Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

 

 

 

 

Poročilo župnijske Karitas za leto 2018

Število vseh evidentiranih prosilcev:1163.

Povprečno tedensko število prosilcev – prejemnikov pomoči:431.

Brezplačna pravna pomoč in svetovanje - 1. in 3. četrtek v mesecu

Število pravnih svetovanj: 73,  število oseb: 64 (60% bolnih, 50% starejših).

Pomoč v hrani

Iz zalog EU: 38.016 kg, iz sredstev župnije in samostana: 7960 kg, darovana hrana: 2100 kg.

Pomoč v oblačilih in higienskih potrebščinah:

Razdeljeno  4500 kg oblačil, obutve, posteljnine, nahrbtnikov, higienskih pripomočkov in

1600 parov novih nogavic.

Obisk v Domu upokojencev

Nastop otroškega pevskega zbora.

51 nedeljskih obiskov za 20 oskrbovancev.

 

Papežev kotiček

► Papež Frančišek: EVANGELIJ VESELJA  in  RADOST LJUBEZNI (preberite apostolski spodbudi)

  (Besedilo je v PDF formatu in ga lahko natisnete.)

Vatikan, 13. 2. 2019;    Bog ima čustva. Ljubi nas s srcem

Papež Frančišek je med današnjo jutranjo mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma sv. Marte, poudaril, da nas Bog ljubi s srcem in ne z idejami. Prositi ga moramo za milost, da bi zmogli jokati pred nesrečami tega sveta, pred preganjanimi, pred ljudmi, ki umirajo v vojnah.

Andreja Červek – Vatikan

Vesoljni potop, o katerem govori današnje berilo iz 1. Mojzesove knjige (glej 1 Mz 6,5-8;7,1-5.10), je papež primerjal z današnjimi vojnami ter spomnil na trpljenje mnogih otrok, lačnih in osirotelih, na trpljenje najšibkejših, najrevnejših, ki plačujejo račune. Kot je pozval med homilijo, moramo imeti srce podobno Božjemu srcu, ki se zna razjeziti in razžalostiti, predvsem pa je zmožno biti brat z brati, oče z otroki – človeško in božansko srce.

Bog ima čustva

Papež je izpostavil Božjo bolečino pred hudobijami ljudi in njegovo obžalovanje, da jih je ustvaril, tako da celo obljubi, da jih bo odstranil z obličja zemlje, kakor beremo v odlomku iz 1. Mojzesove knjige. Govorimo o Bogu, ki ima čustva, ki ni abstrakten, ni neka čista ideja, ampak trpi – in to je Gospodova skrivnost.

»Božja čustva. Bog Oče, ki nas ljubi – ljubezen je odnos. A se prav tako lahko razjezi, razsrdi. Je Jezus, ki prihaja in daje življenje za nas, s trpljenjem srca. Naš Bog ima čustva. Naš Bog nas ljubi s srcem, ne ljubi nas z idejami, ljubi nas s srcem. In ko nas ljubkuje, nas ljubkuje s srcem. In ko nas tepe, kakor dober oče, nas tepe s srcem, on trpi bolj od nas.«

Današnji čas ni boljši od časa vesoljnega potopa

Kot je pojasnil sveti oče, gre za odnos srca s srcem, otroka z očetom, ki nas odpira. In če je Bog zmožen razžalostiti se v svojem srcu, potem smo tudi mi zmožni razžalostiti se pred Njim. Ne gre za sentimentalizem, gre za resnico. Današnji čas namreč ni tako zelo drugačen od časa vesoljnega potopa. Imamo probleme, svetovne nesreče, revne, lačne, preganjane, trpinčene, ljudi, ki umirajo v vojni, ker »nanje mečejo bombe, kakor da bi bile bomboni«, je dejal papež.

»Ne verjamem, da je naš čas boljši od časa potopa, tega ne verjamem. Nesreče so bolj ali manj iste, žrtve so bolj ali manj iste. Pomislimo na najšibkejše, na otroke. Število lačnih otrok, otrok brez izobrazbe, ki ne morejo rasti v miru, otroci brez staršev, ker so jih ubile bombe, otroci vojaki … pomislimo samo na te otroke.«

Da bi imeli Božje srce

Milost, za katero po papeževih besedah moramo prositi, je, da bi naše srce bilo kakor srce Boga, da bi bilo podobno Božjemu srcu; srce brata z brati, očeta z otroki, otroka s očetom. Človeško srce, kakor je bilo Jezusovo, božansko srce.

»Imamo veliko nesrečo potopa, imamo veliko nesrečo vojn, kjer 'račun za zabavo' plačujejo šibki, revni, otroci, tisti, ki nimajo ničesar, da bi šli naprej. Pomislimo, kako je Gospod žalosten v svojem srcu. Približajmo se mu in mu povejmo: 'Gospod, poglej te stvari, razumem te.' Potolažimo Gospoda: 'Razumem te in te spremljam. Spremljam te v molitvi, s priprošnjo za vse te nesreče, ki so sad hudiča, ki želi uničiti Božje delo.'«

 

Papež med katehezo (1. avg.)

Kateri je moj malik? Odstrani ga in vrzi skozi okno

Po julijskem oddihu papeža Frančiška je bila danes ponovno na vrsti sredina splošna avdienca, ki je potekala v dvorani Pavla VI. Sveti oče je nadaljeval s sklopom katehez o desetih Božjih zapovedih, s katerimi je pričel 13. junija. Danes je bila na vrsti prva zapoved, papež pa je razmišljal predvsem o sodobnem malikovalstvu. Poudaril je, da je prepoznanje svojih malikov začetek milosti, saj nas postavi na pot ljubezni.

Malikovalstvo: težnja, ki ne prizanaša nikomur

Slišali smo prvo zapoved dekaloga: »Ne imej drugih bogov poleg mene!« Dobro se je zaustaviti ob temi malikovalstva, ki je zelo prisotna in aktualna.Zapoved prepoveduje izdelavo malikov ali podob vseh vrst: vse se lahko namreč uporabi kot malik. Govorimo o človeški težnji, ki ne prizanaša ne vernim ne nevernim. Mi kristjani, na primer, se lahko vprašamo: kakšen je resnično moj Bog? Je troedina Ljubezen ali je moja podoba, moj osebni uspeh, morda celo znotraj Cerkve? »Malikovanje se ne tiče samo zgrešenih poganskih kultov. Malikovalstvo ostaja stalna skušnjava vere. Malikovalstvo obstaja v tem, da človek poboži to, kar ni Bog.« (Katekizem katoliške Cerkve, št. 2113)

Kaj je »bog«? To, kar je v središču življenja

Kaj je »bog« na bivanjski ravni? Je to, kar je v središču lastnega življenja in od česar je odvisno to, kar se dela in misli. Lahko se odrašča v družini, ki se ima za krščansko, vendar pa je v resnici osredotočena na oporne točke, ki  nimajo nič skupnega z evangelijem. Človeško bitje ne živi, ne da bi se na nekaj osredotočilo. Zato svet ponuja »veleblagovnico« malikov, ki so lahko predmeti, podobe, ideje, vloge.

Vedeževanje: malikovalstvo našega časa

Na primer, tudi molitev. Mi moramo moliti Boga, našega Očeta. Spomnim se dogodka, ko sem šel nekoč maševat v eno izmed župnij v Buenos Airesu, zatem pa sem birmoval v drugi župniji, ki je oddaljena en kilometer. Šel sem, peš, in prečkal lep park. Vendar pa je bilo v tistem parku več kot 50 mizic z dvema stoloma, na katerih so drug nasproti drugemu sedeli ljudje. In kaj so delali? Vedeževali so s kartami. Tja so hodili »molit« malika. Namesto da bi molili Boga, ki je previdnost prihodnosti, so hodili tja, da so brali iz kart, da bi videli prihodnost. To je malikovalstvo našega časa. Vprašam vas: kdo izmed vas je že šel, da so mu brali iz kart, da bi videli prihodnost? Kdo izmed vas je šel na primer, da so mu brali z dlani, da bi videli prihodnost, namesto da bi molil Gospoda? To je razlika: Gospod je živ; drugi so maliki, malikovanja, ki jih ne potrebujemo.

Malikovalstvo v treh stopnjah: pogled, ki postane fiksacija

Kako nastaja malikovalstvo? Zapoved opiše stopnje: »Ne delaj si rezane podobe ... ne moli jih in jim ne služi.« (2Mz 20,4-5) Beseda »malik« v grščini izhaja iz glagola »gledati«. Malik je nek »pogled«, ki teži k temu, da postane fiksacija, obsedenost. Malik je v resnici projekcija nas samih v predmetih ali načrtih. To dinamiko na primer uporablja oglaševanje: ne vidim predmeta samega v sebi, ampak zaznam tisti avtomobil, tisti pametni telefon, tisto vlogo – ali druge stvari – kot sredstvo za to, da bi uresničil samega sebe in odgovoril na svoje bistvene potrebe. In to iščem, govorim o tem, mislim na to; ideja, da bi imel tisti predmet ali izpolnil tisti projekt, dosegel tisti položaj, se zdi čudovita pot do sreče, stolp z vrhom do neba (prim. 1Mz 11,1-9) in vse postane podrejeno tistemu cilju.

Maliki zahtevajo človeške žrtve

Potem se vstopi v drugo stopnjo: »Ne priklanjaj se jim.« Maliki zahtevajo neko čaščenje, obred; njim se priklanja in žrtvuje vse. V preteklosti so malikom darovali človeške žrtve, pa tudi danes: za kariero se žrtvuje otroke, tako da se jih zapostavlja ali da se jih preprosto več ne rojeva; lepota zahteva človeške žrtve. Koliko ur pred ogledalom! Nekatere osebe, nekatere ženske – koliko časa porabijo za ličenje? Tudi to je malikovalstvo. Nič slabega ni, če se kdo liči, vendar na normalen način, ne zato, da bi postala boginja. Lepota zahteva človeške žrtve. Slava zahteva žrtvovanje samih sebe, lastne nedolžnosti in pristnosti. Maliki zahtevajo kri. Denar krade življenje in užitek vodi v osamljenost. Ekonomske strukture žrtvujejo človeška življenja za večji dobiček. Pomislimo na toliko ljudi, ki so brez dela. Zakaj? Ker so se podjetniki določenega podjetja odločili, da bodo odpustili, odslovili ljudi, da bi zaslužili več denarja. Malik denarja. Živi se v hinavščini, dela in govori se to, kar drugi pričakujejo, saj to zahteva bog samouveljavitve. Uničijo se življenja, propadejo družine ter se prepušča mlade v roke uničevalnih vzorcev, le zato da bi povečali dobiček. Tudi droga je malik. Koliko mladih si uniči zdravje in celo življenje, ko častijo ta malik droge.

Maliki zasužnjijo

Tukaj pride tretja in najbolj tragična stopnja: »… in jim ne služi,« pravi. Maliki zasužnjijo. Obljubljajo srečo, vendar je ne dajo; in človek se ponovno znajde, da živi za določeno stvar ali vizijo, v primežu samouničevalnega vrtinca, v pričakovanju učinka, ki pa ga nikoli ne dočaka.

Pravi Bog uči ljubiti, daruje svojega Sina

Dragi bratje in sestre, maliki obljubljajo življenje, vendar pa ga v resnici jemljejo. Pravi Bog ne ponuja načrta našega uspeha, ampak uči ljubiti. Pravi Bog ne zahteva otrok, ampak daruje svojega Sina za nas. Maliki prikazujejo prihodnje domnevne dogodke in vodijo k podcenjevanju sedanjosti; pravi Bog uči živeti v stvarnosti vsakega dneva, konkretno, ne z iluzijami za prihodnost: danes, jutri in pojutrišnjem, na poti proti prihodnosti. Konkretnost pravega Boga nasproti neoprijemljivosti malikov.

Prepoznati svoje malike je začetek milosti

Vabim vas, da danes premislite: koliko malikov imam in kateri je moj najljubši malik? Prepoznati svoje malike je namreč začetek milosti in nas postavi na pot ljubezni. Ljubezen je namreč nezdružljiva z malikovalstvom: če nekaj postane absolutno in nedotakljivo, potem je pomembnejše od zakonca, otroka ali prijateljstva.

Navezanost na predmet/idejo nas naredi slepe za ljubezen

Navezanost na nek predmet ali idejo nas naredi slepe za ljubezen. Zato, da bi sledili malikom, maliku, lahko celo zatajimo očeta, mater, otroke, ženo, moža, družino… to, kar je najdragocenejše. Navezanost na nek predmet ali idejo nas naredi slepe za ljubezen. Imejte tole v srcu: maliki nam kradejo ljubezen, maliki nas naredijo slepe za ljubezen in za to, da bi ljubili, je potrebno biti svoboden od kakršnega koli malika.

Kateri je moj malik? Odstrani ga in vrzi skozi okno. Hvala.

 

Papež o zakramentu sv. birme

Ko škof mazili birmanca, pravi: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Ta dar Svetega Duha vstopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim. Kot je poudaril papež, je treba »vedno sprejeti, da bi dali«: »Nikoli sprejemati in imeti stvari v sebi, kakor da bi duša bila neko skladišče. Vedno sprejeti, da bi dali. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh je tisti, ki nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za 'nas' skupnosti. »Prejeti, da bi dali,« je ponovil Frančišek. »Nismo mi v središču. Mi smo sredstvo tistega daru za druge.«

Birma nas poveže z vesoljno Cerkvijo

Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. »Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del.« Morda kdo misli, da so v Cerkvi gospodarji: papež, škofje, duhovniki, zatem pa delavci, ki so vsi drugi. Po papeževih besedah to ni res: »Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo 'mi', vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« O Cerkvi namreč moramo razmišljati kot o živem organizmu, sestavljenem iz oseb, ki jih poznamo in s katerimi hodimo, in ne kot o neki abstraktni in oddaljeni stvarnosti. Cerkev smo mi, ki hodimo. Birma vse povezuje z vesoljno Cerkvijo, ki je razširjena po vsej zemlji, pri čemer birmance aktivno vključuje v življenje krajevne Cerkve, kateri pripadajo, z njihovim škofom, ki je naslednik apostolov.

Zato je tudi škof izvorni podeljevalec birme, kajti on vključi birmanca v Cerkev. Dejstvo, da je v latinski Cerkvi redni podeljevalec birme škof, jasno kaže na učinek tega zakramenta: da torej tiste, ki ga prejmejo, tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja o Kristusu.

V dar smo prejeli tudi mir

To cerkveno vključitev po papeževih besedah lepo izrazi znamenje miru, s katerim se sklene obred birmanja. Škof vsakemu birmancu pravi: »Mir s teboj.« Papež je spomnil na Kristusov pozdrav učencev na velikonočni dan, poln Svetega Duha: »Mir vam bodi!« Te besede osvetljujejo dejanje, ki izraža cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki. Pri birmi prejmemo Svetega Duha in mir, ki ga moramo dati drugim. Če smo prejeli znamenje miru z močjo Svetega Duha, moramo biti moški in ženske miru in ne slabo govoriti o drugih ter tako uničevati mir, ki ga je naredil Duh. Obrekovanje ni delo Svetega Duha, uničuje tisto, kar ustvarja Bog.

Birmo prejmemo za druge

Birmo prejmemo samo enkrat, a duhovni dinamizem, ki ga je povzročilo sveto maziljenje, ostaja skozi čas. Nikoli ne bomo končali poslanstva in vsepovsod razširili prijetnega vonja svetega življenja, ki se navdihuje pri očarljivi preprostosti evangelija.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze vse birmane pozval, naj Svetega Duha ne zaprejo v kletko, naj se ne upirajo vetru, ki piha in jih potiska k hoji v svobodi, naj ne zadušijo gorečega ognja ljubezni, ki vodi v posvečevanje življenja za Boga in brate. »Naj Sveti Duh vsem nam nameni apostolski pogum za oznanjevanje evangelija z deli in besedami, vsem, ki jih srečamo na poti,« je dejal sveti oče.

 

Šale