Manjši bratje na Slovenskem

Že leta 1217 so na tleh današnje Srednje Evrope zrasle prve province reda. Nemška provinca (Teutoniae oz. Alemaniae) je obsegala dežele Svetega rimskega cesarstva. Leta 1235 se je od nje odcepila provinca Avstrija, ki ji je pripadala večina v 13. stol. ustanovljenih »slovenskih« samostanov. Sodobni pisni viri molčijo o času naselitve manjših bratov v provinci Avstriji. Med slovenske kristjane so prišli prvi manjši bratje tako že v prvi polovici 13. stol.

Naselitev v Ljubljani

V Ljubljano naj bi se naselili nekje okoli leta 1233. Zgradili so samostan na Vodnikovem trgu. V letu 1382 je samostan manjših bratov pogorel do tal, kar opisuje tudi J. V. Valvasor. Frančiškovi manjši bratje so v versko zanemarjenem okolju naših mest s svojim zgledom uboštva, versko vnemo in ljudem razumljivim pridiganjem močno vplivali na vernost. Leta 1482 je postal kranjski deželni glavar Viljem Auersperg, ki je imel na skrbi tudi upravo premoženja ljubljanskega samostana. Poznal je življenje in delo avstrijskih konventualcev, ki so bivali v Ljubljani. Zaradi propadanja samostanske zgradbe in pomanjkanja redovne discipline je leta 1491 prosil cesarja Friderika III., da bi v ljubljanski samostan prišli observanti. Širjenje protestantizma v 16. stol. je med vsemi redovi najbolj prizadelo uboštvene redove, saj so bili brez stalnih dohodkov in tako gmotno odvisni le od darov vernikov. Ljubljanski samostan je tako čutil hude posledice odtegovanja miloščine in prestopa družine Auersperg k protestantom. Leta 1569 je papež Klemen VII. 23.3. zaradi neprimernih razmer samostan ukinil in v nekdanji samostan manjših bratov se je preselil cesarski špital. To je trajalo samo do leta 1612, ko so v samostanu živeli spet samo frančiškani. Na drugi strani pa je sosednja provinca Bosna-Hrvaška izgubila skoraj vse svoje samostane zaradi tega, leta 1463 je bosansko kraljestvo padlo v roke Turkom. Del prebivalcev in z njimi  tudi nekateri manjši bratje so se umikali proti severu. Nekaj bratov se je zateklo tudi na slovensko ozemlje in tako so tam ustanovili nekaj samostanov. Provincial je leta 1559 zaprosil, da bi se naselili tudi v samostanu bratov province Avstrije v Ljubljani in le-ta se je strinjal. V 17. se je življenje v in okoli samostana tudi zaradi protireformacije in tako zaradi ponovnega vzpona razživelo. Plemstvo in meščanstvo jim je bilo naklonjeno. V tem samostanu je živel tudi slovenski pesnik Valentin Vodnik, takrat kot frančiškan brat Marcelijan.

Selitev

Leta 1784 je cesar Jožef II. ukinil samostan avguštincev-eremitov na današnjem Prešernovem trgu, kamor je preselil frančiškane z Vodnikovega trga, ki so prevzeli novoustanovljeno župnija Marijinega oznanjenja. V bivšem samostanu pa je bila kasneje v njem še bolnišnica usmiljenih bratov, licej, licejska knjižnica in gimnazija. Kompleks so morali podreti leta 1895, ker je bil hudo poškodovan ob potresu. Prav tako je bil poškodovan tudi frančiškanski samostan, kar tretjina vse zgradbe. Po potresu so ga uspeli obnoviti. V tistem času je v njem bival znan slovenski glasbenik p. Hugolin Sattner. V začetku 20. stol. so nova delavska naselja rasla na robu mesta in tako so bili frančiškani primorani v ustanovitev nove župnije Lj-Vič leta 1908. Za novo cerkev v Šiški je napravil načrte arhitekt Jože Plečnik, sama župnija Lj-Šiška pa je bila ustanovljena leta 1927. Poleg teh treh ljubljanskih župnij, kjer so delovali frančiškani, pa upravljajo še eno in sicer Lj-Bežigrad, ki je bila ustanovljena leta 1934.

Prva svetovna vojna

Zaradi prve svetovne vojne je bilo obdobje začetka 20. stoletja zelo burno. Nekaj bratov je bilo vpoklicanih, nekaj pa jih je prebežalo iz samostanov bližje fronti. 20. novembra so prišli bratje iz Kostanjevice nad Novo Gorico, med njimi tudi svetovno znani slovenski jezikoslovec p. Stanislav Škrabec. Zanimivost iz leta 1935 pa pripoveduje, da so na državni praznik 1. decembra poleg jugoslovanske izobesili tudi slovensko zastavo, kar jim je prineslo globo v višini 525 dinarjev. Leta 1937 so zgradili Serafinski kolegij (Collegium Serapficum), sedanji AGRFT in MGL, ki je nudil prostor 40 dijakom in 30 klerikom. Obsegal je tudi novo župnijsko dvorano in celo vrsto lokalov v pritličju.

Druga svetovna vojna

Drugo svetovno vojno so občutili tudi v samostanu. Italijani so zaprli oba znana patra Tominca, Romana in Angelika, ter še tri sobrate. Obsojeni so bili filokomunizma, torej simpatiziranja z OF. V resnici niso podpirali komunizma, borili pa so se za dobro vseh ljudi. V noči pred drugo obletnico italijanske zasedbe Ljubljane, 11.4. 1943,  je neznanec splezal na vrh zvonika in izobesil slovensko zastavo. To je seveda sprožilo razburjenje med okupatorji. V samostan so prišli italijanski vojaki, a niso bili dovolj pogumni, da bi splezali na zvonik. Tako so streljali na zastavo, a je niso sklatili. Na koncu so le dobili nekega fanta, ki je splezal na vrh zvonika in snel zastavo. Po kapitulaciji Italije so oblast v Ljubljanski pokrajini prevzeli Nemci. Tudi v samostan so prišli, namreč 8.12. 944 so naredili hišno preiskavo v Serafinskem kolegiju. V jašku za dvigalo so našli nekaj orožja, ki naj bi ga skrila neka ilegalna skupina. Zato so Nemci zaprli 5 patrov.

Povojno obdobje

Po vojni se je nova oblast odločila samostan ukiniti. Priredili so zborovanje v unionski dvorani, na katerem so skušali prikazati frančiškane kot moteč element v Ljubljani. na tem zborovanju pa je bil tudi p. Angelik Tominec. Priglasil se je k besedi in v svojem govoru povedal, da so med vojno obiskovali bolnike, pomagali ljudem ne glede na ideološko pripadnost, celo skrivali politike OF, Aleša Beblerja in Edvarda Kocbeka. Kocbek se je sam kasneje spominjam besed p. Angelika, ko ju je skril v svoji spalnici: »Slovenca sta, tvegal bom, pa naj bo, kar bo!« Ljudje so utihnili in niso več zahtevali izgon frančiškanov. Le-te so tako edini redovniki, ki niso bili izgnani iz Ljubljane. Po vojni so novi oblastniki želeli, da bi p. Roman postal škof narodne Cerkve, kar se seveda ni uresničilo. Večkrat so ga tudi vozili na nočna zasliševanja. Štirje bratje so postali tudi žrtve povojni pobojev. Nova oblast je 31.6. 1948 izdala odločbo o nacionalizaciji Serafinskega kolegija, župnijske dvorane in vseh lokalov. Trenutno je postopek o denacionalizaciji v zaključni fazi.

Osamosvajanje

Družbeno pomembni dogodki v okviru samostana oz. župnije so bili zagotovo tudi vse aktivnosti okrog osamosvajanja in demokratizacijskih procesov. Znani so ti. »petkovi večeri«, leta 1988, ko so gostili paleto gostov ti. kulturne opozicije in tako pripomogli k razširjanju ideje o samostojni Sloveniji. Tudi leta 1990 je dal samostan prostore različnim družbenim skupinam, ki so si želeli spremembe družbene ureditve.

Cerkev Marijinega oznanjenja

Cerkev je eden izmed najpomembnejših zgodnjebaročnih sakralnih spomenikov v Sloveniji. Postavljena je bila čisto na novo v 17. stoletju in zato avtentično razkriva umetniško ozračje tega obdobja, torej tudi znane Academie Operosorum. Umetnostni ideali so bili takrat razpeti med zgledovanjem po cesarskem Dunaju, kjer so italijanski umetniki ustvarjali novi habsburški vladarski slog, in pa stavbno dejavnostjo v bližnji severni Italiji. Pred sedanjo cerkvijo sta bili še dve starejši avguštinski cerkvi. Prva je na tem mestu stala že leta 1314, ki pa je bila porušena ob turškem napadu leta 1492. Drugo cerkev so na tem mestu postavili prav tako avguštinci in sicer leta 1623, ki pa je kmalu podlegla požaru in so jo porušili leta 1645. Že naslednje leto pa je škof Friderik Buchheim položil temeljni kamen za novo cerkev. Zaradi finančnih težav je gradnja tekla počasi in posvetili so jo šele leta 1700. Leta 1879 so jo dodobra preuredili in prenovili. Cerkev sicer sodi po tipologiji v obalpsko potridentinsko sakralno arhitekturo. Značilno za 17. stol. je enotna shema dvorane s stranskimi kapelami, dopolnjena bodisi s kupolo ali prečno ladjo. Ima veliko značilnosti severnoitalijanskega zgodnjega baroka. Avtor je verjetno stavbar, priseljen iz Lombardije. Zvonika sta nastala kasneje kot sama cerkev, nekje okoli leta 1730. Tudi fasada sprva ni imela jonskih in korintskih kapitelov. Freske v notranjosti so delo avtorja Tomaža Langusa, ki je poslikal tudi kupolo v stolnici. Delo je opravil v letih 1845-1855. Prenova fasade se je zgodila 1858, ko je na navdušenje Ljubljančanov pročelje cerkve zasijalo v novih barvah in na novo narejenih obrobah. Takrat je tudi rdeča zamenjala do takrat aktualno klasicistično belo. Proti koncu 19. stol. so opravili še eno pomembnejši obnovo notranjščine in tudi zunanjosti. Popravljali so cerkev tudi ob ljubljanskem potresu leta 1895. Naslednja prenova je bila narejena v letih 1992 in 1993. V cerkvi je tudi znamenit Robbov oltar. Pomembne so tudi poslikave Mateja Sternena, ki so nastale v letih 1935 in 1936. Sicer impresionist se je odločil za izrazito baročni stil, ki učinkuje iluzionistično, torej odpre obok kot nebo.

Knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani

V srednjem veku je veljalo načelo, ki ga je okoli leta 1170 izrekel Gottfried iz St. barbe en Auge in sicer: »Samostan brez omare s knjigami je kakor trdnjava brez orožja« (Claustrum sine armario – quasi casutrum sine armamentorio). Izmed vseh samostanskih knijžnic v Sloveniji je zagotovo najzanimivejša in najbogatejša knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani. Knjižnica hrani več kot 70.000 enot gradiva. Bogata zbirka inkunabul, to so knjige napisane pred letom 1500, obsega okoli 110 inkunabul. Večina starejšega gradiva je v latinščini, nekaj v nemščini in italijanščini, še manj v grščini. Najbolj znamenita je Dalmatinova Biblija s Trubarjevim podpisom. Potem so zanimive še knjiga Nikolaja Kopernika iz leta 1694, Ovidove pesnitve iz leta 1736 v katere se je podpisal Prešernov prijatelj p. Benvenuth Crobath in pa tudi Prešernove poezije z avtorjevim posvetilom. Tematsko so knjige predvsem iz področja teologije, humanistike, astronomije, medicine ipd. Knjižnica je dobila nove prostore leta 1895 po potresu. Načrtoval jo je arhitekt Jeblinger iz Linza. Zasnovana je v obliki kvadrata in ima tri nadstropja. Zavarovana je kot kulturni spomenik. Nekakšni ustanovitelj knjižnice je p. Žiga Škerpin, ki je zaradi mnogih potovanj imel možnost nakupiti večino sedanjega starejšega fonda.