Župnija Marijino oznanjenje – frančiškani

Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju namreč pravi, da je bila Marija, ki je bila pred vsemi veki določena za mati Božjega Sina Jezusa Kristusa, ravno zaradi te svoje naloge vnaprej predvidena za svetost in čistost. Bog je zaradi Jezusovega rojstva vnaprej odel Marijo s svojo milostjo, da je bila od samega začetka svojega bivanja čista in brez madeža. Vse to se je zgodilo že takrat, ko sta jo spočela njena starša sv. Joahim in sv. Ana. Zato pravimo, da je bila Marija brez madeža spočeta, oziroma da je Brezmadežno Spočetje (Lurd). Marija je bila torej obvarovana vsakega greha in še prav posebej izvirnega greha, s katerim smo ljudje ranjeni in zaradi njega nagnjeni k slabemu.

……………………………………..

»Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse meso bo videlo Božje odrešenje.«

V času, ki nas ločuje od božiča, moramo vsaj enkrat nameniti pozornost glasniku, ki je pripravljal človeštvo na Jezusov prvi prihod. Videli bomo, da nam ima povedati nekaj zelo pomembnega za naš čas.

Že ob rojstvu ga je njegov oče Zaharija pozdravil kot preroka: »In ti, dete, se boš imenovalo prerok Najvišjega. Pojdeš namreč pred Gospodom, da pripraviš njegova pota« (Lk 1,76).

Danes vsi iščemo preroke. V svetu in v Cerkvi si želimo prerokov. V srednjem veku je bila (vsaj glede na slavni epski ciklus Vitezov okrogle mize) magična beseda, ki so jo vsi imeli na ustih: »Kje je sveti gral?« Mi se sprašujemo: »Kje so preroki?« Preroki so kakor oči človeštva. Brez njih se človeštvu zdi, da je slepo in ne ve, v katero smer naj gre. Največja nesreča izraelskega ljudstva po izgnanstvu ni bilo pomanjkanje hrane ali pa tempeljskih daritev, ampak pomanjkanje prerokov: »Ni več nobenega preroka in nihče med nami ne ve doklej« (Ps 74,9).

Kdo pa je resnični prerok? Sv. Janez Krstnik nam ga pomaga odkriti. Kaj je storil predhodnik, da ga je sam Kristus imenoval »največji med preroki« (prim. Lk 7,28)? Predvsem je po vzoru starih izraelskih prerokov pridigal proti zatiranju in družbeni nepravičnosti. Prihodnjo nedeljo ga bomo slišali reči: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.«

Tudi cestninarjem, ki so pogosto izžemali reveže s samovoljnimi zahtevami, pravi: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Vojakom, ki so bili nagnjeni k nasilju: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite« (prim. Lk 3,11-14). Tudi besede, ki smo jih slišali o gorah, ki naj se znižajo in o dolinah, ki naj se napolnijo ter o razkopanih poteh, ki naj postanejo gladke, lahko naobrnemo na družbeno področje. Danes bi jih lahko razumeli takole: »Vsaka nepravična družbena razlika med prebogatimi (gore) in zelo revnimi (doline) mora biti odstranjena ali vsaj zmanjšana; razkopane poti podkupovanja in prevar je treba zgladiti.«

Do tod zlahka prepoznamo podobo, kakršno imamo danes o preroku: je nekdo, ki priganja k spremembam; ki obtožuje izkrivljenost sistema, ki kaže s prstom na vsakovrstno moč v vseh njenih oblikah – verski, ekonomski, vojaški – ki si upa povedati tiranu v obraz, kakor je to storil Janez Krstnik, ko je stopil pred Heroda: »Ni ti dovoljeno!« (Mt 14,4).

Toda Janez Krstnik je storil še nekaj drugega. Ljudstvu je dal »spoznati odrešenje v odpuščanju njihovih grehov« (Lk 1,77). V kakšnem pomenu – se bomo vprašali – ga to napravlja za preroka? Kje je v tem primeru prerokba? Preroki oznanjajo prihodnje odrešenje; toda Janez Krstnik ne oznanja prihodnjega odrešenja; pokaže na nekoga, ki je navzoč. On je tisti, ki nenadoma s prstom pokaže na nekega človeka in vzklikne: »Glejte ga!«; »Glejte, Božje Jagnje!« (Jn 1,29). »Tisti, ki so ga dolga stoletja pričakovali, je tu, on je!« Kako je moralo spreleteti tistega dne vse navzoče, ko so ga slišali tako govoriti!

Janez Krstnik nam govori, da oznanjevanje evangelija in boj za pravico ne smeta biti dve stvari, ki bi stali druga ob drugi, ampak sta med seboj povezani. Prav Kristusov evangelij nas mora priganjati v prizadevanju za spoštovanje človeka, da bi tako vsakemu človeku omogočili »videti Božje zveličanje«. Janez Krstnik ni pridigal proti zlorabam kot kakšen družbeni hujskač, ampak kot glasnik evangelija, da »ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo« (Lk 1,17).

Tudi danes stroga in privlačna podoba Janeza Krstnika ne bi smela iti zaman mimo nas, ampak bi morala zbujati podobna pogumna stališča v imenu evangelija.

—————

  • na desni povezavi lahko v živo spremljate svete maše preko radia Ognjišče: AVDIO POVEZAVA.
  • ali  preko YouTube kanala  ► VIDEO.