Jer 17,5-8; 1 Kor 15,12.16-20; Lk 6,17.20-26
Ko govorimo o blagrih, misel takoj pohiti k prvemu od njih: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo.« V resnici je obzorje veliko širše. Jezus na tej strani oriše dva načina dojemanja življenja: ali »za Božje kraljestvo« ali »za lastno tolažbo«; kar pomeni: ali izključno v prid temu življenju ali pa tudi v prid večnemu življenju. To je tisto, kar osvetli Lukova shema: »Blagor vam – gorje vam«:
»Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo …
Gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate.«
Dve skupini – dva načina. V skupino blagrovanih spadajo ubogi, lačni, jokajoči, preganjani in odrinjeni na rob zaradi evangelija. V skupino nesrečnežev pa spadajo bogati, siti, tisti, ki se sedaj smejijo, in oni, o katerih vsi ljudje lepo govorijo.
Jezus ne poveličuje preprosto vseh ubogih, lačnih, tistih, ki jokajo in so preganjani, in tudi ne demonizira preprosto vseh bogatih, sitih, tistih, ki se smejijo in jim ploskajo. Razločevanje sega v globine; potrebno je vedeti, na čem posameznik oblikuje svojo lastno gotovost, na kakšni zemlji zida stavbo svojega življenja: na tem, kar mine, ali na tistem, kar ne mine. Dragocen ključ za razumevanje blagrov najdemo v prvem berilu, kjer Jeremija pravi:
»Preklet mož, ki zaupa v človeka …
je kakor suh grm v pustinji.
Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda …
je kakor drevo, zasajeno ob vodi.«
Suh grm je nerodoviten in nima nobene vrednosti, raste v pustih krajih; drevo pa, ki raste ob vodi, cveti in prinaša bogate sadove. Skušajmo torej razumeti, kaj pomeni živeti zgolj za lastno zadovoljstvo ali – kakor pravi prerok Jeremija – zaupati v človeka, in kaj pomeni živeti za Božje kraljestvo oz. zaupati v Boga.
Predstavljamo si naše življenje, ki je kakor zaprto v krogu, in poglejmo, kakšno je življenje človeka, ki živi le za svoje ugodje. V središču kroga je tron, na katerem je napis: »JAZ« (vse z velikimi črkami, kajti ta jaz se zdi samemu sebi zelo pomemben). V bližini središča si predstavljajmo dve točki. To so osebe in stvari, ki so nam simpatične, stvari, ki izpolnjujejo naše želje. Daleč na obrobju ali celo zunaj kroga pa si predstavljajmo druge točke. Te predstavljajo ljudi ali dolžnosti, ki nam niso všeč in jih zato zadržujemo na neki varni razdalji ali pa jih sistematično potiskamo v neki drug čas, čeprav bi bila naša dolžnost, da bi jim dali prednost pred vsem drugim. V tej prvi podobi stvari ne usmerja smisel za dolžnost in stvarna pomembnost stvari, marveč muhavost, ugodje ali pa stvari, s katerimi smo obsedeni. Ta življenjski način ne ogroža le večnega življenja, ampak tudi sedanje življenje, naše zdravje, družino.
Zdaj pa si predstavljajmo drugi krog, ki predstavlja drugačen način, kako zastaviti življenje. Tudi tukaj je središče in v njem tron, na njem pa oseba. Toda ta ni več gospod »JAZ«, ampak Gospod »BOG«. Tudi tu sta dve točki, vendar ne razmetani glede na mojo muhavost, ampak bolj ali manj blizu središča glede na njuno resnično pomembnost. Ena točka predstavlja družino, druga pa delo, za študenta morda študij, prijateljstvo, ki ga je treba gojiti, branje ali poslušanje Božje besede, morda molitev ali pa počitek in sprostitev itd. Vse je torej na pravem kraju. To je »urejeno«, ne pa »neurejeno« življenje.
Današnja evangeljska stran je resnično dvorezen meč: ločuje, zarisuje dvoje usod, ki sta si diametralno nasprotni. Je kakor greenwiški poldnevnik, ki ločuje vzhodni in zahodni del sveta. Toda k sreči gre tu za bistveno razliko. Poldnevnik je trdno na svojem mestu: ozemlja, ki so na vzhodu, ne morejo preiti na zahod, podobno kakor je trdno na svojem mestu tudi ekvator, ki deli revnejši južni del sveta od bogatega in vsega sitega severa.
S črto, ki v današnjem evangeliju ločuje »blagrovane« od »nesrečnežev«, pa ni tako; ta je premakljiva prepreka, ki jo je mogoče vedno prestopiti. Ne le da je mogoče prestopiti z enega področja na drugo, ampak je Jezus celotno evangeljsko stran zasnoval kot povabilo, da bi prešli z enega na drugo področje. On nas ne vabi, da bi postali ubogi, ampak bogati! »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo.« Pomislite malo: ubogi, ki imajo v lasti Božje kraljestvo, in to že zdaj! Tisti, ki se odločijo vstopiti v to kraljestvo, so resnično od sedaj dalje Božji otroci, so svobodni, so bratje in sestre, polni upanja in nesmrtnosti. Kdo ne bi bil rad ubog na ta način?
V današnjemu človeku bolj razumljivem jeziku je »kraljestvo«, ki ga obljublja Jezus, predvsem »posedovanje lastnega življenja«, se pravi vedeti, zakaj smo na svetu, kajti prav to, poleg vsakdanjega kruha, najbolj potrebujemo. Neki angleški novinar, ki se razglaša za nevernega, je napisal članek z naslovom: Življenje je veliki rebus, žal pa nam primanjkuje časa, da bi odkrili njegov smisel. Med drugim je zapisal: »Ali bom, preden bom umrl, imel čas, da bi odkril, zakaj sem se rodil? Še vedno mi ni uspelo odgovoriti na to vprašanje, navkljub letom, ki jih imam še pred seboj, a teh je zagotovo manj kot onih, ki jih imam že za sabo. Ne morem verjeti, da sem se rodil naključno in če se nisem rodil naključno, mora to vendarle imeti neki smisel. V deželah, kot je naša, je veliko ljudi, ki imajo vsega na pretek. In vendar živijo v neke vrste mirnem, včasih pa tudi nasilnem obupu. Vedo samo to, da nosijo v sebi praznino; in naj jo trpajo z ne vem koliko hrane, pijače, z avtomobili ali s televizorji, naj se postavljajo z ne vem kako lepimi otroki in zvestimi prijatelji ob robu tega vodnjaka, je tisto praznino še naprej čutiti.«
Vir: R. Cantalamessa
—————
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: