Sir 27,5-8; 1 Kor 15,54-58; Lk 6,39-45
Oko je svetilka duše (prim. Mt 6,22). Najmočnejša čustva, najsilnejše strasti, radosti in najgloblje vznemirjenosti, ki jih ni mogoče ubesediti, izražamo z očmi. V stoletjih se je spremenilo veliko stvari, ni pa se spremenila govorica oči: nasmeh, solze, strah, čudenje, zaupanje. Na svetu je približno šest milijard in pol ljudi, kar pomeni trinajst milijard oči, ki gledajo, sprašujejo, pripovedujejo, izražajo. Toda koliko je oči, ki resnično delujejo kot … oči? Samo psihološko zrel človek zna dobro uporabljati oči.
Jezus je tudi v tem neprekosljiv zgled. Na vse stvari gleda ljubeče in pozorno. V evangelijih skozi njegove oči lahko gledamo kot v filmu na svet, ki ga obdaja. Jezus s svojim pogledom daje stvarem življenje, kakor to delajo nekateri slikarji, ki so sposobni narediti lep in edinstven tudi preprost pleten stol in pipo na njem. V evangelijih so zabeleženi različni Jezusovi pogledi, ki spreminjajo življenje ljudi. Pogledal je Mateja in ta je vstal od mitnice ter šel za njim; pogledal je Petra in ta se je bridko zjokal. Tudi Jezus je imel večkrat solzne oči.
Ko vidimo, kako pomemben je bil za Kristusa pogled, lahko bolje razumemo tudi to, kar v današnjem evangeliju pravi o nekaterih ovirah glede našega pogleda. Sodobna medicina zmore postaviti diagnozo nekaterih bolezni s pomočjo globinskega pregleda oči; Jezus stori isto z našimi duhovnimi očmi. Najgloblja bolezen, na katero pokaže, je duhovna slepota:
»Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo?«
Jezus s tem opomni apostole in učence, da ne bi bili »slepi vodniki« kakor pismouki in farizeji (Mt 23,16). Slepi vodnik je človek, ki se ne pusti voditi luči Božje besede, ampak ga vodi le previdnost ali pa še slabše, človeška prekanjenost. To opozorilo je posebej namenjeno voditeljem skupnosti (Luka ima gotovo v mislih krive preroke v takratnih skupnostih). Prisluhnimo pa tudi temu, kar Jezus pravi o neki drugi bolezni oči, ki zadeva vse:
»Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ‘Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,’ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.«
Če govorimo duhovno, najpogostejša napaka našega vida ni kratkovidnost, ampak daljnovidnost. Kratkovidnost pomeni, da na blizu vidimo dobro, na daleč pa slabo; daljnovidnost pa nasprotno pomeni, da na daleč vidimo dobro, na blizu pa slabo. Kdor vidi iver v očesu svojega brata, ne vidi pa bruna v svojem očesu, vidi na daleč, ne vidi pa na blizu! To je daljnoviden človek. Taki ljudje včasih ne morejo prebrati napisa, čeprav so črke velike kakor bruno in so le za ped daleč od oči.
O vsakem našem dejanju lahko rečemo, da je dober ali pa slab sad; tukaj pa je, kakor nam nakazuje zadnji stavek, govor predvsem o tem, kar prihaja iz naših ust, torej o besedah. To lahko razumemo tudi iz današnjega prvega berila iz Sirahove knjige: »Lončarsko posodo preizkuša peč, tako človeka preizkusimo v pogovoru z njim …« Jezus nas sicer uči, naj presojamo človeka po besedah, ki jih govori, a presojamo naj tudi besede glede človeka, ki jih govori; uči nas, naj presojamo drevo po njegovem sadu, pa tudi sadove po drevesu. Če slabo, divje drevo na koncu vej nosi dobre, vabljivo bleščeče sadove, se moramo vprašati, ali niso morda umetni in ponarejeni. Ko Jezus govori o sadovih, nima v mislih le besed, ampak celoten način človekovega obnašanja in življenja. Besede lahko varajo, če ne poznamo človeka, če z njim ne živimo.
S temi pojasnili se Jezusova beseda »Iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« izkaže neverjetno resnična in v skladu s stvarnostjo. Dovolj, da se med pogovorom preprosto opazujemo: o čem govorimo, kam hočemo vedno znova napeljati pogovor, če ne na tisto, kar nam je v tistem trenutku pri srcu, kar nas najbolj vznemirja ali pa nas razveseljuje. Pregovor pravi: Česar polno je srce, to usta govore.
Vse to pa ne sme ostati na ravni psihološkega opazovanja, ampak nam mora služiti kot merilo za presojanje samih sebe. Ko se zavemo, da je vse, kar prihaja iz naših ust, ko govorimo o določenem človeku, vedno le negativno, kritično ali pa prefinjeno dvoumno, se moramo vprašati, ali je v našem srcu ljubezen do tega človeka ali pa morda zaničevanje, zamera, zavist. Apostol nas spodbuja:
»Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29).
»Umazane« besede, ki so polne sarkazma ali očitkov, ki vedno kažejo na šibke točke drugega, imajo isti učinek kot sluzaste lovke morske meduze: na koži, ki jo oplazijo, povzročajo hude bolečine in za več dni ali celo tednov pustijo pekoče modrice.
Zares »dobre« besede pa so samo tiste, ki nam jih namenja Bog. Takšne so tudi besede današnjega evangelija, ki smo jim prisluhnili. Tudi ko nas grajajo, nas vzgajajo, ker prihajajo iz ljubečega srca. Zato lahko sklenemo z besedami evangeljskega vzklika:
»Gospod, odpri naša srca in razumeli bomo besede tvojega Sina.«
Vir: R. Cantalamessa
—————
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: