1. teden med letom (12. 1. – 19 .1. 2025) – Župnija Marijino oznanjenje

Prazniki v tem tednu

v četrtek, 16. 1. godujejo sv. Berard in njegovi tovariši

Gre za prvega od mučencev, ki so kot prvi člani reda manjših bratov dali življenje za Jezusa in sicer v Marakešu v Maroku. Tam jih je dal usmrtiti sultan.

Po generalnem kapitlju v Asissiju leta 1219 je sv. Frančišek Asiški poslal brate Berarda, Petra in Otona, ki so bili duhovniki, ter Akursija in Adjuta, ki sta bila laika, oznanjevat evangelij muslimanskim Mavrom na zahod Evrope. Najprej so pridigali v Italiji, nato v Španiji in nazadnje v Maroku, od koder so bili najprej pregnani, a so se nato vrnili. 16. januarja 1220 so bili bičani do kosti, na rane so jim dajali vroče olje in kis, nazadnje so jim glave prepolovili z meči. Njihove posmrtne ostanke so morali bratje odkupiti in se sedaj nahajajo v mestu Coimbrau, njihov god pa je 16. januarja.

Papež Sikst IV. jih je za svetnike razglasil leta 1481. Pred par leti je minilo 800 let njihovega mučeništva. Zgled maroških mučencev je močno vplival na mladega portugalskega duhovnika Fernanda, ki je vstopil v Red manjših bratov in si privzel ime Anton. Vendar ni postal mučenec, pač pa mogočen pridigar, ki ga poznamo kot sv. Antona Padovanskega.

…………………………………….

v petek, 17. 1. goduje sv. Anton Puščavnik

Sv. Anton Puščavnik je oče menihov in puščavnikov. Doma je bil v srednjem Egiptu. Pri dvajsetih letih je bil že sirota. Starši so mu zapustili lepo premoženje in zgled bogoljubnega življenja. Po smrti staršev je začutil v sebi božji klic po evangeljski popolnosti. Brez pridržka je veroval božji besedi. Ko je v cerkvi slišal Kristusove besede iz Matejevega evangelija: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih«, jih je vzel čisto dobesedno. Zemljišča je prepustil sosedom, drugo imetje je razprodal, veliko vsoto razdelil ubogim, le mlajšo sestro je zavaroval pred pomanjkanjem. Potem se je umaknil v samoto. Najprej blizu domače vasi. Čas je uporabljal za gorečo molitev in obiskovanje pobožnih puščavnikov. Pri vsakem se je naučil kakšne kreposti in se je v njej vadil. Tako se je ne da bi vedel ali hotel pripravljal, da postane vodnik številnih bogoljubnih duš.

Preden je to dosegel, je moral skozi ogenj hudih skušnjav, s katerimi ga je satan mučil dolga leta. Snubil ga je v greh nečistosti, zato se je Anton tudi telesno mučil do onemoglosti. Ko je zmagal, se je pred ljudmi, ki hodili občudovat njegovo svetost, umaknil daleč v puščavske gore na desnem bregu Nila. Preživljal se je z zelišči in s kruhom, ki so mu ga prijatelji prinašali vsake pol leta. Dvajset let ni z nikomer spregovoril niti besedice, zato pa je vedno glasneje govoril njegov zgled. Od vseh strani so prihajali posnemovalci in se naselili v njegovi bližini. Vsem, ki so ga prosili duhovne pomoči, je Anton rad ustregel. Ko je začel osvajati duše za Boga, se ljudi ni več bal.

Trikrat je šel celo v hrup svetovnega mesta Aleksandrije, da je na prošnjo škofa Atanazija branil pravo vero zoper arijance. Proti koncu svojega življenja se je z najzvestejšimi učenci naselil na komaj dostopni gorski polici, 1200 metrov nad morjem, kjer je odkril studenec in uredili so si vrt. Tam je dozorel za nebesa. Gospod življenja ga je poklical, ko je dopolnil 106 let. Njegovo češčenje se je bliskovito razširilo najprej po Vzhodu, kmalu pa tudi po Zahodu.

Med našim ljudstvom je sv. Anton že od nekdaj izredno priljubljen svetnik. Za svojega zavetnika ga častijo različni stanovi: živinorejci, svinjski pastirji, ščetarji, rokavičarji, mesarji, gasilci, peki. Mladi ljudje so se zatekali k njemu kot posredniku pri izbiranju zakonskega druga.

——————-

v soboto, 11. 1. goduje sv. Marjeta Ogrska

Sveto Marjeto so že s četrtim letom starosti zaupali v vzgojo dominikankam v Vesprimu. Ko je imela deset let, se je preselila v samostan, ki ga je sezidal njen oče na Zajčjem otoku na Donavi, blizu Budimpešte, in tam ostala do smrti. Otok in samostan so kasneje preimenovali v Marjetin otok. Dve leti kasneje je naredila zaobljube, a so ji ponudili spregled, saj so se zanjo zanimali številni ugledni snubci. Vse je zavrnila in ostala zvesta Kristusu in očetovi zaobljubi. Umrla je stara komaj 28 let. Njen brat Štefan V. je že eno leto po njeni smrti sprožil postopek za blaženo, po petih letih je bil le-ta tudi končan, a do razglasitve ni prišlo, ker so se spisi izgubili. Ne glede na to pa so jo v njeni domovini in sosednjih deželah že takoj po smrti imeli za svetnico in jo močno častili.