Preskoči na vsebino
nalagam novice...

KATEHUMENAT – pripravo za prejem zakramentov uvajanja v krščanstvo (krst, obhajilo, birma) smo začeli v naši župniji v četrtek, 10. oktobra, ob 19.00 v Slomškovi učilnici. 

OD 1. 9. 2019 NAPREJ JE NAMESTO SVETIH MAŠ OB 7.00 IN 8.00 SVETA MAŠA OB 7.30.  Velja za vse dni v letu.

 

Papežev kotiček

► Papež Frančišek: EVANGELIJ VESELJA  in  RADOST LJUBEZNI (preberite apostolski spodbudi)

  (Besedilo je v PDF formatu in ga lahko natisnete.

Sveti oče: Le če izstopamo iz sebe, odpiramo vrata, ki vodijo h Gospodu

Papež Frančišek je danes dopoldan v vatikanski baziliki daroval sveto mašo za kardinale in škofe, ki so umrli v preteklem letu. V homiliji je povabil, naj dopustimo, da nas nagovori eno od naslednjih treh vprašanj: Ali izstopam iz sebe, da bi šel vsak dan h Gospodu? Ali čutim usmiljenje in ga izkazujem pomoči potrebnim? Ali sprejemam pomembne odločitve v Božji navzočnosti? Na ta način bomo lahko iz sedanjosti, ki jo živimo, naredili zarjo vstajenja.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Nismo rojeni za smrt, ampak za vstajenje

Berila, ki smo jih slišali, nas spominjajo, da smo prišli na svet zato, da bi vstali: nismo rojeni za smrt, ampak za vstajenje. Kakor piše sv. Pavel v drugem berilu, je »naša domovina v nebesih« (Flp 3,20) in, kakor pravi Jezus v evangeliju, bomo obujeni poslednji dan (prim. Jn 4,40). Misel na vstajenje prav tako navdihne Juda Makabejca v prvem berilu, da ravna »zelo lepo in plemenito« (2Mak 12,43). Danes se lahko tudi mi vprašamo: K čemu me vabi misel na vstajenje? Kako odgovarjam na klic k vstajenju?  

Ali grem h Gospodu ali se vrtim okoli samega sebe?

Prva pomoč nam prihaja od Jezusa, ki v današnjem evangeliju pravi: »Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel« (Jn 6,37). To je njegovo povabilo: »Pridite k meni« (prim. Mt 11,28). Iti k Jezusu, ki je Živi, da bi se cepili proti smrti, proti  strahu, da se vse konča. Iti k Jezusu: to se lahko zdi samoumevna in splošna duhovna spodbuda. Vendar pa jo poskusimo konkretizirati, in sicer tako, da si zastavimo naslednja vprašanja: Ali sem se danes sredi dokumentov, ki sem jih imel v rokah v pisarni, približal Gospodu? Ali sem v njih našel razlog za dialog z Njim? In ali sem v srečanja z osebami vključil Jezusa, ali sem Mu prinesel te osebe v molitvi? Ali pa sem vse delal tako, da sem ostajal pri svojih mislih, se zgolj veselil tega, kar mi je šlo dobro in se pritoževal nad tem, kar mi je šlo slabo? Skratka, ali živim tako, da grem h Gospodu, ali se vrtim okoli samega sebe? Katera je smer moje poti? Ali samo gledam na to, da bi se izkazal, da bi ohranil svojo vlogo, svoje čase in prostore, ali grem h Gospodu?

Kdor je Jezusov, živi v izhodu proti Njemu

Jezusov stavek je presenetljiv: kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel. Kakor da bi bil za kristjana, ki ne bi šel k Njemu, predviden izgon. Za tistega, ki veruje, ni vmesnih poti: ni mogoče biti Jezusovi in se vrteti okoli samih sebe. Kdor je Jezusov, živi v izhodu proti Njemu.

Le če izstopamo iz sebe, odpiramo vrata h Gospodu

Vse življenje je izhod: iz materinega telesa, da bi se rodili, iz otroštva, da bi vstopili v puberteto, nato v odraslo obdobje in tako dalje, vse do izhoda s tega sveta. Ko danes molimo za naše brate kardinale in škofe, ki so odšli iz tega življenja, da bi šli Vstalemu naproti, ne moremo pozabiti na najpomembnejši in najtežji izhod, ki osmisli vse ostale: izhod iz samih sebe. Le če izstopamo iz sebe, odpiramo vrata, ki vodijo h Gospodu. Prosimo za to milost: »Gospod, želim priti k tebi, po poteh in sopotnikih vsakega dneva. Pomagaj mi izstopiti iz samega sebe, da bi šel naproti Tebi, ki si življenje.«

Sočutje do drugih na široko odpre vrata večnosti

Želel bi izraziti še eno misel, ki se nanaša na vstajenje, iz prvega berila, iz plemenite geste Juda Makabejca do pokojnih. Zapisano je, da je pri tem, ko je naročil spravno daritev zanje, imel pred očmi »sijajno nagrado, pridržano za tiste, ki zaspijo pobožno« (2Mak 12,45). Sočutje je torej tisto, ki ustvarja veličastne nagrade. Sočutje do drugih na široko odpre vrata večnosti. Sklanjati se nad pomoči potrebnimi, da bi jim služili, pomeni ustvarjati predprostor za nebesa. Če, kakor spominja sv. Pavel, »ljubezen nikoli ne mine« (1Kor 13,8), je torej prav ljubezen most, ki povezuje zemljo z nebesi. Lahko se torej vprašamo, če napredujemo po tem mostu: ali dopustim, da me gane situacija nekoga, ki potrebuje pomoč? Ali znam jokati za tistega, ki trpi? Ali molim za tiste, na katere nihče ne misli? Ali pomagam komu, ki mi ne more povrniti? To ni dobrotizem, ni drobna karitativnost; so življenjska vprašanja, vprašanja vstajenja.

Sv. Ignacij: predstavljaj si, da si pred Bogom ob koncu časov

Ob koncu pa še tretja spodbuda v zvezi z vstajenjem. Vzel jo bom iz Duhovnih vaj, kjer sv. Ignacij predlaga, naj si, preden sprejmemo pomembno odločitev, predstavljamo sebe pred Bogom ob koncu časov. To je klic, ki ne bo odložljiv, ko se bo pojavil, je končni cilj za vse, za nas vse. Vsakršna življenjska izbira, ki jo soočamo s tega vidika, je dobro usmerjena, saj je bližje vstajenju, ki je smisel in cilj življenja. Kakor se odhod presoja glede na cilj, kakor se setev presoja po letini, tako se življenje prav presoja izhajajoč iz njegovega konca, iz njegovega cilja. Sveti Ignacij piše: »Premislim in preudarim, kako mi bo v duši na sodni dan, in se zamislim, kako bi želel tedaj, da bi se odločil glede te stvari; in isto pravilo, ki bi tedaj želel, da bi se ga držal, vzamem zdaj« (Duhovne vaje, 187). To je lahko koristna vaja za to, da bi videli stvarnost z Gospodovimi očmi in ne samo s svojimi; da bi imeli pogled usmerjen v prihodnost, v vstajenje in ne le v sedanjost, ki mine; da bi delali izbire, ki bi imele okus po večnosti, okus po ljubezni.

Uglasimo se z Jezusovo voljo

Ali izstopam iz sebe, da bi šel vsak dan h Gospodu? Ali čutim usmiljenje in ga izkazujem pomoči potrebnim? Ali sprejemam pomembne odločitve v Božji navzočnosti? Dopustimo, da nas izzove vsaj ena izmed teh treh spodbud. Tako bomo bolj v skladu z Jezusovo željo v današnjem evangeliju: ne izgubiti nič od tega, kar mu je dal Oče (prim. Jn 6,39). Med mnogimi glasovi sveta, zaradi katerih se izgubi smisel bivanja, se uglasimo z voljo Jezusa, vstalega in živega: tako bomo iz sedanjosti, ki jo živimo, naredili zarjo vstajenja.

 

Papež razložil priliko o neumnem bogatašu in oznanil, da je napisal pismo duhovnikom

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Lk 12,13-21) se začne s prizorom nekoga, ki se je vstal med množico in prosil Jezusa, da bi razrešil pravo vprašanje glede družinske dediščine.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 18. nedeljo med letom. Po molitvi in blagoslovu je sveti oče izrazil duhovno bližino žrtvam nasilnih dogodkov, ki so okrvavili Teksas, Kalifornijo in Ohio in skupaj z verniki zmolil zanje Zdravamarijo. Zatem je papež naznanil, da je danes, na 160-obletnico smrti arškega župnika, ki je zgled dobrote in dejavne ljubezni za vse duhovnike, duhovnikom po vsem svetu poslal pismo, v katerem jih spodbuja k zvestobi poslanstvu, h kateremu jih je poklical Gospod.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Toda On (Jezus) se v odgovoru ne sooči s tem vprašanjem, ampak opominja, da se je potrebno držati stran od pohlepnosti,  torej od lakomnosti po posedovanju. Da bi odvrnil svoje poslušalce od zasoplega iskanja bogastva, je Jezus povedal priliko o neumnem bogatašu, ki verjame, da je srečen zato, ker je imel srečo pri izjemni letini in se počuti varnega zaradi nabranih dobrin. Lepo bi bilo, če bi jo danes vi prebrali. Je v 12 poglavju Lukovega evangelija, od 13. vrstice naprej. Lepa prilika je, ki nas veliko nauči. Pripoved pride do živega takrat, ko se pojavi nasprotje med tem, kar bogataš načrtuje zase in tem, kar mu predoči Bog.

Načrti neumnega bogataša soočeni z Božjimi

Bogataš postavi pred svojo dušo, torej pred sebe, tri preudarke: veliko nakopičenih dobrin; veliko let, ki jih bodo te dobrine zagotovile; in tretjega: mirnost in nepotešeno blagostanje (prim. v. 19). Toda beseda, ki mu jo je namenil Bog, izniči vse te njegove načrte. Namesto »veliko let«, mu Bog nakaže neposrednost s »to nočjo«, »nocoj boš umrl«; namesto »uživanja življenja« mu predstavi »vrnitev življenja, vrniti življenje Bogu«, s temu posledično sodbo. Kar zadeva realnost množice nabranih dobrin, na katere bi moral bogataš utemeljiti vse, je ta razgaljena v sarkazmu vprašanja: »In kar si pripravil, čigavo bo?« (v. 20). Pomislimo na boje za dediščino, tolikih bojev po družinah tolikih ljudi. Vsi vemo za kakšno takšno zgodbo, ki se začenja ob smrtni uri, ko se pojavijo nečaki, da bi videli, kaj pripada njim. »Kaj pripada meni?«, in odnesejo vse. V tem nasprotju je namreč opravičljiv naziv »neumnež«, saj misli na stvari, za katere verjame, da so konkretne, a so le fantazija, ki ga je Bog dal temu človeku. Ta je neumen zato, ker je v praksi zanikal Boga, ni namreč napravil obračuna z Njim.

Iščite to, kar je zgoraj…

Zaključek prilike, ki ga je oblikoval evangelist, ima še poseben učinek: »Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom« (v. 21). Gre za opomin, ki razkriva obzorje, proti kateremu smo vsi mi poklicani gledati. Materialne dobrine so potrebne, a so dobrine, torej so sredstvo za pošteno življenje - le sredstvo so - in za podelitev s še bolj potrebnimi. Jezus nas danes vabi k premisleku, da bogastvo lahko srce vklene v verige in ga odvrne od resničnega zaklada, ki je v nebesih. Na to nas spomni tudi sv. Pavel v današnjem drugem berilu. Tako pravi: »Iščite to, kar je zgoraj… Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji« (Kol 3,1-2).

Stegovati se po življenju, živetem v stilu evangelija

To pa, se razume, ne pomeni odtegniti se resničnosti, temveč iskati stvari, ki imajo resnično vrednost: pravičnost, solidarnost, gostoljubnost, bratstvo, mir, vse tisto, kar tvori resnično dostojanstvo človeka. Gre za to, da se stegujemo po življenju, ki je uresničeno, ne po posvetnem stilu, temveč po evangeljskem stilu, ki je, ljubiti Boga z vsem svojim bitjem in ljubiti bližnjega, kot ga je ljubil Jezus, torej v služenju in podaritvi samega sebe. Pohlep po dobrinah, hotenje po imetju, ne nasiti srce, nasprotno povzroči še večjo lakoto! Pohlep je kot tisti bomboni. Vzameš enega: »O, kako je dober« in vzameš še drugega, eden pritegne še drugega. Takšen je pohlep. Nikoli se ne nasiti. Pazljivi bodite! Tako razumljena in živeta ljubezen, je vir resnične sreče, medtem ko je čezmerno iskanje materialnih dobrin in bogastva pogosto vir nemira, sovraštva, goljufanja in vojn. Veliko vojn se začne zaradi pohlepa.

Prošnja k Devici Mariji

Devica Marija naj nam pomaga, da se ne bomo pustili zapeljati gotovostim, ki minejo, temveč da bomo vsak dan verodostojni pričevalci večnih vrednot evangelija.

_________________

Papež o zakramentu sv. birme

Ko škof mazili birmanca, pravi: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Ta dar Svetega Duha vstopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim. Kot je poudaril papež, je treba »vedno sprejeti, da bi dali«: »Nikoli sprejemati in imeti stvari v sebi, kakor da bi duša bila neko skladišče. Vedno sprejeti, da bi dali. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh je tisti, ki nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za 'nas' skupnosti. »Prejeti, da bi dali,« je ponovil Frančišek. »Nismo mi v središču. Mi smo sredstvo tistega daru za druge.«

Birma nas poveže z vesoljno Cerkvijo

Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. »Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del.« Morda kdo misli, da so v Cerkvi gospodarji: papež, škofje, duhovniki, zatem pa delavci, ki so vsi drugi. Po papeževih besedah to ni res: »Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo 'mi', vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« O Cerkvi namreč moramo razmišljati kot o živem organizmu, sestavljenem iz oseb, ki jih poznamo in s katerimi hodimo, in ne kot o neki abstraktni in oddaljeni stvarnosti. Cerkev smo mi, ki hodimo. Birma vse povezuje z vesoljno Cerkvijo, ki je razširjena po vsej zemlji, pri čemer birmance aktivno vključuje v življenje krajevne Cerkve, kateri pripadajo, z njihovim škofom, ki je naslednik apostolov.

Zato je tudi škof izvorni podeljevalec birme, kajti on vključi birmanca v Cerkev. Dejstvo, da je v latinski Cerkvi redni podeljevalec birme škof, jasno kaže na učinek tega zakramenta: da torej tiste, ki ga prejmejo, tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja o Kristusu.

V dar smo prejeli tudi mir

To cerkveno vključitev po papeževih besedah lepo izrazi znamenje miru, s katerim se sklene obred birmanja. Škof vsakemu birmancu pravi: »Mir s teboj.« Papež je spomnil na Kristusov pozdrav učencev na velikonočni dan, poln Svetega Duha: »Mir vam bodi!« Te besede osvetljujejo dejanje, ki izraža cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki. Pri birmi prejmemo Svetega Duha in mir, ki ga moramo dati drugim. Če smo prejeli znamenje miru z močjo Svetega Duha, moramo biti moški in ženske miru in ne slabo govoriti o drugih ter tako uničevati mir, ki ga je naredil Duh. Obrekovanje ni delo Svetega Duha, uničuje tisto, kar ustvarja Bog.

Birmo prejmemo za druge

Birmo prejmemo samo enkrat, a duhovni dinamizem, ki ga je povzročilo sveto maziljenje, ostaja skozi čas. Nikoli ne bomo končali poslanstva in vsepovsod razširili prijetnega vonja svetega življenja, ki se navdihuje pri očarljivi preprostosti evangelija.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze vse birmane pozval, naj Svetega Duha ne zaprejo v kletko, naj se ne upirajo vetru, ki piha in jih potiska k hoji v svobodi, naj ne zadušijo gorečega ognja ljubezni, ki vodi v posvečevanje življenja za Boga in brate. »Naj Sveti Duh vsem nam nameni apostolski pogum za oznanjevanje evangelija z deli in besedami, vsem, ki jih srečamo na poti,« je dejal sveti oče.

 

Šale