TEČAJ ZA KATEHUMENE
Priprava odraslih na prejem zakramentov uvajanja v krščanstvo (krst, spoved, obhajilo, birma)
se je začela 3. marca 2025 in bo potekala vsak ponedeljek ob 19.00 v Slomškovi učilnici.
Vodi : p. Pavle Jakop
Postni čas se začne s pepelnično sredo, na katero se blagoslovi pepel, ki ga potresejo vernikom na glavo. Pokaže nam, kakšen namen ima ta čas: pepel nas spominja na našo minljivost: »Prah si in v prah se povrneš.« Pepel pa je tudi simbol čiščenja, saj lahko z njim pomivamo posodo. Obred pepelnatega križa, s katerim nas na čelu zaznamuje duhovnik, bi nas naj povabil, da očistimo predvsem svoje mišljenje, kajti prav v glavi se začenjajo odkloni s prave poti. Če slabo razmišljamo, bomo tudi neprimerno živeli. Tako nam duhovnik pri podelitvi križa lahko tudi reče: »Spreobrni se in veruj evangeliju.« Grška beseda za spreobrnjenje je ‘metanoia’, kar v resnici pomeni spremembo mišljenja. Drugače bi naj začeli razmišljati o svojem življenju in o soljudeh. S tem se začne spreobrnjenje, kajti naše mišljenje je pogosto polno predsodkov in obsojanj, prav tako pa ga preveč določa javno mnenje. Sprememba mišljenja pa pomeni:
- ustvariti si drugo mišljenje o življenju in o soljudeh;
- ‘metanoein’ lahko tudi pomeni pogledati za stvari, v sebi in v drugih spoznavati dejansko stanje;
- ali pa tudi pogledati nazaj, obžalovati.
Jezus ne odpravi posta, ampak nam naroča, naj se ne postimo s trpečim obrazom kot hinavci, ki hočejo s tem pritegniti pozornost: »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17). Tu ne gre samo za skrivanje posta, ampak za notranjo držo. Post ni nekaj temačnega, noben napad na nas same, nikakršno samokaznovanje, ker smo preveč jedli. Če se postimo, da bi se kaznovali ali da bi shujšali, to ne bo imelo dobrega učinka. To je samo stvar volje in končno temačna stvar. Pravi post pa potrebuje jasnost, lepoto in veselje. Pri postu moram s seboj dobro ravnati: ne postim se, ker se jezim na svojo odvečno težo; postim se predvsem zato, da bi se notranje očistil, da bi bolj čuječe in pazljiveje živel. Samo tako je post zame dragocen in zdravilen.
Post je istočasno maziljenje in umivanje:
- Izmije mi madeže, ki so umazali moje mišljenje in čustvovanje.
- Želi me maziliti – dobro dene mojemu telesu, s katerim ravnam skrbno in pazljivo. V postu veliko bolj občutim svoje roke, s svojim obrazom zaznavam še tako nežen vetrič, moji čuti so mnogo dovzetnejši.
Jezus ne povzame samo treh oblik judovske pobožnosti, ampak jih med seboj tudi poveže. Post je povezan z molitvijo in dobrimi deli: s postom lahko kaj privarčujem, da podarim ubogim; zato post tudi ni čisto naključno čas, ko svoje darove delimo z drugimi (to se kaže tudi v številnih postnih akcijah). Toda post in dobra dela imajo še drug pomen: v času posta se odprem za druge, postajam solidaren. Kadar sem na drugega jezen, se pogosto bašem z jedjo, da ga ne bi čutil ob sebi. Z nažiranjem se zapiram pred drugimi. Post pa me želi napraviti občutljivega za stiske ljudi okoli mene. Enemu pomagam z darom, drugemu s pozornostjo in odprtostjo za njegove stiske in težave.
Post je povezan tudi z molitvijo. Prvi menihi so razumeli post kot predpripravo na molitev:
- Post nas napravi notranje bolj čuječe.
- Mojo molitev očisti in naredi bolj poglobljeno.
- S postom dobi moja molitev krila.
Post pa je povezan predvsem s prošnjo: ko so imeli prvi kristjani kak problem, ali v svoji skupnosti ali tudi v javnosti zaradi preganjanja, so se skupaj postili in molili. Skupna molitev in post naj bi jim pomagala v stiski. Kadar imam postne duhovne vaje, vedno povabim udeležence, da se kak dan zavestno postijo in molijo za katerega človeka. Post me torej odpre za drugega. Lahko si predstavljam, da tega drugega istočasno nosim v sebi in ga podržim pred Bogom. Ko se postim in molim za drugega, ni to le nekaj pobožnih misli o njem ali mimogrede izgovorjena prošnja. Molitev za drugega občutim z vsem telesom; ko lakota narašča, molim zanj z dušo in telesom. Post je mojo molitev poglobil. V tej molitvi priznavam svojo nemoč, da drugemu ne morem sam pomagati. Zaupam ga ozdravljajočemu Božjemu Duhu, ki mu pomaga. Postna molitev me notranje povezuje s tistim, za katerega molim; skoraj telesno ga ves dan čutim ob sebi in v sebi in ga izročam Božjemu usmiljenju.
Cilj treh pobožnosti – dobrodelnost, molitev in post – je zaupanje v Božjo pomoč: »Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,31–33). Postni čas bi nas naj ponovno vrnil k pravemu vrednotenju. Pred očmi moramo vedno imeti Božje kraljestvo, da lahko v nas vlada Bog. Če pa naše življenje vodi Bog, nas ne bodo obvladovale skrbi in strahovi, potrebe bodo izgubile svojo moč nad nami. Postajamo svobodni in živimo v zaupanju, ne v strahu.
Po Mateju nam Jezus ponuja še drugo utemeljitev za post. Ko Janezovi učenci vprašajo Jezusa, zakaj se apostoli ne postijo, jim odgovori: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili.« (Mt 9,15). Post torej pomeni pričakovati ženina: med postom si želimo, da bi se zbližali z Jezusom. To odgovarja razlagi svetega Benedikta, ki pravi, da bi naj svete velikonočne praznike pričakovali z duhovnim hrepenenjem in veseljem (RB 497). Na velikonočno vigilijo so prvi kristjani pričakovali Kristusov ponovni prihod, prihod ženina, ki bi jih odpeljal v kraljestvo ljubezni.
OSEBNE VAJE
Post je čas uvajanja v notranjo svobodo ter čas notranjega in zunanjega prečiščevanja, zato premisli: Kakšen načrt bi si rad zamislil za ta post? (*V slovenščini je zaradi jezikovne posebnosti nagovor samo v moškem spolu, velja pa seveda tudi za ženskega. op. prev.)
- Tvoj načrt je lahko povezan z jedjo in pijačo; v teh štiridesetih dneh se lahko odpoveš alkoholu, sladkarijam ali mesu.
- Morda pa tvoj problem ni v hrani, ampak v govorjenju o drugih; tako si lahko zastaviš načrt, da v postnem času ne boš govoril o drugih, da ne boš razglašal njihovih napak in se ne boš udeleževal vsesplošnega obrekovanja.
- Ali pa je tvoj problem v čiščenju nepotrebnega: svoj koledar terminov lahko sprostiš in si ustvariš čas za branje, sprehod, meditacijo, tišino. Kaj bi ti pri tem pomagalo?
- Bi bil zate smiseln post brez televizije?
- Ali pa to čiščenje odvečnega zadeva tvoje stanovanje? Se v njem še dobro počutiš ali je založeno s stvarmi, ki jih pravzaprav ne potrebuješ in ti ne dajo dihati?
Sveti Benedikt ob tem svetuje, naj si vsak menih svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom. Tak pogovor z drugim, pa naj je to prijateljica, duhovni spremljevalec ali zakonski partner, nam je lahko v pomoč, da se za svoj postni načrt obvežemo. Naši lastni odločitvi da to še poseben poudarek. Kot drugo pa mi tak pogovor lahko pove, če sem se lotil prave teme. Morda pa hrana sploh ni moj problem, ampak je moja težava v stalnem prelaganju odločitev ali dela, ki bi ga moral že zdavnaj opraviti. Potem je treba prav to vključiti v svoj osebni program. Premisli, kaj bi ti v postnem času dobro delo, nato si to zapiši in pokaži nekomu, da ne boš ostal brez vsake obveze. Tako bo post zate res pravi duhovni trening. Menihi govorijo celo o duhovnih tekmovalcih; imenujejo se ‘atleti’, ki se kot športniki s svojim trenerjem dogovorijo za program treninga. Samo tako lahko napredujejo na svoji duhovni poti.
………………………………………..
Prazniki v tem tednu
v sredo 12. 3. goduje sv. Doroteja
Sv. Doroteja ali Rotija, kakor ji pravi naše ljudstvo, tudi upodobljena in sicer kot mlado dekle, ki drži v desni roki palmov list, simbol mučeništva, v levi pa meč, s katerim je bila umorjena. Ob njej stopa majhen deček, ki nosi v rokah košarico s cvetjem. Ta upodobitev se naslanja na legendo o njenem mučeništvu. Ko je sodnik izrekel smrtno obsodbo, je Doroteja glasno zaklicala: »Srčna hvala, ljubitelj duš, ki me vabiš, da kot nevesta pohitim k tebi!« Mladi odvetnik Teofil se je ponorčeval iz nje: »Dobro se imej, Kristusova nevesta, pa mi pošlji z rajskega vrta svojega ženina jabolk in rož!« Doroteja mu je obljubila in obljuba je bila čudežno izpolnjena. Zaradi tega legendarnega dogodka sveto Dorotejo častijo kot zavetnico nevest in cvetličarjev.
Bistveno o svetnici pove rimski martirologij na dan 6. februarja: »V kapadokijski Cezareji se praznuje rojstni dan (za nebesa) svete Doroteje, device in mučenke. Sapricij, cesarski namestnik te province, jo je kaznoval z mučenjem, potem so jo s pestmi bili v obraz, nazadnje pa obsodili na smrt z obglavljenjem.
Ob njenem pričevanju se je k veri v Kristusa spreobrnil sodni pristav Teofil; tudi tega so takoj nato trdosrčno trpinčili na mučilnem konjiču, končno pa umorili z mečem.« To poročilo dopolnjujejo stara izročila, ki hvalijo na svetnici njeno zgledno deviško čistost, ljubezen do Boga in do ubogih pa tudi njeno modrost. Nobenega dvoma ni, da je Doroteja samostojna svetniška osebnost, izpričana po dosti starem življenjepisu, pozneje legendarno spremenjenem v spodbudno pripoved. Mučeniško smrt je pretrpela za časa cesarja Dioklecijana, najbrž leta 304.
Ime Doroteja prihaja iz grščine in pomeni ‘dar Božji’ prav podobno kot tudi Teodor (v obrnjenem vrstnem redu), ki mu ustreza latinsko ime Deodatus – slovenski Bogdan. Med ženskimi imeni je Doroteja na 164 mestu (1.400). Znano je bilo že v srednjem veku, zanimanje zanjo pa po letu 1960 upada. Druge znane oblike so: Dora (486ꜛ), Dorica (130), Doris (555ꜛ), Rotija (10), pa tudi Tea (1.609ꜛ – tudi z zavetnicami Mateja in Terezija), Teja (2.761ꜛ–101. mesto, v vzponu je moška oblika Tej (68ꜛ). Moški (Dorotej – 23) imajo svojega zavetnika tudi 5. 6. in 9. 9.
Sv. Doroteja je zavetnica nevest, vrtnarjev, cvetličarjev, pivovarjev, rudarjev; priprošnjica v porodnih bolečinah, v revščini, v smrtni stiski.
Na sliki sv. Doroteja in sv. Katarina (15. stol. Narodna galerija)
V sredo je tudi gregorjevo; po sv. Gregorju, ki je včasih godoval na ta dan.
Do 16. stoletja, ko je veljal stari julijanski koledar, je sv. Gregor godoval na prvi pomladni dan ob spomladanskem enakonočju. S tem, ko so leta 1582 spremenili koledarski sistem iz julijanskega v gregorjevega, se je gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga sedaj praznujemo 12. marca. Novo razdelitev leta je vpeljal papež Gregor XIII. in v Avstrijskem cesarstvu je koledar začel veljati leta 1584. Po papežu Gregorju XIII. se zato imenuje tudi gregorijanski koledar, ime praznovanju pa je dal Gregor I., pogosteje imenovan Gregor Veliki. Gregor Veliki je umrl 12. marca 604. Njegovega godu zdaj Cerkev ne obhaja več na dan njegove smrti, temveč 3. septembra, na dan, ko je postal papež. Njemu na čast je v Sloveniji sezidanih sedem cerkva.
Po legendi je sv. Gregor kot dojenček do rokodelca – mlinarja – priplaval v lesenem predmetu po vodi.
Znan je tudi nemški pregovor »Gregoru macht den Tag gleich der Nacht«, v slovenskem prevodu »Gregor naredi dan enak noči«.
Spuščanje luči po vodi
Šega spuščanja luči po vodi je nasledila predkrščansko obredje, pri katerem so na ali v vodo dali ogenj. Ogenj je bil Perunov atribut, prav tako les in smola. Voda je bila Velesova, njegove so tudi korenine. Z obredom, pri katerem so ljudje ogenj, ki so ga obvladovali, dali v vodo ob prehodu iz starega v novo leto v svetu, vzpostavili nov red in s tem dejanjem – po verovanju – naravi dali moč novega rojevanja.
Šego so poznali marsikje v Evropi in širše v svetu, v več krajih na Bavarskem, v Švici, na vzhodu Francije, na Češkem, v Makedoniji in drugje. Opredeljevali so jo kot šego, ki je sodila v pomladni čas, zaznamovale pa so jo sveče, smola, slama, trske in drugo, kar so ljudje na deskah spustili po vodi.
V Makedoniji so 6. januarja, na dan sv. treh kraljev, po Ohridskem jezeru spuščali prižgane sveče, ki so jih dali na majhne deske, da jih je veter odnesel daleč proč od obale.
V Franciji je šega povezana s prvo postno nedeljo, ki hkrati velja za znanilko pomladi. Na predvečer sv. Gregorja so običaj poznali v Gerardmerju na severovzhodnem delu Francije, v Grenoblu pa so čolničke s svečami po vodi spustili 25. marca, na dan Marijinega oznanjenja.
Gregorjevo na Slovenskem
Najbolj znani kraji na Gorenjskem, kjer je tradicija še posebej živa so Tržič, Kropa, Kamna Gorica in Železniki.
Tržič leži ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika, kjer so se razvile številne obrti, še posebej čevljarska, drugje po Gorenjskem pa tudi krojaška, šiviljska in kovaška.
V Kropi in Kamni Gorici so po Kroparici in rakah, ki vodijo iz Lipnice, spuščali barčice, v Železnikih so po Selški Sori spuščali deščice, na katere so dali nekaj smole in jo zažgali. Najstarejše poročilo iz Železnikov iz leta 1845 priča o tem, da so gregorčke spuščali fantje, v Tržiču so leta 1900 zapisali, da so to otroci.
Prizorišča, kjer se spuščajo gregorčki, so vedno ob rekah, potokih, rakah ali drugih vodah, na primer bajerjih. S praznovanjem je že razvita turistična dejavnost, vabila na dogodke pa lahko najdemo na krajevnih straneh.
Spuščanje gregorčkov
.jpg)
Ponekod po Gorenjski in v okolici Ljubljane se na predvečer gregorjevega spušča gregorčke – hiške, cerkvice, barčice in druge predmete, v katerih je luč, ki jo daje sveča ali ogenj, ki s tem naznanjujejo prihod dela leta, ko je sonce dovolj dolgo na obzorju, da rokodelcem ni treba več delati ob luči. Takrat se »luč vrže v vodo«, šega pa se je preoblikovala v prireditev.
Šega spuščanja gregorčkov, kot jo poznamo iz virov 19. in prve polovice 20. stoletja, najdenih na Slovenskem, se je razvila v 15. ali 16. stoletju, ko so rokodelci začeli v zimskem času delati ob luči, zato je izvor spuščanja luči po vodi starejši od šege, ki jo na podlagi slovenskih virov povezujemo s spuščanjem gregorčkov.
Ko je bil v veljavi julijanski koledar, je bilo po Evropi v navadi spuščati luči po vodi na dan goda sv. Lucije (takrat na dan zimskega solsticija). V alpskem prostoru se je šega prenesla na poznejše datume, viri- šele tedaj rokodelci.
Šega spuščanja luči po vodi je nasledila predkrščansko obredje, pri katerem so na ali v vodo dali ogenj. Ogenj je bil Perunov atribut, prav tako les in smola, voda je bila Velesova, njegove so tudi korenine. Z obredom, pri katerem so ljudje z ognjem, ki so ga dali v vodo ob prehodu iz starega v novo leto v svetu, ki so ga obvladovali, vzpostavili nov red in z dejanjem – po verovanju – naravi dali moč novega rojevanja.
Izraz gregorčki, s katerimi so označeni predmeti, ki jih ljudje spuščajo po vodi na predvečer goda, se je uveljavil že v zadnji tretjini 20. stoletja; predmeti z dodanimi svečami ali lučmi drugih vrst in so izdelani za namen spuščanja po vodi.
Ko se ptički ženijo
Na Slovenskem je obveljal tudi rek, da se ptički ženijo na gregorjevo, saj je bil to včasih prvi spomladanski dan.
V Kropi so šli na dan spuščanja gregorčkov na ‘tičjo svatbo’, ko so imeli ptiči svojo ‘ohcet’, dobrote s ptičje ohceti pa so ostale v grmovju, kjer so jih otroci lahko poiskali in se posladkali.
v četrtek, 13. marca goduje sv. Kristina
O Sveti Kristini devici in mučenki ni znano veliko, zgolj da je živela v Perziji v času kralja Chosroema I. in umrla mučeniške smrti, saj je bila zaradi devištva prebodena.
—————————–
Veroukarji naj čim prej prinesejo spričevala, da ob koncu leta ne bo težav, ko jih bodo iskali.
________________________________
Dragi mladi bralci za Slomškovo bralno priznanje,
lepo vabljeni na srečanje po družinski sveti maši v Frančiškovi dvorani na nedeljo
23. marca 2025 in na zaključno prireditev 18. maja 2025.
__________________________________
Sveta maša na Rožniku bo spet od letošnjega maja meseca.
________________________________
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije:
- na desni povezavi lahko v živo spremljate svete maše preko radia Ognjišče: ► AVDIO POVEZAVA.
- ali preko YouTube kanala ► VIDEO.