1 Mz 2, 7-9; 3, 1-7; Rim 5, 12-19; Mt 4, 1-11
1. Evangeljski opis Jezusovega javnega delovanja se začne s krstom ob Jordanu in s skušnjavami v puščavi. Morda se zdi čudno: Jezus, Bog in človek, ki je prišel, da bi se svet po njem zveličal, je podvržen skušnjavam. Je tudi on tako ranljiv, kot vsak človek? Apostol je zapisal, da je nam postal podoben v vsem razen v grehu. Hoče nam biti enak v vsem, v vsem biti človek, ne le v revščini jaslic in v trpljenju na Golgoti, v vseh vrednotah, ki odlikujejo človeka, pa tudi v vsej nebogljenosti, ki človeka spremlja od rojstva so smrti. Mar ni skušnjava, “biti skušan”, nekaj, kar je še posebej človeško? Biti v razpetosti med različnimi možnostmi, biti postavljen pred odločitve:
– ali bom storil nekaj dobrega, ali me bo premagala moja brezbrižnost;
– ali bom v nekem trenutku zmogel toliko moči, da bom molčal, ali pa bom z besedami, morda tudi lažnivimi, popljuval soseda.
2. Beseda nam izreka nekaj misli prav o tej okoliščini slehernega človeka, o stalni postavljenosti pred izbiro in možnost, o veličini in prav tako usodnosti svobodnega odločanja:
– evangelist poudarja, da je Duh odvedel Jezusa v puščavo: božji Duh je tisti, ki utira pot k odrešenju, po njem se je Gospod učlovečil, na začetku javnega delovanja ga je Bog mazilil s Svetim Duhom, zdaj ga vodi k dejanjem, ki naj neposredno pokažejo, kako se zlo premaguje z dobrim, kako se je v moči tega Duha možno postaviti po robu slehernim dobrikanjem zla;
– Gospod odločno, brez pogajanja in omahovanja zavrne zlo, zelo je odločen: poberi se satan – kako vabljivo je: imeti, imeti še več, uživati udobnost brez slehernega truda, biti spredaj, da te drugi vidijo, biti zgoraj, da se te boje, imeti prvo besedo – Gospod da vedeti, da se je zapeljivemu dobrikanju treba upreti in se ozreti na druge vrednote, ki so daleč pomembnejše: poštenje, pravičnost, odločna pokončnost, iskrenost;
– podoba iz prve Mojzesove knjige kaže človeka v raju – postavljen je pred izbiro, pa nasede skušnjavcu, in takoj vidimo tudi revne, usodne posledice tega nasedanja zapeljivim besedam: spozna svojo revščino, lastna odločitev ga tepe.
3. Možnost svobodnega odločanja je korenina človeške zgodovine. Je naša človeška veličina in je naše tveganje. V to možnost je povzeta vsa odličnost človekove svobode, ki ga razlikuje od slehernega drugega bitja, pa tudi vsa usodnost te enkratne odlike. V vsakomur od nas je nekaj “adamovskega”, vsak se lahko odloča za dobro ali za zlo. Naj nam bo Gospod s svojo jasnostjo in odločnostjo zgled, naša moč in naša trdnost.