S svetim očetom sta se v soboto, 5. julija, srečali dve romarski skupini: mladi iz škofije Kopenhagen ter učitelji katoliških šol iz Danske, Irske, Anglije, Walesa in Škotske. Mlade romarje upanja je spodbudil, naj prisluhnejo Gospodovemu glasu v svojem srcu, kajti Bog je vsakega od njih ustvaril z namenom in življenjskim poslanstvom. Učiteljem pa je spregovoril o pomembni vlogi, ki jo imajo pri vzgoji otrok in mladih, katerim so vzorniki v veri in življenju.
Romanje naj bo vir navdiha in upanja
Papež jih je pozdravil s svojim običajnim pozdravom »Mir z vami!« ter izrazil veselje, da se z njimi srečuje v okviru njihovega romanja v Rim v tem jubilejnem letu, posvečenem upanju.
»Hodite po sledeh številnih romarjev iz različnih držav, ki že stoletja romajo v Rim, v večno mesto. Za kristjane je bil Rim vedno poseben dom, saj je kraj, kjer sta apostola Peter in Pavel kot mučenca darovala svoje življenje in s tem izkazala največje pričevanje o svoji ljubezni do Jezusa,« je dejal in se kot Petrov naslednik zbranim romarjem zahvalil, da so prišli, ter zagotovil molitev, da bi »ob obisku različnih svetih krajev črpali navdih in upanje iz globokega zgleda, kako so svetniki in mučenci posnemali Kristusa«.
Izpostavil je, da »ima romanje pomembno vlogo v našem življenju vere, saj nas oddalji od domov in vsakodnevne rutine ter nam daje čas in prostor za globlje srečanje z Bogom. Takšni trenutki nam vedno pomagajo rasti, saj nas Sveti Duh nežno oblikuje tako, da smo vedno bolj podobni umu in srcu Jezusa Kristusa.
Zapomnite si, Bog vas je ustvaril z namenom
Sveti oče je posebej nagovoril mlade in jih spodbudil, naj prisluhnejo, kaj jim govori Bog: »Dragi bratje in sestre, mladi, ki ste danes zjutraj zbrani tukaj z nami, zapomnite si, da je Bog vsakega od vas ustvaril z namenom in poslanstvom v tem življenju. Izkoristite to priložnost za poslušanje in za molitev, da boste jasneje slišali Božji glas, ki vas kliče globoko v vaših srcih.«
Dodal je, da »danes pogosto izgubljamo sposobnost poslušanja, resničnega poslušanja«: »Poslušamo glasbo, naša ušesa so nenehno preplavljena z najrazličnejšimi digitalnimi vnosi, včasih pa pozabimo prisluhniti lastnemu srcu in prav v našem srcu nam Bog govori, nas kliče in vabi, da bi ga bolje spoznali in živeli v njegovi ljubezni. In s tem poslušanjem boste morda odprti in boste Božji milosti dovolili, da okrepi vašo vero v Jezusa (prim. Kol 2,7), tako da boste ta dar lažje delili z drugimi.«
Mladi se bodo po vas zgledovali
Leon XIV. se je obrnil tudi na učitelje: »Kar sem pravkar rekel mladim, enako velja tudi za vas, zlasti glede na vašo pomembno vlogo pri formaciji današnje mladine: otrok, najstnikov, mladih odraslih. Kajti zgledovali se bodo po vas kot vzornikih: vzornikih v življenju, vzornikih v veri. Zgledovali se bodo po vas zlasti v tem, kako učite in kako živite. Upam, da boste vsak dan gojili svoj odnos s Kristusom, ki nam daje vzorec vsega pristnega poučevanja (prim. Mt 7,28), da boste tako lahko vodili in spodbujali vse, ki so vam zaupani, da bodo v svojih življenjih sledili Kristusu.«
Ob vrnitvi domov se romanje nadaljuje
Sveti oče jih je ob koncu še spodbudil, naj ob vrnitvi na svoje domove ne pozabijo, da se romanje ne konča, ampak se »preusmeri na vsakodnevno romanje učencev«.
»Mi vsi smo romarji in vedno smo romarji. Hodimo, medtem ko poskušamo slediti Gospodu in najti pot, ki bi zares bila naša življenjska pot. To zagotovo ni lahko, a z Gospodovo pomočjo, priprošnjo svetnikov in medsebojnim spodbujanjem ste lahko prepričani, da bo izkušnja tega romanja, če boste le ostali zvesti in boste vedno zaupali v Božje usmiljenje, skozi vaše življenje obrodila sadove.«
Prisluhniti Božji besedi in jo v spreminjajoči se kulturi postaviti na svetlo
V soboto, 28. junija 2025, se je papež srečal z udeleženci generalnega kapitlja valombrozijanske kongregacije reda svetega Benedikta. »Naj vas nič ne zadržuje pred prvotno potrebo po reformi, prenovi in poenostavitvi tistega krščanskega življenja, ki lahko še vedno razširi obzorja in dih vsakega človeškega življenja,« jih je spodbudil.
Izzive našega časa naseliti v Božjo besedo
Leon XIV. se je zahvalil za dar njihovega meniškega življenja, ki »vso Cerkev poziva k prvenstvu Boga, ki je vir veselja in načelo osebne in družbene spremembe«. Spomnil je na njihove začetke, ko je sveti Janez Gualberto bil pokoren poklicanosti k večji pristnosti, ter dejal, da se »ponovno nahajamo na začetku tisočletja, ko se zdi, da se ves svet med mnogimi strahovi preoblikuje«. »Ne gre za to, da bi opustili izzive našega časa, temveč da bi jih naselili z globino nekoga, ki zna ustvariti tišino in prisluhniti Božji besedi, da bi jo tako v spreminjajoči se kulturi postavili na svetlo,« je zatrdil papež.
Prenova tistega krščanskega življenja, ki lahko še vedno razširi obzorja
Nadaljeval je, da lahko krhkost njihovih začetkov »navdihne in tolaži sedanje krhkosti«: »Pogosto smo manj močni kot v preteklosti, manj mladi in številni, včasih ranjeni zaradi človeških omejitev in napak, a evangelij, ki smo ga sprejeli sine glossa, ne bo nikoli nehal širiti vonja svoje lepote. Naj vas v korist vseh nič ne zadržuje pred prvotno potrebo po reformi, prenovi in poenostavitvi tistega krščanskega življenja, ki lahko še vedno razširi obzorja in dih vsakega človeškega življenja.«
Vrnitev k pristnim izvirom molitve in apostolata
Papež je spomnil na svetega Pavla VI., ki je že leta 1973 o začetkih valombrozijanske kongregacije in njihovem ustanovitelju rekel, da je »želel novum institutum, ki bi se vrnil k pristnim izvirom molitve in apostolata, kot so to storili apostoli, cerkveni očetje in sveti Benedikt«. Prvi bratje, ki so se zbirali okoli svetega Gualberta v Vallombrosi so »iskali in našli tisto nova conversio, ki so ga čutili kot vir osebnega posvečenja, a se je izkazalo tudi za kvas novega življenja«.
Pavel VI. je »vztrajal na aktualnosti tistih začetkov« ter dejal, da sta prenova redov in posodobitev Cerkve na splošno v kleru in laikatu najbolj živi in vznemirljivi točki koncila in pokocila«.
Bodite pozorni in gostoljubni pričevalci
Leon XIV. je spomnil tudi na papeža Frančiška, ki je »neutrudno pozival vse nas, naj nadaljujemo prenovo Cerkve v skladu z drugim vatikanskim koncilom«. »Ta od nas še vedno zahteva, da premagamo samoreferenčnost, da smo revnejši in prisluhnemo revnim, da okrepimo vezi občestva. Še posebej naj vam občestvo z drugimi kongregacijami hčera in sinov svetega Benedikta pomaga, da boste v dialogu s sodobnim svetom ostali zvesti Vodilu. Vedno novo je namreč iskanje duhovnosti, v kateri se molitev, delo in veselje prepletajo v zvestobi vsakdanjim krajem in stvarem. Bodite pozorni in gostoljubni pričevalci,« je sklenil sveti oče.
Politika olitika je najvišja oblika ljubezni
kot poslanstvo za širjenje resnice in dobrega, naravni zakon kot kompas
(Papež Leon XIV. v soboto, 21. junija, na avdienci)
Srečanja s papežem – potekalo je v Dvorani blagoslovov – so se udeležili člani Mednarodne medparlamentarne zveze, ministri in parlamentarci, člani delegacij iz 68 različnih držav ter ostali politični predstavniki, pa tudi akademiki in verski voditelji, ki so se prejšnje dni v Rimu udeležili konference Medparlamentarne zveze.
Sveti oče je govor začel s trditvijo papeža Pija XI., da je politika »najvišja oblika ljubezni«. »Če namreč upoštevamo služenje, ki ga politično življenje opravlja za družbo in skupno dobro, ga lahko resnično razumemo kot dejanje krščanske ljubezni, ki nikoli ni zgolj teorija, ampak vedno konkretno znamenje in pričevanje stalne Božje skrbi za dobro naše človeške družine (prim. Frančišek, okrožnica Vsi smo bratje, 176-192).«
In v tem smislu je zbranim spregovoril o treh poudarkih, ki se mu zdijo pomembni v sedanjem kulturnem kontekstu: skupno dobro, verska svoboda in medverski dialog ter umetna inteligenca.
Skupno dobro
Politiki so na prvem mestu odgovorni, da neodvisno od vsakega posebnega interesa »podpirajo in varujejo dobro skupnosti, skupno dobro, zlasti z zaščito ranljivih in marginaliziranih ljudi«.
»To bi na primer pomenilo prizadevanje za odpravo nesprejemljivega nesorazmerja med ogromnim bogastvom, ki je skoncentrirano v rokah peščice, in revnimi po svetu (prim. Leon XIII., okrožnica Rerum Novarum, 15. maj 1891, 1). Ljudje, ki živijo v skrajnih razmerah, vpijejo, da bi se slišal njihov glas, a pogosto ne najdejo ušes, ki bi bila pripravljena slišati njihovo prošnjo. To neravnovesje ustvarja razmere trajne nepravičnosti, ki zlahka vodijo v nasilje in prej ali slej v tragedijo vojne. Po drugi strani pa lahko zdrava politika s spodbujanjem pravične razdelitve virov učinkovito prispeva k harmoniji in miru tako na domačem kot mednarodnem prizorišču.«
Verska svoboda in medverski dialog
Na drugem mestu je Leon XIV. izpostavil versko svobodo in medverski dialog. »To področje je v sedanjem času postalo še pomembnejše, politično življenje pa lahko veliko doseže s spodbujanjem pogojev za pristno versko svobodo ter za razvoj spoštljivega in konstruktivnega srečanja med različnimi verskimi skupnostmi. Vera v Boga in pozitivne vrednote, ki iz nje izhajajo, so ogromen vir dobrote in resnice za življenje posameznikov in skupnosti,« je dejal in se skliceval na svetega Avguština, ki je govoril o »potrebi po prehodu od amor sui – egoistične, kratkovidne in uničujoče ljubezni do sebe – k amor Dei – svobodni in velikodušni ljubezni, ki temelji na Bogu in vodi k podarjanju samega sebe«. Ta prehod je bistvenega pomena za »izgradnjo civitas Dei, družbe, katere temeljni zakon je ljubezen« (prim. De Civitate Dei, XIV, 28).
Naravni zakon – element, ki povezuje
»Da bi imeli skupno oporno točko v političnem delovanju in ne bi a priori izključevali kakršne koli obravnave transcendentnega v procesih odločanja, bi bilo koristno poiskati element, ki bi vse združil. V ta namen je bistvena referenčna točka naravni zakon, ki ga ni napisala človeška roka, ampak je priznan kot veljaven v vseh časih in krajih ter je na najbolj verodostojen in prepričljiv način utemeljen v naravi sami,« je poudaril papež.
Pri tem pa je navedel Cicerona: »Naravni zakon je pravi razum, skladen z naravo, univerzalen, stalen in večen, ki nas s svojimi zapovedmi vabi, naj delamo, kar je prav, in nas s svojimi prepovedmi odvrača od zla … Tega zakona ni mogoče spremeniti, niti odstraniti katerega koli njegovega dela, niti ga ni mogoče v celoti odpraviti; niti senat niti ljudstvo se ga ne moreta osvoboditi, niti ni treba iskati njegovega tolmača ali razlagalca. In ne bo nobenega zakona ne v Rimu ne v Atenah, ne zdaj ne pozneje, ampak bo en sam večni in nespremenljivi zakon vladal vsem ljudstvom v vseh časih (De Re Publica, III, 22).«
»Naravni zakon, ki je splošno veljaven za razliko od drugih bolj spornih prepričanj,« je zatrdil papež, »predstavlja kompas, po katerem se moramo orientirati pri sprejemanju zakonov in delovanju, zlasti pri občutljivih in nujnih etičnih vprašanjih, ki danes bolj kot v preteklosti zadevajo osebno življenje in zasebnost.«
Izpostavil pa je tudi Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki so jo Združeni narodi potrdili in razglasili 10. decembra 1948 in je zdaj del kulturne dediščine človeštva. »To besedilo, ki je vedno pomembno, lahko veliko prispeva k temu, da se človeška oseba v svoji nedotakljivi celovitosti postavi v temelj iskanja resnice in se tako povrne dostojanstvo tistim, ki se ne čutijo spoštovani v svojem najglobljem bistvu in po nareku svoje vesti.«
Umetna inteligenca
Tretji poudarek papeževega govora je bila umetna inteligenca. »Stopnja civilizacije, ki smo jo dosegli v našem svetu, in cilji, ki jih morate doseči, se zdaj soočajo z velikim izzivom v obliki umetne inteligence. Gre za razvoj, ki bo družbi zagotovo v veliko pomoč, če njegova uporaba ne bo spodkopavala identitete in dostojanstva človeške osebe ter njenih temeljnih svoboščin. Zlasti ne smemo pozabiti, da umetna inteligenca deluje kot orodje v dobro človeka, ne da bi ga zmanjšala ali nadomestila. To, kar se pojavlja, je dejansko velik izziv, ki zahteva veliko pozornosti in daljnovidnosti, da bi tudi v okviru novih scenarijev lahko predvideli zdrav, pravičen in pristen način življenja, zlasti v dobro mlajših generacij.«
»Naše osebno življenje ima večjo vrednost kot katerikoli algoritem, družbeni odnosi pa zahtevajo prostor za razvoj, ki daleč presega omejene vzorce, ki jih lahko pripravi katerikoli stroj brez duše. Ne pozabimo, da ima umetna inteligenca, čeprav je sposobna shraniti na milijone podatkovnih točk in odgovoriti na številna vprašanja v nekaj sekundah, še vedno ”statični spomin”, ki nikakor ni primerljiv s človeškim. Naš spomin je ustvarjalen, dinamičen, generativen, sposoben povezovati preteklost, sedanjost in prihodnost v živo in rodovitno iskanje smisla, z vsemi etičnimi in eksistencialnimi implikacijami, ki jih to prinaša (prim. Frančišek, govor na zasedanju G7 o umetni inteligenci, 14. junij 2024).
Sveti oče je poudaril, da politika ne more prezreti tako velikega izziva: »Nasprotno, poklicana je odgovoriti mnogim državljanom, ki upravičeno z zaupanjem in zaskrbljenostjo gledajo na vprašanja, ki jih odpira ta nova digitalna kultura.«
Tomaž More, politika kot poslanstvo za širjenje resnice in dobrega
Ob koncu govora je papež Leon XIV. spomnil, da je sveti Janez Pavel II. med jubilejem 2000 pokazal političnim voditeljem na svetega Tomaža Mora kot pričevalca in priprošnjika, ki mu naj izročijo svoje delo.
»Sir Tomaž More je bil človek, zvest svojim državljanskim odgovornostim, popoln služabnik države prav zaradi svoje vere, zaradi katere na politiko ni gledal kot na poklic, ampak kot na poslanstvo za širjenje resnice in dobrega. Svoje javno delovanje je “postavil v službo človeka, zlasti šibkega in revnega; družbene spore je reševal z izvrstnim občutkom za pravičnost; varoval je družino in jo branil z vso predanostjo; spodbujal je celostno vzgojo mladih” (Apostolsko pismo E Sancti Thomae Mori, 31. oktober 2000, 4). Zaradi poguma, ki ga je pokazal s svojo pripravljenostjo, da raje žrtvuje svoje življenje, kot da bi izdal resnico, je tudi za nas danes mučenec svobode in prvenstva vesti. Naj bo njegov zgled vsakemu od vas vir za navdih in vodenje!«
Jezus ni zid, ki ločuje, ampak vrata, ki nas povezujejo
(avdienca 14. junija)
Sveti oče Leon XIV. je v soboto, 14. junija, imel svojo prvo jubilejno avdienco. Govoril je o upanju, ki povezuje, v ospredje postavil svetega Ireneja Lyonskega ter izpostavil, da Jezus ni zid, ki ločuje, ampak vrata, ki nas povezujejo. Tudi mi kot romarji upanja v svojih mestih gradimo mostove tam, kjer so zidovi. Odprimo vrata, povezujmo svetove in imeli bomo upanje, je povabil.
Svetopisemski odlomek: 1 Jn 2,24-25
»Vi pa: kar ste slišali od začetka, naj ostane v vas. Če ostane v vas, kar ste slišali od začetka, boste tudi vi ostali v Sinu in v Očetu. In to je obljuba, ki nam jo je sam dal: večno življenje.«
Kateheza: Upati pomeni povezovati. Irenej Lyonski
danes nadaljujemo posebne jubilejne avdience, ki jih je papež Frančišek začel meseca januarja, da bi vsakokrat predstavil poseben vidik teološke kreposti upanja ter duhovno osebnost, ki je o njej pričevala. Nadaljujmo torej začeto pot kot romarji upanja!
Združuje nas upanje, ki so nam ga apostoli posredovali od vsega začetka. Apostoli so v Jezusu videli zemljo, povezano z nebesi: z očmi, ušesi in rokami so sprejeli Besedo življenja. Jubilej so odprta vrata k tej skrivnosti. Jubilejno leto koreniteje povezuje Božji svet z našim. Vabi nas, da resno vzamemo to, kar molimo vsak dan: »Kakor v nebesih, tako na zemlji.« To je naše upanje. In tu je vidik, ki ga danes želimo poglobiti: upati pomeni povezovati.
Eden največjih krščanskih teologov, škof Irenej Lyonski, nam bo pomagal spoznati, kako lepo in aktualno je to upanje. Irenej se je rodil v Mali Aziji in se izobraževal med tistimi, ki so neposredno poznali apostole. Nato je prišel v Evropo, saj se je v Lyonu že oblikovala skupnost kristjanov, ki so prišli iz njegove dežele. Kako prav je, da se ga spomnimo tukaj, v Rimu, v Evropi! Evangelij je bil na to celino prinesen od zunaj. In tudi danes so skupnosti migrantov prisotne in poživljajo vero v državah, ki jih sprejemajo. Evangelij prihaja od zunaj. Irenej je povezal Vzhod in Zahod. Že to je znamenje upanja, saj nas spominja, da se ljudstva še vedno medsebojno bogatijo.
Irenej pa nam lahko podari še večji zaklad. Doktrinalne delitve, na katere je naletel znotraj same krščanske skupnosti, notranji konflikti in zunanja preganjanja, mu niso vzeli poguma. Nasprotno, v razlomljenem svetu se je naučil bolje razmišljati ter pozornost vedno globlje usmerjati na Kristusa. Postal je pevec Njegove osebe, pravzaprav Njegovega mesa. Spoznal je namreč, da to, kar se nam zdi nasprotno, se v Njem znova uredi v enost. Jezus ni zid, ki ločuje, ampak vrata, ki nas povezujejo. Treba je ostati v Njem in realnost ločiti od ideologij.
Dragi bratje in sestre, tudi danes lahko ideje ponorijo in besede ubijejo. Meso pa je tisto, iz česar smo vsi narejeni; je to, kar nas veže na zemljo in povezuje z drugimi bitji. Jezusovo meso je treba sprejeti in kontemplirati v vsakem bratu in sestri, v vsakem ustvarjenem bitju. Prisluhnimo kriku mesa, da bi slišali, kako nas bolečina drugih kliče po imenu. Zapoved, ki smo jo prejeli od začetka, je zapoved medsebojne ljubezni. Še preden je zapisana v katerem koli zakonu, je zapisana v našem mesu.
Irenej, učitelj edinosti, nas uči, naj ne delamo nasprotij, ampak povezujemo. Inteligenca ni tam, kjer je ločevanje, ampak kjer je povezovanje. Razlikovati je koristno, ločevati pa nikoli. Jezus je večno življenje med nami: on združuje tiste, ki si nasprotujejo, in omogoča občestvo.
Bodimo romarji upanja, kajti med ljudmi, ljudstvi in ustvarjenimi bitji je potreben nekdo, ki se odloči in se premika proti občestvu. Drugi nam bodo sledili. Kot Irenej v Lyonu v drugem stoletju, tako tudi v našim mestih ponovno gradimo mostove tam, kjer so danes zidovi. Odprimo vrata, povezujmo svetove in imeli bomo upanje.
………………….
Spreobrnjenje, misijonska gorečnost in toplina usmiljenja (govor papeža Leona XIV., 6. junij 2025)
Prizadevanje za spreobrnjenje, navdušenje za misijonstvo in toplina usmiljenja so tri sijoče razsežnosti, ki kažejo na lepoto Cerkve in o katerih je govoril papež Leon XIV. med srečanjem s tremi cerkvenimi ustanovami: Družbo afriških misijonov, Tretjim regularnim redom svetega Frančiška (OFS) in Inštitutom služabnikov Paraklita. Njihovi generalni predstojniki, vodstvo in ostali člani so namreč v teh dneh zbrani na generalnih kapitljih svojih ustanov.
Mnogi med vami prihajate na to srečanje v okviru vašega generalnega kapitlja, v trenutku, ki je pomemben za vaše življenje in za življenje vse Cerkve. Gospoda torej prosimo zlasti za vaše ustanove in vse posvečene osebe, »da bi kot edini in najvišji cilj imeli Boga, združili kontemplacijo, po kateri se z duhom in srcem oklepajo Boga, z apostolsko gorečnostjo, s katero si prizadevajo sodelovati v delu odrešenja« (Drugi ekumenski koncil, odlok Perfectae caritatis, 5).
Vi tukaj predstavljate tri karizmatične stvarnosti, ki so nastale v različnih zgodovinskih trenutkih Cerkve kot odgovor na nepredvidene potrebe različnih vrst, vendar pa združene in dopolnjujoče se v harmonični lepoti Kristusovega mističnega Telesa (prim. dogmatična konstitucija Lumen gentium, 7).
Med tukaj prisotnimi je najstarejša ustanovitev Tretjega regularnega reda svetega Frančiška, katerega začetki segajo v čas samega asiškega svetnika, pozneje pa ga je v red povzdignil papež Nikolaj V. (prim. Bolla Pastoralis officii, 20. julij 1447). Teme, ki jih obravnavate na 113. generalnem kapitlju – skupno življenje, formacija, poklici – se nanašajo na celotno veliko Božjo družino. Pomembno pa je, da jih – kot pravi naslov, ki ste ga izbrali za svoje delo – obravnavate v luči vaše »spokorniške« karizme. To nas namreč spominja, da lahko – kot se glasijo besede samega svetega Frančiška – le z nenehno potjo spreobrnjenja bratom ponudimo »dišeče besede našega Gospoda, Jezusa Kristusa« (Prvo pismo vernikom, 19).
Poznejšega datuma je Družba afriških misijonov, ki jo je 8. decembra 1856 ustanovil častitljivi škof Melchior de Marion Brésillac in je znamenje misijonarskosti, ki je v samem središču življenja Cerkve (prim. Frančišek, apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 273). Zgodovina vaše ustanove, dragi bratje, lepo pričuje to resnico: zvestoba misijonstvu vam je s premagovanjem tisočih težav skozi čas, znotraj in zunaj vaših skupnosti, omogočala, da ste rasli in iz težav celo črpali priložnost in navdih za odhod proti novim apostolskim obzorjem v Afriki in drugih delih sveta. Zelo lepa je spodbuda, ki vam jo je zapustil ustanovitelj, da bi pri oznanjevanju ostali zvesti preprostosti evangeljskega pridiganja in obenem vedno pripravljeni sprejeti »norost križa« (prim. 1 Kor 1,17-25): preprosti in mirni, tudi pred nerazumevanjem in zasmehovanjem sveta. Svobodni od vsakršnega pogojevanja, saj ste »napolnjeni« s Kristusom, in sposobni voditi brate v srečanje z Njim, ker va žene en sam navdih: vsemu svetu oznanjati njegov evangelij (prim. Fil 1,12-14.21). Kakšno veliko znamenje za vso Cerkev in za ves svet!
In tako smo prišli do najmlajše ustanove, služabnikov Paraklita. Služabniki tistega Duha, ki prebiva v nas (prim. Rim 8,9) po daru krsta in ki zdravi »quod est saucium« – to, kar je ranjeno –, kot bomo čez nekaj dni peli v binkoštni slednici. Služabniki Duha, ki ozdravlja: takšne vas je želel oče Gerald Fitzgerald, ki je leta 1942, dal začetek vašemu delu za oskrbo duhovnikov v težavah, »Pro Christo sacerdote«, kot se glasi vaše geslo (prim. Konstitucije 4,4). Od takrat na različnih delih sveta opravljate svojo službo ponižne, potrpežljive, delikatne in diskretne bližine osebam, ki so globoko ranjene, ter jim nudite terapevtske poti, ko preprosto in intenzivno duhovno življenje, osebno in skupnostno, pridružujete visoko usposobljeni strokovni pomoči, različni glede na potrebe. Tudi vaša prisotnost nas spominja na nekaj zelo pomembnega: da smo vsi mi, čeprav poklicani biti za brate in sestre služabniki Kristusa, zdravnika duš (prim. Lk 5,31-32), najprej in predvsem bolniki, ki potrebujejo ozdravljenje. Kot je rekel sveti Avguštin in uporabil podobo barke, vsi mi »imamo v tem življenju razpoke, lastne naši smrtnosti in krhkosti, skozi katere vstopa greh po valovih tega stoletja« (Govor 278, 13,13). Škof iz Hipona pa predlaga zdravilo za to zlo: »Da bi se izpraznili in se ne bi potopili – pravi –, podajmo roko … temu pozivu … Odpustimo!« Odpustimo, da bi povsod, »v naših župnijah, skupnostih, združenjih in gibanjih, skratka, kjerkoli so kristjani, … [lahko] vsak našel oazo usmiljenja« (Frančišek, bula Misericordiae Vultus, 11. april 2015, 12).
Sveti oče je v soboto, 24. junija, sprejel v avdienco člane Kongregacije služabnikov Paraklita, ki so zbrani na generalnem kapitlju. Spodbudil jih je pri njihovem služenju …
Preljubi, hvala za vaš obisk, ki nam danes v tej dvorani kaže Cerkev v treh sijočih razsežnostih njene lepote: prizadevanje za spreobrnjenje, navdušenje za misijonstvo in toplino usmiljenja. Hvala za vaše veliko delo, ki ga opravljate po vsem svetu. Blagoslavljam vas in molim za vas med to devetdnevnico pred binkoštmi, da bi lahko bili vedno bolj poslušna orodja Svetega Duha v skladu z Božjimi načrti.
………………………. 1.6.2025
V testu zgodovine bodite kvas edinosti, občestva in bratstva
Sveti oče je v petek, 30. maja, v avdienco sprejel predstavnike združenj in gibanj, ki so se pred enim letom v Veroni udeležili srečanja Arena miru. Spodbudil jih je, naj so prisotni v testu zgodovine kot kvas edinosti, občestva in bratstva. Bratstvo je treba odkriti, ljubiti, doživeti, oznanjati in pričevati. Za naše odločitve, odnose in dejanja mora biti značilno nenasilje kot metoda in slog. Pot miru je vedno skupna pot in pomeni skrb za pravične odnose med vsemi ljudmi.
Postavimo se na stran žrtev
Leon XIV. je spomnil, da se je srečanja Arena miru – potekalo je 18. maja 2024 v Veroni – udeležil tudi papež Frančišek in takrat poudaril, da »se gradnja miru začne s tem, da se postavimo na stran žrtev in delimo njihov pogled. Ta perspektiva je bistvena za razorožitev src, pogledov in misli ter za obsodbo krivic sistema, ki ubija in temelji na kulturi odmetavanja«.
V spominu nam ostaja objem med Izraelcem Maozom Inonom, ki mu je Hamas ubil starše, in Palestincem Azizom Sarahom, ki mu je izraelska vojska ubila brata, zdaj pa sta prijatelja in sodelavca. »Tista gesta ostaja kot pričevanje in znamenje upanja,« je dejal Leon XIV. in se jima zahvalil, ker sta prišla na tudi na tokratno srečanje v Vatikan.
Pot, ki vodi k miru, je skupna pot
»Za pot k miru so potrebna srca in misli, ki so izurjena in vzgojena v pozornosti do drugega ter sposobna prepoznati skupno dobro v današnjem kontekstu. Pot, ki vodi k miru, je skupna, vodi skozi skrb za pravične odnose med vsemi živimi bitji,« je dejal sveti oče in dodal, da je Janez Pavel II. mir opredelil kot nedeljivo dobrino, ki pripada vsem ali pa nikomur (prim. okrožnica Sollicitudo rei socialis, 26). Mir je mogoče pridobiti in uživati kot kakovost življenja in celostni razvoj le, če se v vesti aktivira »trdna in vztrajna odločenost, da se zavzamemo za skupno dobro« (ibid., 38).
Začeti pri realnosti, ustvarjati upanje
»V dobi, kot je naša, zaznamovana s hitrostjo in neposrednostjo, moramo ponovno odkriti tista dolga obdobja, ki so potrebna, za odvijanje takšnih procesov. Zgodovina, izkušnje in številne dobre prakse, ki jih poznamo, so nam pomagale spoznati, da se pristen mir oblikuje tako, da začnemo pri realnosti (teritorijev, skupnosti, lokalnih ustanov …) in da tej realnosti prisluhnemo. Prav zato se zavedamo, da je ta mir mogoč, če se razlik in konfliknosti, ki jih te prinašajo, ne odstrani, ampak se jih prizna, sprejme in premosti.«
Papež je pri tem izpostavil, da je zato prizadevanje ljudskih gibanj in združenj še posebej dragoceno, saj »konkretno in ”od spodaj”, v dialogu z vsemi ter z ustvarjalnostjo in iznajdljivostjo, ki ju rojeva kultura miru«, izvajajo projekte in dejavnosti, ki konkretno služijo ljudem in skupnemu dobremu. »Na ta način ustvarjate upanje,« je dodal.
Nenasilje kot metoda in slog
V nadaljevanju je dejal, da je v današnjem svetu in družbah preveč nasilja. »Pred vojnami, terorizmom, trgovino z ljudmi in razširjeno agresivnostjo otroci in mladi potrebujejo izkušnje, ki vzgajajo za kulturo življenja, dialoga in medsebojnega spoštovanja. Predvsem pa potrebujejo ljudi, ki pričujejo o drugačnem, nenasilnem načinu življenja. Zato od lokalne in vsakdanje ravni do ravni svetovnega reda, ko se tisti, ki so utrpeli krivico, in žrtve nasilja znajo upreti skušnjavi maščevanja, postanejo najbolj verodostojni protagonisti nenasilnih procesov vzpostavljanja miru. Nenasilje kot metoda in slog mora biti značilno za naše odločitve, odnose in dejanja.«
Stalna podpora pri tem prizadevanju sta za kristjane evangelij in družbeni nauk Cerkve, ki sta prav tako lahko »veljavni kompas« za vse ljudi. »Kajti dejansko gre za nalogo, ki je zaupana vsem, vernikom in nevernikom, ki jo morajo razviti in realizirati z razmislekom in prakso, ki ju navdihujeta dostojanstvo osebe in skupno dobro,« je poudaril papež.
Biti kvas edinosti, občestva in bratstva v testu zgodovine
»Če želiš mir, pripravi institucije miru. Vse bolj se zavedamo, da ne gre le za politične, nacionalne ali mednarodne institucije, ampak za celoto vseh institucij vzgojnih, ekonomskih, socialnih,« pri čemer je spomnil na okrožnico Vsi smo bratje (Fratelli tutti), kjer se velikokrat vrača poziv k izgradnji »mi«, ki se mora prenesti tudi na institucionalno raven.
»Zato vas spodbujam, da si prizadevate biti prisotni,« je dejal papež Leon XIV., »prisotni v testu zgodovine kot kvas edinosti, občestva in bratstva. Bratstvo je treba odkriti, ljubiti, doživeti, oznanjati in pričevati, v zaupnem upanju, da je to mogoče zaradi Božje ljubezni, ki je “izlita v naša srca po Svetem Duhu” (Rim 5,5).«
………………………..
Spodbujanje apostolske gorečnosti med Božjim ljudstvom ostaja bistveno
S papežem Leonom XIV. so se v četrtek, 22. maja, srečali udeleženci generalnega zasedanja Papeških misijonskih družb. Izpostavil je, da spodbujanje apostolske gorečnosti med Božjim ljudstvom ostaja bistveni vidik prenove Cerkve, kar je še posebej nujno v današnjem času. Naš svet, ranjen zaradi vojn, nasilja in nepravičnosti, mora slišati evangeljsko sporočilo o Božji ljubezni. Vsem narodom moramo prinesti evangeljsko obljubo resničnega in trajnega miru.
Papež Leon XIV., govor Papeškim misijonskim družbam, 22. maj 2025
Prisrčno pozdravljam vse vas, ki ste se iz več kot sto dvajsetih držav zbrali na letni generalnem zasedanju Papeških misijonskih družb. Najprej se vam in vašim sodelavcem zahvaljujem za vaše predano služenje, ki je nepogrešljivo za poslanstvo evangelizacije Cerkve, kar lahko osebno potrdim iz svoje lastne pastoralne izkušnje v letih svoje službe v Peruju.
Papeške misijonske družbe so dejansko »glavno sredstvo« za prebujanje misijonske odgovornosti med vsemi krščenimi in za podporo cerkvenih skupnosti na območjih, kjer je Cerkev mlada (prim. dekret Ad Gentes, 38). To vidimo pri Družbi za širjenje vere (Society for the Propagation of the Faith), ki zagotavlja pomoč za pastoralne in katehetske programe, gradnjo novih cerkva, zdravstveno oskrbo in izobraževalne potrebe na misijonskih ozemljih. Tudi Družba svetega otroštva (Society of the Holy Childhood) skrbi za osnovne potrebe in zaščito otrok, s tem da zagotavlja podporo programom krščanske formacije za otroke. Družba svetega Petra Apostola (Society of Saint Peter the Apostle) pomaga gojiti misijonske poklice, duhovniške in redovniške, medtem ko se Misijonska zveza (Missionary Union) zavzema za formacijo duhovnikov, redovnikov in redovnic ter vsega Božjega ljudstva za misijonsko delovanje Cerkve.
Spodbujanje apostolske gorečnosti med Božjim ljudstvom ostaja bistveni vidik prenove Cerkve, kot jo je predvidel drugi vatikanski koncil, in je v današnjem času še toliko bolj nujno. Naš svet, ranjen zaradi vojn, nasilja in nepravičnosti, mora slišati evangeljsko sporočilo o Božji ljubezni in izkusiti spravno moč Kristusove milosti. V tem smislu je Cerkev kot taka, v vseh svojih članih, vse bolj poklicana, da postane »misijonarska Cerkev, ki odpira svoje roke svetu, ki oznanja Besedo … in postane kvas harmonije za človeštvo« (Homilija, maša za začetek pontifikata, 18. maj 2025). Vsem narodom, pravzaprav vsem bitjem, moramo prinesti evangeljsko obljubo resničnega in trajnega miru, ki je mogoč, ker je po besedah papeža Frančiška »Gospod premagal svet in njegovo stalno konfliktnost, ko je vzpostavil mir s krvjo svojega križa« (Evangelii Gaudium, 229).
(@Vatican Media)
Vidimo, kako pomembno je v vseh krščenih spodbujati misijonarski duh in čut za nujno prinašanja Kristusa vsem ljudem. V zvezi s tem bi se rad zahvalil vam in vašim sodelavcem za vaša vsakoletna prizadevanja pri spodbujanju svetovne misijonske nedelje na predzadnjo nedeljo v oktobru, kar mi je v veliko pomoč pri skrbi za Cerkve na območjih, ki so pod oskrbo Dikasterija za evangelizacijo.
Tako kot v dneh po binkoštih tudi danes Cerkev pod vodstvom Svetega Duha z zaupanjem, veseljem in pogumom nadaljuje svojo pot skozi zgodovino in oznanja Jezusovo ime ter odrešenje, ki se rodi iz vere v odrešujočo resnico evangelija. Papeške misijonske družbe so pomemben del tega velikega prizadevanja. Pri njihovem delu usklajevanja misijonske formacije in spodbujanja misijonskega duha na lokalni ravni bi nacionalne direktorje prosil, naj dajo prednost obiskovanju škofij, župnij in skupnosti ter na ta način pomagajo vernikom prepoznati temeljni pomen misijonov in podpore našim bratom in sestram na tistih območjih našega sveta, kjer je Cerkev mlada in raste.
Preden zaključimo naše današnje srečanje, bi rad skupaj z vami razmislil o dveh značilnih elementih vaše identitete kot Papeških misijonskih družb, ki ju lahko opišemo kot občestvo in univerzalnost. Kot družbe, ki so zavezane deliti misijonski mandat papeža in zbora škofov, ste poklicani, da v svojih članih gojite in še naprej spodbujate vizijo Cerkve kot občestva vernikov, ki ga oživlja Sveti Duh, ki nam omogoča vstop v popolno občestvo in harmonijo blažene Trojice. V Trojici namreč vse stvari najdejo svojo edinost. Ta razsežnost našega krščanskega življenja in poslanstva mi je blizu in se odraža v besedah svetega Avguština, ki sem jih izbral za svojo škofovsko služenje in sedaj za svojo papeško službo: In Illo uno unum. Kristus je naš Odrešenik in v njem smo eno, Božja družina, ki presega bogato raznolikost naših jezikov, kultur in izkušenj.
Zavedanje našega občestva kot članov Kristusovega telesa nas seveda odpira za univerzalno razsežnost poslanstva evangelizacije Cerkve in nas spodbuja, da presežemo meje naših posameznih župnij, škofij in narodov, da bi z vsemi narodi in ljudstvi delili presežno bogastvo spoznanja Jezusa Kristusa (prim. Flp 3,8).
Prenovljena osredotočenost na edinost in univerzalnost Cerkve ustreza prav pristni karizmi Papeških misijonskih družb. Kot taka bi morala navdihovati proces prenove statutov, ki ste ga začeli. V zvezi s tem izražam zaupanje, da bo ta proces potrdil člane družb po vsem svetu v njihovi poklicanosti biti kvas misijonarske gorečnosti v Božjem ljudstvu.
Dragi prijatelji, praznovanje tega svetega leta nas vse spodbuja, naj smo »romarji upanja«. Če povzamem besede, ki jih je papež Frančišek izbral za temo letošnjega svetovnega dne misijonov, bi vas na koncu spodbudil, da ste še naprej »misijonarji upanja med vsemi ljudmi«. Vas, vaše dobrotnike in vse, ki so povezani z vašim pomembnim delom, izročam ljubeči priprošnji Marije, Matere Cerkve, in vam iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov kot obljubo trajnega veselja in miru v Gospodu.
………………………………………………
18. maj 2025
Družbeni nauk Cerkve nas vzgaja za soočanje z vprašanji
Sveti oče je v soboto, 17. maja 2025, v avdienco sprejel člane Fundacije Centesimus Annus Pro Pontifice, ki so se zbrali v Rimu na svoji letni konferenci in generalnem zasedanju. V svojem govoru je spregovoril o vlogi in pomenu družbenega nauka Cerkve ter navzoče povabil, naj ga pomagajo razvijati skupaj z Božjim ljudstvom, v pozornem poslušanju in dialogu z vsemi.
Vatican News
Pomagajmo drug drugemu graditi mostove
»Tema vaše letošnje konference – “Premagati polarizacije in obnoviti globalno upravljanje: etični temelji” – obravnava srčiko pomena in vloge družbenega nauka Cerkve, orodja miru in dialoga za gradnjo mostov univerzalnega bratstva. Posebej v tem velikonočnem času prepoznavamo, da Vstali hodi pred nami tudi tam, kjer se zdi, da sta krivica in smrt zmagali. Pomagajmo drug drugemu, kakor sem povabil na večer svoje izvolitve, “graditi mostove z dialogom, s srečanjem, ki nas bo vse združilo, da bomo vedno eno samo ljudstvo v miru”. Tega ni mogoče improvizirati: gre za dinamično in nenehno prepletanje milosti in svobode, ki ga tudi sedaj, ko se srečamo, utrjujemo.«
Družbeni nauk vzgaja za soočanje z vprašanji
»Že papež Leon XIII. – ki je živel v zgodovinskem obdobju epohalnih in prelomnih sprememb – si je prizadeval prispevati k miru s spodbujanjem družbenega dialoga, med kapitalom in delom, med tehnologijami in človeško inteligenco, med različnimi političnimi kulturami, med narodi. Papež Frančišek je uporabil izraz “polikriza”, s katerim je spomnil na dramatičnost zgodovinskih okoliščin, v katerih živimo in kjer se prepletajo vojne, podnebne spremembe, naraščajoče neenakosti, prisilne migracije, stigmatizirana revščina, rušilne tehnološke inovacije, prekarnost dela in pravic (prim. Sporočilo udeležencem generalnega zasedanja Papeške akademije za življenje, 3. marec 2025). Družbeni nauk Cerkve je poklican, da glede tako pomembnih vprašanj ponudi razlagalne ključe, ki postavljajo v dialog znanost in vest ter tako bistveno prispevajo k znanju, upanju in miru.
Družbeni nauk nas vzgaja, da bi prepoznali, da je pomembnejši od problemov ali odgovorov nanje način, kako se z njimi soočamo, z merili ocenjevanja in etičnimi načeli ter z odprtostjo za Božjo milost.«
Pomembneje se je približati kot pa odgovarjati
»Vi imate priložnost pokazati, da družbeni nauk Cerkve s svojim lastnim antropološkim pogledom želi spodbujati resničen dostop do družbenih vprašanj: ne želi dvigniti zastave posedovanja resnice, ne glede analize ali reševanja problemov. Pri takšnih vprašanjih se je pomembneje znati približati kot pa hitro odgovoriti, zakaj se je določena stvar zgodila ali kako jo preseči. Cilj je naučiti se soočati s težavami, ki so vedno drugačne, saj je vsaka generacija nova, z novimi izzivi, novimi sanjami, novimi vprašanji.«
»Nauk« ni mnenje, ampak pot k resnici
»Tukaj imamo temeljni vidik za gradnjo “kulture srečanja” prek dialoga in družbenega prijateljstva. Za občutljivost mnogih naših sodobnikov se besedi “dialog” in “nauk” zdita nasprotujoči in nezdružljivi. Morda nam ob besedi “nauk” pride na misel klasična definicija: skupek idej, lastnih določeni religiji. In s to definicijo se ne čutimo svobodni, da bi razmišljali, postavljali pod vprašaj ali iskali nove možnosti.
Zato je nujno prek družbenega nauka Cerkve pokazati, da obstaja še en, in to spodbuden, pomen izraza “nauk”, brez katerega tudi dialog postane prazen. Njegove sopomenke so lahko “znanost”, “stroka” ali “znanje”. Če ga razumemo na ta način, lahko vsak nauk prepoznamo kot sad raziskav in s tem hipotez, glasov, napredkov in neuspehov, prek katerih skuša posredovati zanesljivo, urejeno in sistematično znanje o določenem vprašanju. Na ta način nauk ni enakovreden mnenju, temveč skupni, zborovski in celo multidisciplinarni poti k resnici.«
Kako se približati ljudem in situacijam
»Indoktrinacija je nemoralna, preprečuje kritično mišljenje, napada sveto svobodo spoštovanja lastne vesti – četudi je zmotna – in se zapira pred novimi razmišljanji, ker zavrača gibanje, spremembo ali razvoj idej ob soočanju z novimi problemi. Nasprotno pa nas nauk kot resen, jasen in dosleden razmislek najprej želi naučiti, kako se približati situacijam ter še pred tem ljudem. Poleg tega nam pomaga pri oblikovanju preudarne presoje. Iz vsakega nauka, tudi iz družbenega nauka, se moramo naučiti resnosti, doslednosti in jasnosti.«
Dajte besedo ubogim
»V kontekstu sedanje digitalne revolucije je treba ponovno odkriti, eksplicitno izraziti in gojiti nalogo vzgoje za kritično razmišljanje ter se zoperstaviti nasprotnim skušnjavam, ki so lahko prisotne tudi v cerkvenem telesu. Okoli nas je malo dialoga, prevladujejo glasne besede, neredko lažne novice in nerazumne teze peščice objestnežev. Zato sta poglabljanje in študij temeljnega pomena, prav tako srečanje in poslušanje ubogih, ki so zaklad Cerkve in človeštva, nosilci stališč, ki so zavračana, a nepogrešljiva, da bi na svet gledali z Božjimi očmi. Tistih, ki so rojeni in odraščajo daleč od središč moči, ne bi smeli zgolj poučevati o družbenem nauku Cerkve, temveč bi jih morali prepoznati kot njegove nadaljevalce in uresničevalce: priče socialnega zavzemanja, ljudska gibanja in različne katoliške delavske organizacije so izraz bivanjskih periferij, v katerih upanje vzdrži in vedno vzklije. Spodbujam vas, da daste besedo ubogim.«
Povabilo k dejavnemu in ustvarjalnemu sodelovanju
»Predragi, kot pravi Drugi vatikanski koncil, “je Cerkev v vsakem času dolžna preiskovati znamenja časov in jih razlagati v luči evangelija. Tako more potem na vsakemu rodu prilagojen način odgovarjati na večno vpraševanje ljudi o smislu človekovega sedanjega in prihodnjega življenja in o njunem medsebojenm odnosu” (Pastoralna konstitucija Gaudium et Spes, 4).
Zato vas vabim, da dejavno in ustvarjalno sodelujete pri tej vaji razločevanja ter prispevate k razvoju družbenega nauka Cerkve skupaj z Božjim ljudstvom v tem zgodovinskem obdobju velikih družbenih pretresov, v poslušanju in dialogu z vsemi. Danes obstaja velika potreba po pravičnosti, iskanje očetovstva in materinstva, globoka želja po duhovnosti, zlasti med mladimi in marginaliziranimi, ki ne najdejo vedno učinkovitih kanalov za izražanje. Narašča povpraševanje po družbenem nauku Cerkve, na katerega moramo odgovoriti.
Zahvaljujem se vam za vašo prizadevnost in vaše molitve za moje poslanstvo ter iz srca blagoslavljam vse vas, vaše družine in vaše delo.