Če hočemo razumeti pomen, ki ga ima v Svetem pismu pripoved o pastirju, se moramo opreti na zgodovino. Izrael je bil na začetku nomadsko pastirsko ljudstvo. Današnji puščavski beduini nam nakazujejo, kakšno je bilo nekoč življenje izraelskih plemen. V takšni družbi odnos med pastirjem in čredo ni bil le ekonomske narave, ki temelji na koristnosti. Med pastirjem in čredo se razvije skoraj oseben odnos, ko dneve in dneve preživijo skupaj na samotnih krajih, kjer ne srečaš žive duše. Pastir sčasoma spozna vsako ovco posebej in ovca prepozna in razlikuje med mnogimi glas pastirja, ki se pogosto pogovarja s svojimi ovcami. Enakovredna podoba, ki pa nam je bliže, bi bila lahko podoba mame, ki sedi v parku in plete, medtem ko z robom očesa pozorno pazi na svojega otroka, ki se igra in teka, vsak trenutek pripravljena, da se odzove na najmanjšo nevarnost.
To nam pojasni, zakaj je Bog uporabil ta simbol, da bi izrazil svoj odnos s človeštvom. »Izraelov pastir, poslušaj! Ti, ki vodiš Jožefa kakor čredo« (Ps 79,2). Eden najlepših psalmov v psalteriju (v naših občestvih ga pogosto pojemo) opisuje gotovost vernega človeka, ki ima Boga za pastirja:
»Gospod je moj pastir,
nič mi ne manjka.
Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;
k vodam počitka me vodi.
Mojo dušo poživlja,
vodi me po pravih stezah
zaradi svojega imena.
Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj,
tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.«