Preskoči na vsebino
nalagam novice...


SVETO TRIDNEVJE v naši cerkvi 2019

  

Vstajenjska velikonočna maša za družine bo v nedeljo ob 10.00. 

Bratje frančiškani vam želimo blagoslovljene velikonočne praznike.

 

Velikonočno voščilo ljubljanskega nadškova Staneta Zoreta

Prvo velikonočno jutro se je začelo v temi. Marija Magdalena je navsezgodaj, še v temi, prišla h grobu. Ta tema ni bila samo tema, ki čaka jutra. Bila je globlja. To je bila tema njenega srca. Ker so križali in pokopali Jezusa, je umrlo upanje in tema je pokrila srce in zemljo. Gluhost te teme so motile le solze, ki so polzele iz žalosti in bolečine.

Ko pa je prišla h grobu, je videla, da je kamen odstranjen od groba. Nova rana je pomnožila bolečino. Še v grobu mu ne dajo miru. Nekdo je ukradel njegovo telo in oskrunil spomin na pokojnika. Grob mora imeti svojega pokojnika in pokojnik mora imeti svoj grob – to je zakon človečnosti, ki je vse od Antigone naprej mejnik med humanostjo in barbarstvom.

Prazen grob ne prebudi misli na vstajenje, povzroči pa tekanje. Do tistega trenutka je življenje ostajalo v žalovanju, sedaj pa se je spremenilo v iskanje. Kje je? Kam so ga položili?

Peter in Janez, ki sta tekla h grobu, sta odkrila povoje, s katerimi so povili Jezusovo telo za pokop, in prtič, ki je pokrival njegov obraz. Torej ga niso ukradi, saj bi tatovi s truplom vred odnesli prtič in povoje. 

Potem pa so se začela srečanja z Vstalim. Marija je še vedno polna žalosti jokala pred praznim grobom. Zaslišala je svoje ime, ki ga je izgovoril glas, ki ga je tako dobro poznala. Obrnila se je proč od groba in verovala. Pred njo je stal Jezus. Srečanja z vstalim Jezusom so prebudila vero tudi v drugih učencih. 

Dragi bratje in sestre. Vera živi iz srečanja. Vsem, ki iščete resnico, iskreno voščim, da bi v letošnjem praznovanju Jezusove velike noči doživeli radost srečanja z Njim. Iz tega srečanja bo zaživela vaša vera vanj in obdarovani boste z življenjem, kakršnega ne more dati nič na tem svetu. Srečanje z Jezusom pa korak napoti naprej. Magdaleninega k učencem, vašega k bratom in sestram. Voščite jim: Kristus je vstal. Zares je vstal.

 

VABILO

Velikonočni ponedeljek, 22. 4. 2019 – ob 19:00

APZ sv. Cecilije

         organist: Marko Petrušič

         zborovodkinja: Janja Dragan Gombač

Program:

W. A. Mozart: Missa brevis in C “Spatzenmesse” KV220,

G. F. Händel: Aleluja

ter druge velikonočne pesmi.

Solisti:

Polona Plaznik, sopran

Inez Osina Ruez, alt

Gregor Ravnik, tenor

Andrej Emanuel Cotman, bas

 

Papežev kotiček

► Papež Frančišek: EVANGELIJ VESELJA  in  RADOST LJUBEZNI (preberite apostolski spodbudi)

  (Besedilo je v PDF formatu in ga lahko natisnete.)

 

Poslanica papeža Frančiška za Veliko noč

Dragi bratje in sestre!

Jezus Kristus je vstal!

Ljubezen je premagala sovraštvo, življenje je premagalo smrt, svetloba je pregnala temo!

Jezus Kristus je iz ljubezni do nas slekel svoje božansko veličastvo; izpraznil se je, privzel podobo hlapca in se ponižal vse do smrti, in to smrti na križu. Zato ga je Bog povišal in ga naredil za Gospoda vesoljstva. Jezus je Gospod!

S svojo smrtjo in vstajenjem Jezus vsem kaže pot življenja in sreče: ta pot je ponižnost, ki vključuje tudi ponižanje. To je pot, ki vodi v slavo. Samo kdor se poniža, se lahko napoti proti »stvarem, ki so zgoraj«, proti Bogu (prim. Kol 3,1-4). Napuhnjeni gleda »od zgoraj navzdol«, ponižni gleda »od spodaj navzgor«.

Ko so žene na velikonočno jutro obvestile Petra in Janeza, sta tekla h grobu in ga našla odprtega in praznega. Tedaj sta se približala in se »sklonila«, da bi vstopila v grob. Za vstop v skrivnost se je potrebno »skloniti«, se ponižati. Samo tisti, ki se poniža, razume Jezusovo poveličanje in mu lahko sledi po njegovi poti.

Svet nam svetuje, naj se uveljavimo za vsako ceno, naj tekmujemo, naj se izkažemo … Kristjani pa so, po milosti Kristusa, umrlega in vstalega, mladike novega človeštva, v katerem skušamo živeti v vzajemnem služenju, brez arogance, pač pa z razpoložljivostjo in spoštovanjem.

To ni šibkost, ampak prava moč! Kdor v sebi nosi Božjo moč, njegovo ljubezen in njegovo pravičnost, ne potrebuje nasilja, ampak govori in deluje z močjo resnice, lepote in ljubezni.

Od vstalega Gospoda danes izprosimo milost, da ne bomo nasedli napuhu, ki napaja nasilje in vojne, ampak da bomo imeli ponižen pogum za odpuščanje in mir. Prosimo zmagovitega Jezusa, naj olajša trpljenje tolikih naših bratov, ki jih preganjajo zaradi njegovega imena, pa tudi vseh tistih, ki po krivici trpijo zaradi posledic še nerešenih sporov in nasilja. Toliko jih je!

Prosimo za mir predvsem v ljubljeni Siriji in Iraku, da se bo končalo rožljanje z orožjem in se bo znova vzpostavilo dobro sožitje med različnimi skupinami, ki sestavljajo te ljubljene dežele. Mednarodna skupnost naj ne ostane prekrižanih rok vpričo neizmerne humanitarne tragedije znotraj teh dežel in vpričo drame številnih beguncev.

Prosimo za mir za vse prebivalce Svete dežele. Naj raste med Izraelci in Palestinci kultura srečanja in naj se nadaljuje mirovni proces, da se bodo končala leta trpljenja in ločitev.

Prosimo za mir v Libiji, da se bo končalo nesmiselno prelivanje krvi in vsako barbarsko nasilje. Vsi, ki jim je pri srcu usoda te dežele, naj se lotijo dejavnosti v prid sprave in izgradnje bratske družbe, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo. Tudi za Jemen si želimo, da bi prevladala skupna volja po vzpostavitvi miru v blagor vsega prebivalstva.

Hkrati pa z upanjem izročamo usmiljenemu Gospodu dogovor, ki so ga te dni uspeli skleniti v Lausanni; naj bo odločen korak proti varnejšemu in bolj bratskemu svetu.

Od vstalega Gospoda prosimo za dar miru za Nigerijo, za Južni Sudan in za razne pokrajine Sudana in Demokratične republike Kongo. Nenehna molitev naj se dviga od vseh ljudi dobre volje za tiste, ki so izgubili življenje - še posebej imam v mislih mlade, ki so bili ubiti prejšnji četrtek na univerzi v Garissi v Keniji -, za tiste, ki so bili ugrabljeni, za tiste, ki so morali zapustiti lastne domove in svoje drage.

Gospodovo vstajenje naj prinese luč v ljubljeno Ukrajino, zlasti tistim, ki so prestali nasilje zaradi spora v zadnjih mesecih. Naj dežela najde mir in upanje po zaslugi zavzetosti vseh vpletenih strani.

Miru in svobode prosimo za toliko mož in žena, ki so podvrženi novim in starim oblikam sužnosti s strani kriminalnih oseb in združenj. Miru in svobode za žrtve razpečevalcev mamil, ki tolikokrat delujejo v zavezništvu z oblastmi, ki bi morale braniti mir in soglasje v človeški družini. In miru prosimo za ta svet, ki so si ga podvrgli prekupčevalci z orožjem, ki si kopičijo dobiček s krvjo ljudi.

Odrinjene na rob, zapornike, uboge in razseljene, ki jih tako pogosto zavračajo, so z njimi nasilni in jih izključujejo; bolnike in trpeče; otroke, zlasti tiste, ki z njimi ravnajo nasilno; vse, ki danes žalujejo; vse ljudi dobre volje naj doseže tolažilni in zdravilni glas Gospoda Jezusa: »Mir z vami!« (Lk 24,36). »Ne bojte se, vstal sem in bom vedno z vami!« (prim. Rimski misal, vstopni spev na veliko noč).

 

Papež na Križevem potu v Koloseju: Gospod Jezus, poživi v nas upanje na vstajenje in na tvojo dokončno zmago

Zbrani na tem kraju, kjer je na tisoče ljudi v preteklosti prestalo mučeništvo, da so ostali zvesti Kristusu, hočemo zdaj prehoditi to »žalostno pot« skupaj z vsemi ubogimi, izključenimi iz družbe in novimi križanimi današnje zgodovine, žrtvami naše zaprtosti, oblasti in zakonodaje, slepote in sebičnosti, predvsem pa našega od brezbrižnosti zakrknjenega srca. Slednje je bolezen, za katero zbolimo tudi mi, kristjani. O da bi Kristusov križ, orodje smrti, a tudi novega življenja, ki drži skupaj v objemu nebo in zemljo, sever in jug, vzhod in zahod, razsvetlil vest državljanov, Cerkve, zakonodajalcev in vseh tistih, ki priznavajo, da hodijo za Kristusom, da bo lahko do vseh dospela blagovest o odrešenju.

Molitev papeža Frančiška na koncu križevega pota v Koloseju:

Gospod Jezus, pomagaj nam, da bomo v tvojem križu videli vse križe sveta:
križ ljudi, lačnih kruha in lačnih ljubezni;
križ ljudi, osamljenih in zapuščenih celo od lastnih otrok in sorodnikov;
križ ljudi, žejnih pravičnosti in miru;
križ ljudi, ki nimajo utehe vere;
križ ostarelih, ki se vlečejo pod težo let in samote;
križ migrantov, ki naletijo na vrata, zaprta zaradi strahu, in na srca, v oklepu političnih preračunavanj;
križ malih, ranjenih v njihovi nedolžnosti in njihovi čistosti;
križ človeštva, ki blodi v temi negotovosti in v mraku kulture trenutnega;
križ družin, razcefranih zaradi varanja, zapeljevanja hudega duha ali zaradi morilske lahkotnosti sebičnosti;
križ posvečenih, ki se neutrudno trudijo nositi tvojo luč v svet in se čutijo zavrnjene, zasmehovane in ponižane;
križ posvečenih, ki so na svoji poti pozabili na svojo prvo ljubezen;
križ tvojih otrok, ki verujejo vate in skušajo živeti po tvoji besedi, pa se znajdejo izrinjeni na rob in zavrženi celo od svojih sorodnikov in vrstnikov;
križ naših slabosti, naših hinavščin, naših izdaj, naših grehov in naših številnih prelomljenih obljub;
križ tvoje Cerkve, ki zvesta tvojemu evangeliju z mujo prinaša tvojo ljubezen celo med same krščene;
križ Cerkve, tvoje neveste, ki se nenehno čuti napadena od znotraj in od zunaj;
križ našega skupnega doma, ki resno propada pred našimi sebičnimi očmi, zaslepljenimi od pohlepa in oblastiželjnosti.
Gospod Jezus, poživi v nas upanje na vstajenje in na tvojo dokončno zmago proti slehernemu zlu in vsaki smrti. Amen!

_________________

Papež o zakramentu sv. birme

Ko škof mazili birmanca, pravi: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Ta dar Svetega Duha vstopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim. Kot je poudaril papež, je treba »vedno sprejeti, da bi dali«: »Nikoli sprejemati in imeti stvari v sebi, kakor da bi duša bila neko skladišče. Vedno sprejeti, da bi dali. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh je tisti, ki nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za 'nas' skupnosti. »Prejeti, da bi dali,« je ponovil Frančišek. »Nismo mi v središču. Mi smo sredstvo tistega daru za druge.«

Birma nas poveže z vesoljno Cerkvijo

Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. »Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del.« Morda kdo misli, da so v Cerkvi gospodarji: papež, škofje, duhovniki, zatem pa delavci, ki so vsi drugi. Po papeževih besedah to ni res: »Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo 'mi', vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« O Cerkvi namreč moramo razmišljati kot o živem organizmu, sestavljenem iz oseb, ki jih poznamo in s katerimi hodimo, in ne kot o neki abstraktni in oddaljeni stvarnosti. Cerkev smo mi, ki hodimo. Birma vse povezuje z vesoljno Cerkvijo, ki je razširjena po vsej zemlji, pri čemer birmance aktivno vključuje v življenje krajevne Cerkve, kateri pripadajo, z njihovim škofom, ki je naslednik apostolov.

Zato je tudi škof izvorni podeljevalec birme, kajti on vključi birmanca v Cerkev. Dejstvo, da je v latinski Cerkvi redni podeljevalec birme škof, jasno kaže na učinek tega zakramenta: da torej tiste, ki ga prejmejo, tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja o Kristusu.

V dar smo prejeli tudi mir

To cerkveno vključitev po papeževih besedah lepo izrazi znamenje miru, s katerim se sklene obred birmanja. Škof vsakemu birmancu pravi: »Mir s teboj.« Papež je spomnil na Kristusov pozdrav učencev na velikonočni dan, poln Svetega Duha: »Mir vam bodi!« Te besede osvetljujejo dejanje, ki izraža cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki. Pri birmi prejmemo Svetega Duha in mir, ki ga moramo dati drugim. Če smo prejeli znamenje miru z močjo Svetega Duha, moramo biti moški in ženske miru in ne slabo govoriti o drugih ter tako uničevati mir, ki ga je naredil Duh. Obrekovanje ni delo Svetega Duha, uničuje tisto, kar ustvarja Bog.

Birmo prejmemo za druge

Birmo prejmemo samo enkrat, a duhovni dinamizem, ki ga je povzročilo sveto maziljenje, ostaja skozi čas. Nikoli ne bomo končali poslanstva in vsepovsod razširili prijetnega vonja svetega življenja, ki se navdihuje pri očarljivi preprostosti evangelija.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze vse birmane pozval, naj Svetega Duha ne zaprejo v kletko, naj se ne upirajo vetru, ki piha in jih potiska k hoji v svobodi, naj ne zadušijo gorečega ognja ljubezni, ki vodi v posvečevanje življenja za Boga in brate. »Naj Sveti Duh vsem nam nameni apostolski pogum za oznanjevanje evangelija z deli in besedami, vsem, ki jih srečamo na poti,« je dejal sveti oče.

 

Šale