Zgodovina cerkve

Zgodovina cerkve Marijinega oznanjenja je zelo bogata in razgibana. Od leta 1646, ko je bil položen temelji kamen, so jo upravljali avguštinci-puščavniki (eremiti), ki pa jih moramo razlikovati od bosonogih avguštincev (diskalceatov) iz samostana na bližnji Ajdovščini. Ko je leta 1784 cesar Jožef II. avguštinski red razpustil, so morali avguštinci cerkev zapustiti, odšli pa so tudi iz Ljubljane. Še isto leto so se z današnjega Vodnikovega trga v opuščeni samostan vselili frančiškani; že naslednje leto so prevzeli tudi cerkev Marijinega oznanjenja, ki je postala sedež novo ustanovljene župnije. Ohranila je prvotno ime, ki ga je dobila že leta 1628. Frančiškani to duhovno središče vodijo še danes – cerkev je zagotovo med najbolj priljubljenimi in obiskanimi v Ljubljani – in predano skrbijo za živahno versko in kulturno delovanje predvsem med študenti in s spovedovanjem.

Pred današnjo cerkvijo iz srede 17. stoletja sta na istem mestu stali že dve starejši zgradbi, zato moramo njene zametke iskati še kakšno stoletje nazaj v preteklosti. Viri so sicer skromni, saj je bil arhiv bosonogih avguštincev uničen ali pa se je izgubil pri njihovih številnih selitvah.

Posebej dragoceni so zato zapiski ljubljanskih škofov Tomaža Hrena in Ota Friderika Buchheima (1604–1664) in še nekaj drugih arhivalij. O avguštincih so nato bolj ali manj obširno pisali polihistor Janez Vajkard Valvasor (1641–1693), Janez Gregor Dolničar (1655–1719), p. Maver Fajdiga (1734–1790) in razni zgodovinarji (I. Vrhovec, I. Vrhovnik, M. Kos).

Avguštinci-eremiti so v Ljubljano prišli že pred letom 1314. Njihov samostan s cerkvijo je stal v predmestju na levem bregu Ljubljanice pred mostom, ki je vodil v obzidano mestno jedro. V 14. in 15. stoletju se skupaj z avguštinskim samostanom »na gorici«, »pred mostom« ali »onkraj mostu« v virih večkrat omenja cerkev sv. Martina, ki naj bi stala na mestu vzhodnega zvonika in stranskega vhoda današnje zgradbe. Leta 1364 je bila cerkev prezidana ali povečana. Avguštinci so za svoje in pastoralne potrebe cerkev razširili, kot so kasneje storili tudi pri sv. Jakobu. Leta 1491 so Turki cerkev in samostan opustošili, avguštinci pa so se zatekli k sv. Jakobu za mestno obzidje, kjer so ostali do leta 1553. Takrat je namreč cesar Ferdinand I. ustanovil bolnišnico oz. »špital« za onemogle in ostarele idrijske rudarje.