SAMOSTANSKA KNJIŽNICA
Zgodovina knjižnice
Knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani velja za najbogatejšo in najzanimivejšo samostansko knjižnico na Slovenskem, saj je obenem najstarejša neprekinjeno delujoča knjižnična ustanova na naših tleh.
Začetki knjižnice segajo v zgodnje 13. stoletje, saj so se frančiškani na povabilo oglejskega patriarha Bertolda V. v Ljubljano naselili že leta 1233. Na današnjem Vodnikovem trgu so konventuali postavili samostan, ki je gotovo že premogel vsaj kakšen armarium, prostor za najnujnejše knjige, potrebne za skupno življenje in bogočastje. Ko je v 15. stoletju pod deželnimi glavarji Auerspergi provinca sprejela observantsko reformo, so morali konventuali zapustiti samostan. Naselila ga je druga veja reda manjših bratov, observanti, ki so se od vseh najintenzivneje ukvarjali s knjigo, knjižničarstvom in izobraževanjem.
V času protireformacije so frančiškani popolnoma zapustili samostan – v njem naj bi ostal samo en redovnik – in se leta 1596 tudi izselili iz Ljubljane. Ob vrnitvi leta 1602 je bilo veliko knjig začasno preseljenih v graški frančiškanski samostan. V času od 1596 do 1602, ko so v samostanu bivali oskrbovanci cesarskega špitala, se je veliko knjig izgubilo ali pa si jih je prisvojil špitalski upravnik, ki so ga redovniki preko škofa Hrena leta 1609 zaprosili, naj jim knjige in knjižnični inventar.
Za dejanskega ustanovitelja knjižnice velja p. Žiga (Sigismundus) Škerpin (1689–1775), teološki pisatelj, provincial, generalni vizitator samostanov na Ogrskem, v Avstriji, na Bavarskem, v Benečiji in v Rimu ter generalni definitor. S pomočjo donacij je zagotovil poseben fond za nabavo knjig za ljubljanski frančiškanski samostan. V letih 1733–1735 je dal zgraditi nov prizidek s knjižnico, ki je bila okrašena s poslikanim stropom in opremljena v baročnem slogu. Škerpin je tudi veliko potoval po Evropi. Prav na svojih številnih vizitacijah in potovanjih je najverjetneje nakupil ali prejel veliko knjig, s katerimi je napolnil ljubljansko samostansko knjižnico. Celoten Škerpinov projekt je bil eden osrednjih prispevkov k ljubljanski baročni »znanstveni renesansi«, pa je veljala za najbogatejšo frančiškansko zbirko in eno najpomembnejših zbirk na Kranjskem nasploh.
Leta 1784 je bil z jožefinskimi dekreti samostan bosonogih avguštincev ukinjen in dodeljen frančiškanom, ki so prevzeli dušno pastirstvo v novoustanovljeni župniji. S prejšnjega mesta na današnjem Vodnikovem trgu so tedaj v svoje novo bivališče na današnjem Prešernovem trgu, kjer knjižnica domuje še danes, prinesli tudi knjige in listine. Sedanjo dvonadstropno stavbo z dvema knjižničnima galerijama na današnji lokaciji samostana so po načrtih graškega arhitekta Raymunda Jeblingerja zgradili po potresu leta 1896, za časa gvardijana p. Hugolina Sattnerja.
V letih 2022–2023 je bila knjižnica temeljito prenovljena v skladu s strogimi smernicami ZVKDS. Januarja 2023 je knjižnica kot prva frančiškanska knjižnica v Sloveniji pristopila v vzajemni bibliografski sistem Cobiss.SI in katalogizacija se je začela z vnosom vseh inkunabul.
Knjižnični fond
Historični in sodobni del knjižničnega fonda skupaj obsegata približno 70.000 enot gradiva. Posebej dragocena je zbirka najstarejšega gradiva, ki obsega 117 inkunabul, dva rokopisna kodeksa in štiri rokopisne psalterije večjega formata. Bogastvo fonda ponazarja neprecenljivo vlogo frančiškanov v knjižni kulturi na Slovenskem, še zlasti za časa baroka. Zbirka priča o tem, da je bil samostan skozi zgodovino izjemno dobro vpet ne le v slovenske kulturne, verske in politične tokove, ampak tudi v evropski kulturni prostor.
Zgolj Škerpinove knjige so natisnjene v desetih različnih jezikih: v arabskem, flamskem, francoskem, grškem, hebrejskem, italijanskem, kaldejskem, latinskem, nemškem in španskem. Poleg tega v zbirki najdemo knjige tudi knjige v nizozemščini, stari češčini in drugih, predvsem evropskih jezikih.
Dela so tematsko uvrščena v štirinajst strokovnih skupin. V knjižnici je tudi precej novoveškega rokopisnega gradiva, zbirka notnega gradiva p. Hugolina Satnerja, večja količina starejšega fotografskega gradiva in starejše periodike, zbirka cerkvenih podobic, zbirka razglednic, zbirka drobnejših tiskov, numizmatična zbirka, zbirka odlikovanj, listin in diplom, zbirka plakatov in zemljevidov. Posebnost knjižnice je obširna zbirka več kot tri tisoč molitvenikov v več kot petnajstih jezikih.