1 Sam 26,2.7-9.12-13.22-23; 1 Kor 15,45-49; Lk 6,27-38
Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo. Vsakemu, ki te prosi, dajaj.
Vse to je povzeto v t. i. »zlatem pravilu« moralnega delovanja, ki ga najdemo prav na tej isti evangeljski strani: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.« Samo to pravilo, če bi ga seveda živeli, bi zadostovalo, da bi se spremenilo življenje v družini in družbi, v kateri živimo. Stara zaveza je to pravilo poznala v negativni obliki: »Kar sam sovražiš, tega tudi drugemu ne delaj!« (Tob 4,15). Jezus pa ga predlaga v pozitivni obliki: »Storimo drugim to, kar bi želeli, da bi drugi storili nam.« To pa je veliko zahtevnejše.
Eden od Jezusovih izrekov – da naj namreč delamo dobro tistim, ki nas sovražijo – je ponazorjen v današnjem prvem berilu s primerom kralja Davida. Medtem ko ga Savel išče, ker ga hoče umoriti, David zaloti sovražnega Savla med spanjem. Lahko bi ga ubil; pa tega ne stori, ampak mu le odreže rob plašča kot dokaz tega, kar se je zgodilo. To je bila nedvomno velikodušna poteza; toda primerjava z evangelijem nam razkrije, koliko je le-ta zahtevnejši. David se ne maščuje, ker si noče nakopati prekletstva zaradi uboja Božjega maziljenca, ampak želi, naj mu Bog sam nakloni pravico v odnosu do Savla. Jezus pa nam v evangeljskem odlomku pravi, naj bomo »naklonjeni do nehvaležnih in hudobnih«, ne da bi pričakovali, da jih bo Bog kaznoval, ampak da bi posnemali nebeškega Očeta, ki je do vseh usmiljen. Ljubiti sovražnike je med drugim najboljši način, da … se znebimo sovražnikov . Nekdo je nekega dne kritiziral Abrahama Lincolna, ker je preveč prizanašal svojim sovražnikom in ga je spomnil, da je njegova dolžnost, ker je pač predsednik Združenih držav Amerike, da uniči sovražnike. On pa mu je odgovoril: »Ali ne uničim sovražnikov, ko jih naredim za prijatelje?«
»Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni.«
Pomen teh besed ni: ne sodite ljudi in tako tudi ljudje ne bodo sodili vas (iz izkušnje vemo, da ni vedno tako). Pomenijo namreč: ne sodi svojega brata, da te Bog ne bo sodil; še bolje: ne sodi svojega brata, ker te Bog ni sodil. V evangeliju po Mateju ravno omenjenim besedam sledi zelo zgovorna podoba:
»Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (Mt 7,3).
Gospod primerja greh bližnjega (greh, ki ga obsojamo), kakršen koli že bodi, iveri, v primerjavi z grehom njega, ki sodi (greh obsojanja), ta je kakor bruno. Bruno je samo dejstvo obsojanja, tako težko je v Božjih očeh.
Sv. Jakob razlaga razlog, zakaj ne smemo soditi, z vprašanjem:
»Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega?« (Jak 4,12).
To pomeni, da samo Bog lahko sodi, kajti on pozna skrivnosti srca, pozna vzrok, namen in cilj vsakega dejanja. In mi, kaj vemo mi o tem, kar se dogaja v srcu človeka, ki stori neko dejanje? Kaj vemo o vseh vplivih, ki jim je podvržen zaradi značaja, vzgoje, kompleksov in strahov, ki jih nosi v sebi?
Sodba je za nas zelo zelo tvegano dejanje: kakor da bi miže izstrelili puščico. Ne vemo, kaj oz. koga bo zadela; v nevarnosti smo, da bi bili krivični, neusmiljeni, brezsrčni. Dovolj je, če pomislimo, kako težko je razumeti razloge lastnega delovanja, da bi se tako zavedali, kako se je povsem nemogoče spustiti v globine drugega človeka in odkriti vzroke njegovega vedenja. Naše sodbe so skoraj vse po vrsti »drzne«, se pravi nepremišljene, temeljijo na vtisih, ne na dejstvih. So sad predsodkov.
Jezus je rekel, da ni prišel na svet, »da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17). Za razumevanje razlike med sodbo, ki obsoja, in sodbo, ki odrešuje, vzemimo zelo preprost primer. Mama in neki tuj človek lahko sodita otroka za isto napako, ki jo je dejansko storil. Toda kako drugačna je mamina sodba od tujčeve! Mama trpi zaradi napake, kakor da bi bila njena, čuti se soodgovorno, v njej se prebudi želja, da bi otroku pomagala, da bi se poboljšal; gotovo ne bo hodila okrog in na vse štiri strani neba pripovedovala o napaki svojega otroka. Če bi bile naše sodbe o drugih podobne sodbi mame ali očeta, potem lahko sodimo, kolikor hočemo. Ne bomo grešili, ampak bo to delo usmiljenja.
Še majhen konkreten namig, preden sklenemo. Če zaradi službe ali zaradi resnične potrebe nismo prisiljeni soditi, se, kolikor je mogoče, vzdržimo sodb o bližnjih, kajti naše sodbe zlahka usmerja strup, o katerem smo govorili. Toda ko se sodbi ni mogoče izogniti in moramo soditi, skušajmo upoštevati »zlato pravilo«, ki nam ga je zapustil Jezus.
»In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.«
Vir: R. Cantalamessa
—————
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: