Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

► SPOROČILO: Od nedelje 10. junija do 15. avgusta ne bo nedeljskih oznanil, boste pa lahko prebirali obvestila iz življenja Cerkve doma in po svetu in papeževe kateheze v njegovem kotičku.

 

VABILO NA ORATORIJ,  ki bo v naši župniji od 26. do 29. junija.

Prijavite se na naslov: oratorij.ljubljanacenter@gmail.com

Otroci bodo spoznavali velikega Slovenca, duhovnika in misionarja.

Irenej Friderik Baraga, svetniški kandidat, misijonar, škof, popotnik, in slovničar (1797 - 1868,  se je rodil blizu Trebnjega. Po duhovniškem posvečenju je želel postati misionar in res je leta 1830 je prispel v ZDA misijonarit med Indijance. Takoj po prihodu se je začel učiti njihovega jezika, medtem pa je oskrboval nemško župnijo v Cincinnatiju. Njegova prva misijonska postojanka je bila Arbre Croche (Krivo drevo, danes Harbor Springs) ob Michiganskem jezeru, na ozemlju plemena Otava. Leta 1832 je v Detroitu dal natisniti prvi molitvenik v otavanskem jeziku: Otawa Anamie-Misinaigan. Poleg krivega drevesa je oskrboval še druge misijonske postojanke ob Michiganskem jezeru: Veliko reko (danes Grand Rapids), Bobrov otok in Manistik. Med Otavani je deloval do leta 1835, ko je bil poslan v La Pointe ob Gornjem jezeru, k plemenu Očipva. Po redko poseljenem indijanskem ozemlju se je pogosto odpravil na misijonska potovanja, zaradi česar so ga začeli klicati "duhovnik na krpljah".

Leta 1852 je bil posvečen v škofa v Cincinnatiju v Ohiu. Njegovo prvo škofovsko mesto je bilo Sault Ste. Marie, od leta 1866 naprej pa Marquette. Leta 1865 ga je zadela kap, od takrat pa se mu je zdravje začelo naglo slabšati. Umrl je januarja leta 1868. V kripti stolnice v mestu Marquette je tudi pokopan.

Napisal je več nabožnih knjig ter v nemščini knjigo Geschichte, Charakter, Sitten und Gebräuche nordamerikanischen Indianer (Zgodovina, značaj, šege in običaji severnoameriških Indijancev), kjer so med drugim Evropejci prvič spoznali zgodbo o indijanski princesi Pokahontas.

Pomembni sta predvsem njegova slovnica in slovar očipvejskega jezika, v tem jeziku je napisal tudi več nabožnih knjig.

Baraga je prebivalce v Ameriki tudi poučil kako se sadi in vzgaja sadna drevesa in jim omogočil izboljšati življenje. V svojih misijonih je ustanavljal šole, kjer so se Indijanci učili branja, pisanja in računstva, njegovi sodelavci pa so poučevali različne obrti, predvsem kovaštvo in tesarstvo.

Nekateri kraji v Sloveniji, ki so zaznamovali Friderikovo življenje, so danes povezani v Baragovo pot. Pred župnijsko cerkvijo v Trebnjem stoji Baragov celopostavni bronasti kip, delo kiparja Franceta Goršeta (1978). Grad Mala vas je urejen v muzej.

 

 

ZAKLJUČNA PRIREDITEV SLOMŠKOVEGA BRALNEGA PRIZNANJA

V nedeljo, 27. maja, je potekala v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe zaključna prireditev Slomškovega bralnega priznanja naše župnije.

S ponosom oznanjamo, da je kar 78 naših bralcev osvojilo zlato Slomškovo bralno priznanje.

Poleg priznanj so bralci prejeli tudi knjige, dar Celjske Mohorjeve družbe.

Tri dekleta, Jerneja Kušar, Eva Vrhovšek in Ana Azinovič,  so postale zlate bralke, saj so brale vseh devet let in poleg knjižne nagrade,  zbirke Bobri, prejele tudi prečudovite slike angelčkov gospe  Monike  Zupanc.

Prireditev je potekala v prisrčnem duhu, za kar so poskrbeli otroci s svojimi nastopi.

Iskreno se zahvaljujemo p. Ambrožu in p. Janu za duhovno spodbudo in podporo.

Za gostoljubnost in velikodušnost pa Celjski Mohorjevi družbi - g. Simonu Ozvatiču in

ga. Tadeji Petrovčič Jerina.

V sedanjih modernih časih, v kraljestvu telefonov, tablic in računalnikov, so knjige kot speče kraljične, ki čakajo, da jih otroci odkrijejo. Naša naloga pa je, da jim pri tem pomagamo.

Mame, ki bdimo nad Slomškovim bralnim priznanjem v naši župniji, nadaljujemo pot, ki jo je začrtal bl. Anton Martin Slomšek. Za lepo slovensko besedo – lepo in pravilno izgovorjeno, napisano in prebrano.

Vsem nagrajencem iskreno čestitamo in jim želimo, da odkrijejo v knjigah čim več skritih zakladov.

Alenka Javornik

 

   

 

Papežev kotiček

Papež o zakramentu sv. birme

Ko škof mazili birmanca, pravi: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Ta dar Svetega Duha vstopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim. Kot je poudaril papež, je treba »vedno sprejeti, da bi dali«: »Nikoli sprejemati in imeti stvari v sebi, kakor da bi duša bila neko skladišče. Vedno sprejeti, da bi dali. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh je tisti, ki nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za 'nas' skupnosti. »Prejeti, da bi dali,« je ponovil Frančišek. »Nismo mi v središču. Mi smo sredstvo tistega daru za druge.«

Birma nas poveže z vesoljno Cerkvijo

Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. »Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del.« Morda kdo misli, da so v Cerkvi gospodarji: papež, škofje, duhovniki, zatem pa delavci, ki so vsi drugi. Po papeževih besedah to ni res: »Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo 'mi', vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« O Cerkvi namreč moramo razmišljati kot o živem organizmu, sestavljenem iz oseb, ki jih poznamo in s katerimi hodimo, in ne kot o neki abstraktni in oddaljeni stvarnosti. Cerkev smo mi, ki hodimo. Birma vse povezuje z vesoljno Cerkvijo, ki je razširjena po vsej zemlji, pri čemer birmance aktivno vključuje v življenje krajevne Cerkve, kateri pripadajo, z njihovim škofom, ki je naslednik apostolov.

Zato je tudi škof izvorni podeljevalec birme, kajti on vključi birmanca v Cerkev. Dejstvo, da je v latinski Cerkvi redni podeljevalec birme škof, jasno kaže na učinek tega zakramenta: da torej tiste, ki ga prejmejo, tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja o Kristusu.

V dar smo prejeli tudi mir

To cerkveno vključitev po papeževih besedah lepo izrazi znamenje miru, s katerim se sklene obred birmanja. Škof vsakemu birmancu pravi: »Mir s teboj.« Papež je spomnil na Kristusov pozdrav učencev na velikonočni dan, poln Svetega Duha: »Mir vam bodi!« Te besede osvetljujejo dejanje, ki izraža cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki. Pri birmi prejmemo Svetega Duha in mir, ki ga moramo dati drugim. Če smo prejeli znamenje miru z močjo Svetega Duha, moramo biti moški in ženske miru in ne slabo govoriti o drugih ter tako uničevati mir, ki ga je naredil Duh. Obrekovanje ni delo Svetega Duha, uničuje tisto, kar ustvarja Bog.

Birmo prejmemo za druge

Birmo prejmemo samo enkrat, a duhovni dinamizem, ki ga je povzročilo sveto maziljenje, ostaja skozi čas. Nikoli ne bomo končali poslanstva in vsepovsod razširili prijetnega vonja svetega življenja, ki se navdihuje pri očarljivi preprostosti evangelija.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze vse birmane pozval, naj Svetega Duha ne zaprejo v kletko, naj se ne upirajo vetru, ki piha in jih potiska k hoji v svobodi, naj ne zadušijo gorečega ognja ljubezni, ki vodi v posvečevanje življenja za Boga in brate. »Naj Sveti Duh vsem nam nameni apostolski pogum za oznanjevanje evangelija z deli in besedami, vsem, ki jih srečamo na poti,« je dejal sveti oče.

 

Šale