po veliki noči prihajali k bogoslužju v belih oblačilih. Uporaba belih oblačil, ki so znamenje čistosti, je izpričana od 4. stoletja, poseben pomen pa so dobila v 17. stoletju, ko so jezuiti na nedeljo po veliki noči uvedli skupinsko prvo obhajilo. Bela barva ima v bogoslužju močen simboličen pomen; je seštevek vseh barv mavrice, polnost nerazlmoljene svetlobe, izraža začetek in konec, polnost in praznino.[1]
Sveti papež Janez Pavel II. (1978–2005) je 30. aprila leta 2000 na nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.« Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo te nedelje, ki nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja. Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir. Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.«
Povezanost praznika Božjega usmiljenja in 2. velikonočne nedelje kaže na simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi, kar predstavlja razsežnost sprave med Bogom in človekom.