Preskoči na vsebino
nalagam novice...



1. ADVENTNA NEDELJA

Z adventnim časom v Katoliški cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (sv. trije kralji ali obisk treh modrih, Jezusov krst ter Gospodovo darovanje v templju ali svečnica), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob Novorojenem pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem.

Simbolika rojstva in novega začetka je vtkana v potek celotnega cerkvenega leta. Dogodki ne pomenijo le spominjanja preteklih Božjih del v zgodovini odrešenja (o čemer poroča Sveto pismo) in poti skozi galerijo svetnikov, ampak tudi aktualizacijo Božjih sporočil za sedanji trenutek. Na večja praznovanja se kristjani pripravljamo v posebnih »pripravljalnih« časih (z adventnim časom na božič, s postom na veliko noč). K zunanjim in materialnim pripravam na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v osebni molitvi in duhovni poglobitvi, kar lahko vključuje prejem zakramenta sprave, razne odpovedi, post, dobra dela ali miloščino.

Latinska beseda adventus pomeni prihod. Poznamo dva Gospodova prihoda. Gospod je prvikrat na svet prišel kot človek, rojen iz Device Marije, njegov drugi prihod pa pričakujemo na sodni dan. Kristjani verujemo v Gospodovo nevidno prihajanje v srca ljudi po delovanju Svetega Duha oziroma v skrivnostno Božjo navzočnost v srcu vsakega človeka, kar lahko razumemo in dojemamo samo v moči vere.

Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov.

Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Tradicionalno se pri nas v cerkvah in po domovih pripravljajo adventni venci s štirimi svečami. Naraščanje luči simbolizira rast dobrega v življenju.

Razlaga simbolike adventnega venca
Adventni venec je iz rastlinja spleten venec s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Kot okras in liturgični simbol adventnega časa, prevzet od germanskih narodov, se je v Sloveniji uveljavil v osemdesetih letih 20. stoletja. Večji venec s štirimi svečami visi ali je postavljen v cerkvah na vidnem mestu v prezbiteriju, vsako adventno nedeljo pa na njem prižgejo dodatno svečo.

Liturgični adventni venec ima več simboličnih pomenov in razlag:

Okrogla oblika pomeni popolnost in večnost. Zimzelene veje govorijo o življenju, o Jezusu Kristusu, ki prihaja med nas. Simbolika vijolične barve predstavlja upanje, da bo tema premagana. Štiri sveče, ki so lahko samo v vijolični ali beli barvi, imajo posebno simboliko:

  • predstavljajo štiri mejnike (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta);
  • predstavljajo štiri strani neba: sever, jug, vzhod in zahod, kar govori o univerzalnosti Kristusovega učlovečenja za ves svet in vse ljudi;
  • predstavljajo štiri letne čase, kar pomeni, da je bilo Kristusovo rojstvo pomembno ne samo za tisti zgodovinski čas, v katerem je živel na Zemlji, ampak je pomembno za vse čase in vsako dobo;
  • predstavljajo človekovo življenje; (ob rojstvu) prižgana sveča je vsak trenutek manjša, kar govori o tem, da smo vedno bliže sklepu življenja in nas spominja na tuzemsko minljivost.

Sveče prižigamo tako, da na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo, na drugo adventno nedeljo poleg prve prižgemo tudi drugo – in tako naprej do četrte adventne nedelje, kar pomeni, da je v času, ko se bližamo rojstvu Jezusa Kristusa, v prostoru vedno več svetlobe. V duhovnem smislu to pomeni, čim bliže smo Bogu, tem več je svetlobe tudi v naših življenjih.

Adventni venci naj bi bili narejeni brez dodatnega okrasja in to z namenom, da pride do izraza opisana simbolika.

Nekateri razlagalci štiri sveče in štiri adventne nedelje povezujejo tudi s štirimi obdobji zgodovine odrešenja: 1. od stvarjenja do Abrahama, 2. od Abrahama do judovskih kraljev, 3. od judovskih kraljev do babilonske sužnosti, 4. od babilonske sužnosti do Kristusovega rojstva.

 

KATEHUMENAT – pripravo za prejem zakramentov uvajanja v krščanstvo (krst, obhajilo, birma) smo začeli v naši župniji v četrtek, 10. oktobra, ob 19.00 v Slomškovi učilnici. 

OD 1. 9. 2019 NAPREJ JE NAMESTO SVETIH MAŠ OB 7.00 IN 8.00 SVETA MAŠA OB 7.30.  Velja za vse dni v letu.

 

Papežev kotiček

► Papež Frančišek: EVANGELIJ VESELJA  in  RADOST LJUBEZNI  (preberite apostolski spodbudi)

  (Besedilo je v PDF formatu in ga lahko natisnete.

 

Papež sodnikom: 'Ne' razsodbam, ki izpolnjujejo vedno nove želje

Razsodbe, po katerih je osnovni interes invalidne ali ostarele osebe umreti, ne pa se zdraviti; uveljavljanje neutemeljene »pravice do smrti«; razsodbe, ki skrbijo za uresničevanje vedno novih želja – so tematike, ki se jih je papež dotaknil med srečanjem s sodniki in pravniki.

Andreja Červek – Vatikan

S svetim očetom so se srečali člani Študijskega centra Rosario Livatino, ki so se danes zbrali v Rimu na narodnem simpoziju na temo Sodstvo v krizi. Poti za ponovno obuditev pravičnosti. Študijski center nosi ime po italijanskem sodniku Rosariu Angelu Livatinu. 21. septembra 1990 ga je med potjo v službo v mestu Agrigento na Siciliji ubila mafija. Star je bil 38 let. Janez Pavel II. ga je opisal kot »mučenca pravičnosti in posredno vere«. Pred kratkim se je za Livatina zaključil tudi škofijski del postopka za beatifikacijo.

Papež Frančišek je v svojem govoru dejal, da je Livatino še vedno zgled, predvsem za tiste, ki »opravljajo naporno in komplicirano delo sodnikov«. Ko je bil ubit, ga skoraj nihče ni poznal. Delal je na sodišču na periferiji. Ukvarjal se je z zaplembami in zaseganjem lastnine, ki jo je mafija nezakonito pridobila. Svoje delo je opravljal dosledno, z veliko profesionalnostjo in s konkretnimi rezultati. In zato se je mafija odločila, da ga odstrani.

»Livatino ni zgled samo za sodnike, ampak tudi za vse tiste, di delajo na področju prava: zgled s svojo usklajenostjo med vero in delom in z aktualnostjo svojega razmišljanja,« je izpostavil papež. Na neki konferenci je Livatino izrazil zaskrbljenost glede domnevne pravice do evtanazije in takole povedal: »Če vernikovo nasprotovanje temu zakonu temelji na prepričanju, da je človeško življenje božji dar, ki ga človeku ni dovoljeno zadušiti ali prekiniti, je enako utemeljeno nasprotovanje nevernika, ki temelji na prepričanju, da je življenje varovano z naravnim pravom, ki ga ne more kršiti ali spodbijati nobeno pozitivno pravo, od trenutka, ko življenje pripada področju nepogrešljivih dobrin, ki jih ne posameznik ne skupnost ne moreta napadati.«

Kot je dodal papež, se te besede zdijo daleč od razsodb, ki so na področju pravice do življenja včasih bile izrečene v sodnih dvoranah v Italiji in v mnogih demokratičnih ureditvah. Razsodbe, po katerih bi osnovni interes invalidne ali ostarele osebe bil umreti, ne pa se zdraviti; ali pa si – v skladu s pravno znanostjo, ki sama sebe definira kot ustvarjalna – izmislijo »pravico do smrti«, ki je brez kakršnega koli pravnega temelja, in na ta način oslabijo prizadevanje, da se lajša bolečine in se osebe, ki se približuje k zaključku svojega življenja, ne prepusti samim sebi.

Livatino je že zaznal znamenja tistega, kar je prišlo v ospredje v naslednjih desetletjih, in to ne samo v Italiji, in sicer upravičevanje poseganja sodnika na področja, ki mu ne pripadajo, predvsem kar se tiče tako imenovanih »novih pravic«, z razsodbami, za katere se zdi, da bolj skrbijo za uresničevanje vedno novih želja, pri tem pa se ločujejo od vsake objektivne meje.

Papež Frančišek je želel navesti še eno Livatinovo razmišljanje: »Odločiti se pomeni izbrati. In izbrati je ena najtežjih stvari, h kateri je človek poklican. In ravno v tej izbiri, da bi se odločilo, v tej odločitvi, da bi se uredilo, sodnik vernik lahko najde odnos z Bogom. Neposreden odnos, kajti zadostiti pravičnosti je uresničitev sebe, je molitev, je predanost Bogu. Neposreden odnos po ljubezni do sojene osebe. In ta naloga bo toliko lažja, koliko bolj bo sodnik s ponižnostjo zaznal svoje šibkosti, koliko bolj se bo družbi pokazal kot naklonjen in pripravljen razumeti človeka, ki ga ima pred sabo, in mu soditi brez drže nadčloveka, ampak s konstruktivno skrušenostjo.« Kot je dodal Frančišek, je Rosario Livatino s tem razmišljanjem pustil svetel zgled tega, kako se lahko vera v popolnosti izraža v službi civilni skupnosti in njenim zakonom; in kako se lahko poslušnost Cerkvi poveže s poslušnostjo državi.

»Dragi prijatelji,« je sklenil papež, »sloga je vez med svobodnimi ljudmi, ki sestavljajo civilno družbo. S svojim delom pravnikov ste poklicani prispevati k oblikovanju te sloge, pri tem pa poglabljati razloge za skladnost med antropološkimi koreninami, obdelavo načel in smernicami za izvajanje v vsakdanjem življenju.«

_________________

Papež o zakramentu sv. birme

Ko škof mazili birmanca, pravi: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Ta dar Svetega Duha vstopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim. Kot je poudaril papež, je treba »vedno sprejeti, da bi dali«: »Nikoli sprejemati in imeti stvari v sebi, kakor da bi duša bila neko skladišče. Vedno sprejeti, da bi dali. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh je tisti, ki nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za 'nas' skupnosti. »Prejeti, da bi dali,« je ponovil Frančišek. »Nismo mi v središču. Mi smo sredstvo tistega daru za druge.«

Birma nas poveže z vesoljno Cerkvijo

Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. »Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del.« Morda kdo misli, da so v Cerkvi gospodarji: papež, škofje, duhovniki, zatem pa delavci, ki so vsi drugi. Po papeževih besedah to ni res: »Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo 'mi', vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« O Cerkvi namreč moramo razmišljati kot o živem organizmu, sestavljenem iz oseb, ki jih poznamo in s katerimi hodimo, in ne kot o neki abstraktni in oddaljeni stvarnosti. Cerkev smo mi, ki hodimo. Birma vse povezuje z vesoljno Cerkvijo, ki je razširjena po vsej zemlji, pri čemer birmance aktivno vključuje v življenje krajevne Cerkve, kateri pripadajo, z njihovim škofom, ki je naslednik apostolov.

Zato je tudi škof izvorni podeljevalec birme, kajti on vključi birmanca v Cerkev. Dejstvo, da je v latinski Cerkvi redni podeljevalec birme škof, jasno kaže na učinek tega zakramenta: da torej tiste, ki ga prejmejo, tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja o Kristusu.

V dar smo prejeli tudi mir

To cerkveno vključitev po papeževih besedah lepo izrazi znamenje miru, s katerim se sklene obred birmanja. Škof vsakemu birmancu pravi: »Mir s teboj.« Papež je spomnil na Kristusov pozdrav učencev na velikonočni dan, poln Svetega Duha: »Mir vam bodi!« Te besede osvetljujejo dejanje, ki izraža cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki. Pri birmi prejmemo Svetega Duha in mir, ki ga moramo dati drugim. Če smo prejeli znamenje miru z močjo Svetega Duha, moramo biti moški in ženske miru in ne slabo govoriti o drugih ter tako uničevati mir, ki ga je naredil Duh. Obrekovanje ni delo Svetega Duha, uničuje tisto, kar ustvarja Bog.

Birmo prejmemo za druge

Birmo prejmemo samo enkrat, a duhovni dinamizem, ki ga je povzročilo sveto maziljenje, ostaja skozi čas. Nikoli ne bomo končali poslanstva in vsepovsod razširili prijetnega vonja svetega življenja, ki se navdihuje pri očarljivi preprostosti evangelija.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze vse birmane pozval, naj Svetega Duha ne zaprejo v kletko, naj se ne upirajo vetru, ki piha in jih potiska k hoji v svobodi, naj ne zadušijo gorečega ognja ljubezni, ki vodi v posvečevanje življenja za Boga in brate. »Naj Sveti Duh vsem nam nameni apostolski pogum za oznanjevanje evangelija z deli in besedami, vsem, ki jih srečamo na poti,« je dejal sveti oče.

 

Šale