Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

OD 1. 9. 2019 NAPREJ BO NAMESTO SVETIH MAŠ OB 7. IN 8. URI SVETA MAŠA OB 7.30! Velja za vse dni v letu.

SVETA MAŠA OB 12.30

Od 1. junija do 1. septembra ni delavniške svete maše ob 12.30!

 

Papežev kotiček

► Papež Frančišek: EVANGELIJ VESELJA  in  RADOST LJUBEZNI (preberite apostolski spodbudi)

  (Besedilo je v PDF formatu in ga lahko natisnete.)

 

Papež razložil priliko o neumnem bogatašu in oznanil, da je napisal pismo duhovnikom

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Lk 12,13-21) se začne s prizorom nekoga, ki se je vstal med množico in prosil Jezusa, da bi razrešil pravo vprašanje glede družinske dediščine.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 18. nedeljo med letom. Po molitvi in blagoslovu je sveti oče izrazil duhovno bližino žrtvam nasilnih dogodkov, ki so okrvavili Teksas, Kalifornijo in Ohio in skupaj z verniki zmolil zanje Zdravamarijo. Zatem je papež naznanil, da je danes, na 160-obletnico smrti arškega župnika, ki je zgled dobrote in dejavne ljubezni za vse duhovnike, duhovnikom po vsem svetu poslal pismo, v katerem jih spodbuja k zvestobi poslanstvu, h kateremu jih je poklical Gospod.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Toda On (Jezus) se v odgovoru ne sooči s tem vprašanjem, ampak opominja, da se je potrebno držati stran od pohlepnosti,  torej od lakomnosti po posedovanju. Da bi odvrnil svoje poslušalce od zasoplega iskanja bogastva, je Jezus povedal priliko o neumnem bogatašu, ki verjame, da je srečen zato, ker je imel srečo pri izjemni letini in se počuti varnega zaradi nabranih dobrin. Lepo bi bilo, če bi jo danes vi prebrali. Je v 12 poglavju Lukovega evangelija, od 13. vrstice naprej. Lepa prilika je, ki nas veliko nauči. Pripoved pride do živega takrat, ko se pojavi nasprotje med tem, kar bogataš načrtuje zase in tem, kar mu predoči Bog.

Načrti neumnega bogataša soočeni z Božjimi

Bogataš postavi pred svojo dušo, torej pred sebe, tri preudarke: veliko nakopičenih dobrin; veliko let, ki jih bodo te dobrine zagotovile; in tretjega: mirnost in nepotešeno blagostanje (prim. v. 19). Toda beseda, ki mu jo je namenil Bog, izniči vse te njegove načrte. Namesto »veliko let«, mu Bog nakaže neposrednost s »to nočjo«, »nocoj boš umrl«; namesto »uživanja življenja« mu predstavi »vrnitev življenja, vrniti življenje Bogu«, s temu posledično sodbo. Kar zadeva realnost množice nabranih dobrin, na katere bi moral bogataš utemeljiti vse, je ta razgaljena v sarkazmu vprašanja: »In kar si pripravil, čigavo bo?« (v. 20). Pomislimo na boje za dediščino, tolikih bojev po družinah tolikih ljudi. Vsi vemo za kakšno takšno zgodbo, ki se začenja ob smrtni uri, ko se pojavijo nečaki, da bi videli, kaj pripada njim. »Kaj pripada meni?«, in odnesejo vse. V tem nasprotju je namreč opravičljiv naziv »neumnež«, saj misli na stvari, za katere verjame, da so konkretne, a so le fantazija, ki ga je Bog dal temu človeku. Ta je neumen zato, ker je v praksi zanikal Boga, ni namreč napravil obračuna z Njim.

Iščite to, kar je zgoraj…

Zaključek prilike, ki ga je oblikoval evangelist, ima še poseben učinek: »Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom« (v. 21). Gre za opomin, ki razkriva obzorje, proti kateremu smo vsi mi poklicani gledati. Materialne dobrine so potrebne, a so dobrine, torej so sredstvo za pošteno življenje - le sredstvo so - in za podelitev s še bolj potrebnimi. Jezus nas danes vabi k premisleku, da bogastvo lahko srce vklene v verige in ga odvrne od resničnega zaklada, ki je v nebesih. Na to nas spomni tudi sv. Pavel v današnjem drugem berilu. Tako pravi: »Iščite to, kar je zgoraj… Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji« (Kol 3,1-2).

Stegovati se po življenju, živetem v stilu evangelija

To pa, se razume, ne pomeni odtegniti se resničnosti, temveč iskati stvari, ki imajo resnično vrednost: pravičnost, solidarnost, gostoljubnost, bratstvo, mir, vse tisto, kar tvori resnično dostojanstvo človeka. Gre za to, da se stegujemo po življenju, ki je uresničeno, ne po posvetnem stilu, temveč po evangeljskem stilu, ki je, ljubiti Boga z vsem svojim bitjem in ljubiti bližnjega, kot ga je ljubil Jezus, torej v služenju in podaritvi samega sebe. Pohlep po dobrinah, hotenje po imetju, ne nasiti srce, nasprotno povzroči še večjo lakoto! Pohlep je kot tisti bomboni. Vzameš enega: »O, kako je dober« in vzameš še drugega, eden pritegne še drugega. Takšen je pohlep. Nikoli se ne nasiti. Pazljivi bodite! Tako razumljena in živeta ljubezen, je vir resnične sreče, medtem ko je čezmerno iskanje materialnih dobrin in bogastva pogosto vir nemira, sovraštva, goljufanja in vojn. Veliko vojn se začne zaradi pohlepa.

Prošnja k Devici Mariji

Devica Marija naj nam pomaga, da se ne bomo pustili zapeljati gotovostim, ki minejo, temveč da bomo vsak dan verodostojni pričevalci večnih vrednot evangelija.

_________________

Papež o zakramentu sv. birme

Ko škof mazili birmanca, pravi: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Ta dar Svetega Duha vstopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim. Kot je poudaril papež, je treba »vedno sprejeti, da bi dali«: »Nikoli sprejemati in imeti stvari v sebi, kakor da bi duša bila neko skladišče. Vedno sprejeti, da bi dali. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh je tisti, ki nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za 'nas' skupnosti. »Prejeti, da bi dali,« je ponovil Frančišek. »Nismo mi v središču. Mi smo sredstvo tistega daru za druge.«

Birma nas poveže z vesoljno Cerkvijo

Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. »Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del.« Morda kdo misli, da so v Cerkvi gospodarji: papež, škofje, duhovniki, zatem pa delavci, ki so vsi drugi. Po papeževih besedah to ni res: »Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo 'mi', vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« O Cerkvi namreč moramo razmišljati kot o živem organizmu, sestavljenem iz oseb, ki jih poznamo in s katerimi hodimo, in ne kot o neki abstraktni in oddaljeni stvarnosti. Cerkev smo mi, ki hodimo. Birma vse povezuje z vesoljno Cerkvijo, ki je razširjena po vsej zemlji, pri čemer birmance aktivno vključuje v življenje krajevne Cerkve, kateri pripadajo, z njihovim škofom, ki je naslednik apostolov.

Zato je tudi škof izvorni podeljevalec birme, kajti on vključi birmanca v Cerkev. Dejstvo, da je v latinski Cerkvi redni podeljevalec birme škof, jasno kaže na učinek tega zakramenta: da torej tiste, ki ga prejmejo, tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja o Kristusu.

V dar smo prejeli tudi mir

To cerkveno vključitev po papeževih besedah lepo izrazi znamenje miru, s katerim se sklene obred birmanja. Škof vsakemu birmancu pravi: »Mir s teboj.« Papež je spomnil na Kristusov pozdrav učencev na velikonočni dan, poln Svetega Duha: »Mir vam bodi!« Te besede osvetljujejo dejanje, ki izraža cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki. Pri birmi prejmemo Svetega Duha in mir, ki ga moramo dati drugim. Če smo prejeli znamenje miru z močjo Svetega Duha, moramo biti moški in ženske miru in ne slabo govoriti o drugih ter tako uničevati mir, ki ga je naredil Duh. Obrekovanje ni delo Svetega Duha, uničuje tisto, kar ustvarja Bog.

Birmo prejmemo za druge

Birmo prejmemo samo enkrat, a duhovni dinamizem, ki ga je povzročilo sveto maziljenje, ostaja skozi čas. Nikoli ne bomo končali poslanstva in vsepovsod razširili prijetnega vonja svetega življenja, ki se navdihuje pri očarljivi preprostosti evangelija.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze vse birmane pozval, naj Svetega Duha ne zaprejo v kletko, naj se ne upirajo vetru, ki piha in jih potiska k hoji v svobodi, naj ne zadušijo gorečega ognja ljubezni, ki vodi v posvečevanje življenja za Boga in brate. »Naj Sveti Duh vsem nam nameni apostolski pogum za oznanjevanje evangelija z deli in besedami, vsem, ki jih srečamo na poti,« je dejal sveti oče.

 

Šale