Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

POSTNI ČAS

Dagi bratje in sestre,
ko Jezus svojim učencem naznani svoje trpljenje, smrt in vstajenje v izpolnitev Očetove volje, jim razkrije globok pomen svojega poslanstva in jih pokliče, naj se mu pridružijo za odrešenje sveta.

Ko hodimo po poti posta, ki nas vodi k velikonočnim praznovanjem, se spominjamo Njega, ki »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,8). V tem času spreobrnjenja prenovimo svojo vero, zajemimo »živo vodo« upanja in z odprtim srcem sprejmimo Božjo ljubezen, ki nas spreminja v brate in sestre v Kristusu. Med velikonočno vigilijo bomo obnovili obljube svojega krsta, da se bomo po delovanju Svetega Duha prerodili v nove moške in ženske. A že pot posta je, tako kot celotno krščansko romanje, vsa v luči vstajenja, ki spodbuja čustva, drže in odločitve tistega, ki hoče hoditi za Kristusom.

Post, molitev in miloščina, kot jih je predstavil Jezus v svojem oznanjevanju (prim. Mt 6,1-18), so pogoji in izrazi našega spreobrnjenja. Pot uboštva in odpovedi (post), ljubeč pogled na ranjenega človeka (miloščina) ter sinovski pogovor z Očetom (molitev) nam omogočajo, da utelesimo iskreno vero, živo upanje in dejavno ljubezen. (Iz poslanice papeža Frančiška za postni čas).

V NAŠI CERKVI SE LAHKO SVETE MAŠE in SPOVEDOVANJA udeležite kot pred zaprtjem (vse poteka po rednem urniku).

Prosimo vas, da še naprej upoštevate vse preventivne ukrepe, ki jih določata NIJZ in SŠK.

Svete maše pa je možno spremljati tudi preko spleta:

avdio vsak dan po rednem urniku: http://89.212.159.162:8000/franciskanilj.mp3

video vsak dan ob 19.00, ob nedeljah ob 10.00 in 19.00: https://www.youtube.com/channel/UCfmfnzaD5jtWoy18q1v5hQw/liv

Možnost za sveto spoved je med vsako sveto mašo.

 

Mašne namene

lahko sporočite oz. se dogovorite za datum maše tudi  po telefonu (01 242 93 00) ali e-pošti (lj.center@ofm.si). in svoj mašni dar (20,00 eur) nakažete na

TRR (Frančiškanski samostan Ljubljana Center, Prešernov trg 4, 1000 Ljubljana; koda namena: CHAR; namen: dar za mašo; sklic: 00 datum): SI56 0201 0009 2354 830

MIR in DOBRO!

p. Ambrož Mušič, gvardijan

 

ZAHVALA IN PROŠNJA

Dragi naši župljani, verniki, obiskovalci naše cerkve in ljudje dobrega srca!

V času epidemije koronavirusa frančiškani v samostanu Marijinega oznanjenja nimamo rednih dohodkov nedeljskih nabirk in najemnin, ki jih sicer mesečno dobivamo za uporabo naših prostorov na Nazorjevi ulici. Zato smo vam nadvse hvaležni, da še naprej darujete za svete maše in za vsak vaš dar, ki ga nakažete na naš TRR. Vaši darovi nam omogočajo preživetje in pastoralno delo, ki ga želimo tudi v tem času še naprej z vero in gorečnostjo opravljati v mejah možnega. Z vašimi darovi bomo lahko še naprej skrbeli tudi za našo skupno kulturno dediščino, ki nam je zaupana v obliki zgradb in umetnin. Svoje darove lahko nakažete na naš TRR. Podatki so spodaj.

Poleg tega smo hvaležni tudi za vso molitveno in moralno podporo, ki jo skozi ves čas doživljamo z vaše strani. 

Bog naj vam povrne za vašo darežljivost.

Mir in dobro!

p. Ambrož, gvardijan, in vsi ostali vaši bratje frančiškani

 

OBVESTILO KARITAS

Brezplačno pravno svetovanje je mogoče  koristiti tudi med epidemijo virusa COVID-19.

Zainteresirani pišite na elektronski naslovfranjo.martinec@siol.net .

 

SMEH je pol zdravja.

 

SLOMŠKOVO BRALNO PRIZNANJE na daljavo

Sporočamo vam, da se tudi Slomškovo bralno priznanje seli na splet.

Sodelavke smo si razdelile bralce po razredih, tako kot to storimo na naših srečanjih.

Bralce oz. njihove starše prosimo, da se povežejo z nami glede na veroučni razred, katerega obiskuje otrok:

2. razred - MARTINA BREC : martina.brec@gmail.com

3. razred – KATJA BERDEN : katjab@enajsta-sola.si

4. razred – POLONA PEČOVNIK KOPAČ : polona.pecovnik.kopac@gmail.com

5. razred – ALENKA JAVORNIK : alenka1.javornik@gmail.com

6. razred – ANA BIZILJ : abizilj@gmail.com

7./8. razred – EVA ISKRA PEGAN : eva.iskrapegan@gmail.com

9. razred – URŠA RIGLER AZINOVIČ : Ursa.RiglerA@gmail.com

Na naše osebne elektronske naslove nam sporočite naslove, avtorje, obnove in/ali risbice prebranih knjig ali pa se dogovorite z nami za pogovor v živo preko Zooma ali Skypa.

Papežev kotiček

► Papež Frančišek: EVANGELIJ VESELJA  in  RADOST LJUBEZNI  (preberite apostolski spodbudi)

  (Besedilo je v PDF formatu in ga lahko natisnete.

►Tu si lahko preberete apostolsko pismo papeža Frančiška za nedeljo sv. Pisma. 

Papež na spletu

O prosilni molitvi: z nežnostjo molimo drug za drugega

Ko molimo smo namreč uglašeni z Božjim usmiljenjem. Kdor moli, vrata svojega srca vedno pusti na stežaj odprta: za vse – za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti. Gre za to, da se na druge gleda z očmi in s srcem Boga, z njegovim sočutjem in nežnostjo. Z nežnostjo moliti za druge.

Svetopisemski odlomek: Ef 6,18-20

»Ob vsaki priložnosti molíte v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija, za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost.«

Kateheza: Molitev posredovanja za druge

Kdor moli, nikoli ne pusti sveta za sabo. Če molitev ne obsega veselja in bolečine, upanja in bridkosti človeštva, postane »dekorativna« dejavnost, neka površinska drža, intimistična drža. Vsi potrebujemo notranji svet: da se umaknemo v prostor in čas, ki sta namenjena našemu odnosu z Bogom. Vendar pa to ne pomeni izogibati se realnosti. V molitvi nas Bog »vzame, blagoslovi in nas zatem razlomi in nas da« za hrano vsem. Vsak kristjan je poklican, da v Božjih rokah postane razlomljen in razdeljen kruh. Torej konkretna molitev, ki ni nek beg.

Tako moški in ženske molitve iščejo samoto in tišino, ne da ne bi bili nadležni, ampak da bi bolje poslušali Božji glas. Včasih se umaknejo iz sveta, na skrivno v svojo sobo, kakor je to predlagal Jezus (prim Mt 6,6), a kjerkoli so, vedno pustijo na stežaj odprta vrata svojega srca: vrata, ki so odprta za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik, skrito rotenje; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti … Kdorkoli lahko potrka na vrata molivca in v njem ali njej najde sočutno srce, ki moli, ne da bi kogarkoli izključilo. Molitev je naše srce in naš glas in postane srce in glas mnogih ljudi, ki ne znajo moliti ali ne molijo ali nočejo moliti ali pa jim je nemogoče moliti. Mi smo srce in glas teh ljudi, ki se dviga k Jezusu, se dviga k Očetu kakor priprošnja. V samoti se tisti, ki moli – bodisi dolgo časa v samoti bodisi v polurni samoti – loči od vsega in vseh, da bi ponovno našel vsakega in vse v Bogu. Tako molivec moli za ves svet, ko na svojih ramenih nosi bolečino in grehe. Moli za vse in za vsakega: kakor da bi bil Božja »antena« v tem svetu.

Kdor moli, v vsakem ubogem, ki potrka na vrata, v vsaki osebi, ki je izgubila smisel stvari, vidi Kristusovo obličje. Katekizem piše: »Posredovati, prositi v prid drugega […] je lastno srcu, ki je uglašeno po božjem usmiljenju« (KKC, 2635). To je zelo lepo. Ko molimo, smo uglašeni z Božjim usmiljenjem. Usmiljenje v odnosu do naših grehov, ker je [Bog] usmiljen z nami, a tudi usmiljenje z vsemi tistimi, ki so zase prosili za molitev, za katere želimo moliti v uglašenosti z Božjim srcem. To je resnična molitev. V uglašenosti z Božjim usmiljenjem, z njegovim usmiljenim srcem. »V času Cerkve je krščanska priprošnja udeleženost pri Kristusovi priprošnji: je izraz občestva svetih« (KKC, 2635). Kaj pomeni »udeleženost pri Kristusovi priprošnji«? Ko jaz prosim za nekoga ali molim za nekoga: kajti Kristus je priprošnjik pri Očetu, moli za nas, moli tako, da Očetu kaže rane na svojih dlaneh, kajti Jezus je fizično, s svojim telesom pred Očetom. Jezus je naš priprošnjik. Moliti pomeni nekoliko početi kakor Jezus: za druge posredovati v Jezusu pri Očetu. In to je zelo lepo.

Pri molitvi je središče človek. Preprosto človek. Kdor ne ljubi brata, ne moli resno. Nekdo bi lahko rekel: sredi sovraštva ni mogoče moliti, sredi brezbrižnosti ni mogoče moliti. Moli se samo v duhu ljubezni. Kdor ne ljubi, se pretvarja, da moli, ali pa misli, da moli, a ne moli, kajti manjka ravno duh, kar je ljubezen. Kdor v Cerkvi pozna žalost ali veselje drugega, gre globlje od tistega, ki raziskuje »največje sisteme«. Zaradi tega v vsaki molitvi obstaja izkušnja človeškega, kajti oseb, v kolikor lahko naredijo napake, se nikoli ne zavrne ali odvrže.

Ko nek vernik, spodbujen s strani Svetega Duha, moli za grešnike, ne izbira, ne izreka obsodb: moli za vse. Moli tudi zase. V tistem trenutku ve, da niti ni toliko drugačen od oseb, za katere moli. Čuti se grešnik, med grešniki in moli za vse. Nauk prilike o farizeju in cestninarju je vedno živ in aktualen (prim. Lk 28,9-14): mi nismo boljši od nikogar, vsi smo bratje v skupni slabotnosti, trpljenju in v tem, da smo grešniki. Zato je molitev, ki jo lahko namenimo Bogu, tale: »Gospod, noben človek pred Tabo ni pravičen (prim. Ps 143,2), vsi smo dolžniki, ki imajo neporavnan račun; nikogar ni, ki bi bil brezhiben pred tvojimi očmi. Gospod, usmili se me!«

S tem duhom je molitev rodovitna, kajti s ponižnostjo gremo prosit Boga za vse. Farizej je namreč molil na ošaben način: 

»Zahvaljujem se ti, Gospod, ker nisem kakor tisti grešniki; jaz sem pravičen, vedno delam …« To ni molitev. To je gledati se v ogledalo, v svojo realnost, gledati se v zrcalu, zamaskiran z oholostjo.

Svet gre dalje zahvaljujoč tej verigi molivcev, ki posredujejo, in ki so najbolj nepoznani … a ne Bogu! Veliko je neznanih kristjanov, ki so v času preganjanja znali ponavljati besede našega Gospoda: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Dobri pastir ostane zvest tudi ko izve za grehe svojih ljudi. Dobri pastir je še naprej oče, tudi ko se sinovi oddaljijo in ga zapustijo. Vztraja v službi pastirja tudi v odnosu do nekoga, zaradi katerega si umaže roke; ne zapre srca pred nekom, ki mu morda povzroča celo trpljenje.

Cerkev v vseh svojih udih ima poslanstvo, da prakticira molitev priprošnje, da posreduje za druge. Predvsem pa ima to dolžnost vsak, ki je postavljen v odgovorno vlogo: starši, vzgojitelji, posvečeni služabniki, predstojniki skupnosti … Kakor Abraham in Mojzes, morajo včasih pred Bogom »zagovarjati« osebe, ki so jim zaupane. V resnici gre za to, da se nanje gleda z očmi in s srcem Boga, z njegovima nepremagljivima sočutjem in nežnostjo. Z nežnostjo moliti za druge.

Dragi bratje in sestre, vsi smo listi enega drevesa: ovire nas kličejo k velikemu sočutju, ki ga moramo v molitvi gojiti drug za drugega. Molimo drug za drugega, to bo dobro za nas in dobro za druge.

_________

Svetopisemski odlomek:

Ko je Jakob ostal sam, se je neki mož bojeval z njim, dokler se ni vzdignila jutranja zarja. […]Potem je rekel: »Spusti me, kajti zarja že vstaja!« Rekel je: »Ne bom te spustil, dokler me ne blagosloviš.« Rekel mu je: »Kako ti je ime?« Pa je rekel: »Jakob.« In je rekel: »Tvoje ime ne bo več Jakob, temveč Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal.« Jakob je vprašal: »Povej, prosim, kako ti je ime?« Pa je rekel: »Čemu sprašuješ po mojem imenu?« Potem ga je tam blagoslovil. (1 Mz 32,25-30)

 Jakobova molitev kot boj z Bogom

Nadaljujemo katehezo na temo molitve. Prva Mojzesova knjiga nam preko dogodkov moških in žensk oddaljenega časa pripoveduje zgodbe, v katerih lahko vidimo svoje lastno življenje. V ciklusu očakov najdemo tudi zgodbo o človeku, ki je iz svoje zvitosti naredil najboljšo odliko: Jakob. Svetopisemska pripoved nam govori o težkem odnosu, ki ga je Jakob imel s svojim bratom Ezavom. Od malega je med njima bilo rivalstvo in tudi pozneje ne bo nikoli preseženo. Jakob je drugorojenec, bila sta dvojčka, a s prevaro mu uspe dobiti od očeta Izaka blagoslov in dar prvorojenca (glej 1 Mz 25,19-34). To je samo ena v dolgi vrsti prebrisanosti, ki jih je zmožen ta brezobziren človek. Tudi ime Jakob pomeni nekoga, ki se ne premika naravnost, pomeni zvitost pri gibanju.

Prisiljen je zbežati daleč stran pred bratom in zdi se, da mu v življenju uspe vsak podvig. V poslih je spreten: zelo obogati in postane lastnik ogromne črede. Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo mu uspe poročiti se z najlepšo hčerko Libanona, v katero je bil zares zaljubljen. Jakob, kot bi rekli v modernem jeziku, je človek, ki »se je naredil sam«, z iznajdljivostjo, zvitostjo mu uspe osvojiti vse, kar si zaželi. A nekaj mu manjka. manjka mu živi odnos z lastnimi koreninami.

Nekega dne začuti tožbo po domu, po svoji deželi, kjer je še vedno živel Ezav, brat, s katerim je vedno bil v slabih odnosih. Jakob se poda na pot in opravi dolgo potovanje s karavano z mnogimi osebami in živalmi, dokler ne pride do zadnje postojanke, k reki Jabok.

Tukaj nam Prva Mojzesova knjiga ponudi nepozabno stran (glej 1 Mz 32,23-33). Pripoveduje, da očak, potem ko so reko prečkali vsi njegovi ljudje in vse živali, ki  jih je bilo veliko, ostane sam na tujem bregu. In razmišlja, kaj ga čaka naslednji dan, kako se bo odzval njegov brat Ezav, kateremu je odvzel prvorojenstvo. Jakobova glava postane vrtinec misli. In medtem ko se zmrači, ga nenadoma zgrabi nek neznanec in se z njim začne bojevati. Katekizem pojasni: »Duhovno izročilo Cerkve je iz te pripovedi ohranilo simbol molitve kot boja vere in zmage vztrajnosti« (KKC 2573).

Jakob se je bojeval vso noč, ne da bi se pustil svojemu nasprotniku. Na koncu zmaga, a ga je njegov tekmec udaril v kolčni sklep in od takrat bo vse življenje šepal. Skrivnostni bojevnik povpraša po očakovem imenu in mu pravi: »Tvoje ime ne bo več Jakob, temveč Izrael.« Ne boš več človek, ki hodi tako, ampak naravnost. Spremeni mu ime, spremeni mu življenje, spremeni mu držo. »Imenoval se boš Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal« (1 Mz 32,29). Tudi Jakob ga vpraša: »Povej mi tvoje ime.« A ta mu ga ne pove, ampak ga blagoslovi. In Jakob spozna, da je srečal Boga »iz obličja v obličje« (1 Mz 32,30-31).

Boriti se z Bogom: metafora molitve. V drugih primerih se je Jakob pokazal kot sposoben pogovora z Bogom, ko ga je čutil kot prijateljsko in bližnjo navzočnost. A tisto noč, iz boja, ki je trajal dolgo in v katerem je bil skoraj premagan, očak pride spremenjen. Spremeniti ime, spremeniti način življenja in spremeniti osebnost. Je spremenjen. Enkrat ni gospodar situacije, njegova zvitost ne pomaga, ni več človek strategije in izračuna. Bog ga povede k njegovi resnici smrtnika, ki trepeta in se boji, kajti Jakoba je v boju bilo strah. Enkrat Jakob nima ničesar drugega pokazati Bogu kakor svojo šibkost in nemoč, tudi svoje grehe. In takšen Jakob prejme od Boga blagoslov: šibak in ranljiv, a z novim srcem. […] Prej je bil zaverovan vase, zaupal je v svojo zvitost. Bil je človek, nedostopen za milost, neodziven za usmiljenje, ni vedel, kaj je usmiljenje. Bil je samo on. »Tukaj sem jaz! Zapovedujem jaz!« Ni potreboval usmiljenja. A Bog je rešil, kar je bilo izgubljeno. Dal mu je razumeti, da je bil omejen, da je bil grešnik, ki je potreboval usmiljenje, in ga je rešil.

Vsi mi imamo sredi noči srečanje z Bogom, v noči našega življenja, v mnogih nočeh našega življenja, temne trenutke, trenutke greha, trenutke dezorientiranosti. Tam je srečanje z Bogom, vedno. Presenetil nas bo v trenutku, ko tega ne bomo pričakovali, ko se bomo znašli zares sami. V tej isti noči, ko se bomo borili proti neznanemu, se bomo ovedli, da smo zgolj ubogi ljudje, dovolil si bom reči »siromaki«, a ravno takrat, v trenutku, ko se čutim kot siromak, se ne smemo bati, kajti v tem trenutku nam bo Bog dal novo ime, ki bo vsebovalo smisel vsega našega življenja; spremenil nam bo srce in dal nam bo blagoslov, namenjen tistemu, ki se je pustil bojevati z Njim. To je lepo povabilo, da se Bogu pustimo spremeniti. On ve, kako to storiti, saj pozna vsakega med nami. »Gospod, ti me poznaš. Spremeni me.«

 

Abrahamova molitev

Izhodišče kateheze je bil odlomek iz Prve Mojzesove knjige, v katerem Gospod obljubi Abrahamu veliko potomstvo:

Po teh dogodkih se je Abramu v videnju zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« […] In Abram je rekel: »Glej, nisi mi naklonil potomstva, zato, glej, bo moj dedič hlapec moje hiše.« A glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Ne bo ta dedoval za teboj, temveč tisti, ki bo prišel iz tebe, bo tvoj dedič.« Popeljal ga je ven in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Potem mu je rekel: »Tako bo s tvojim potomstvom.« Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost. (1 Mz 15,1.3-6)

Abraham zaupa obljubi

Papež Frančišek je na začetku kateheze izpostavil, da v Abrahamovem življenju nenadoma odjekne glas. Glas, ki ga vabi, naj se poda na pot, ki se zdi nesmiselna: glas, ki ga bodri, naj se izruva iz svoje domovine, iz korenin svoje družine, ter se odpravi proti novi in drugačni prihodnosti. In vse to na osnovi obljube, kateri je treba samo zaupati. Zaupati v neko obljubo pa ni lahko, potreben je pogum. In Abraham je zaupal.

Sveto pismo molči o preteklosti prvega očaka. Po papeževih besedah lahko glede na »logiko stvari« predvidevamo, da je Abraham častil druga božanstva, da je morda bil moder mož, morda je bil navajen opazovati nebo in zvezde. Gospod mu namreč obljubi, da bo njegovo potomstvo tako številčno, kakor so zvezde na nebu.

Abraham se odpravi. Posluša glas Boga in se zanese na njegovo besedo. In s tem njegovim odhodom se rodi nov način razumevanja odnosa z Bogom; in to je razlog, zakaj je v velikih duhovnih tradicijah, judovski, krščanski in islamski, Abraham navzoč kot popoln Božji človek, sposoben podrediti se Bogu tudi takrat, ko se njegova volja pokaže kot težka, če ne celo nedoumljiva.

Človek Besede

Abraham je torej človek Besede. Ko Bog govori, človek postane prejemnik tiste Besede in njegovo življenje postane kraj, kjer se hoče utelesiti, kot je poudaril sveti oče. To je velika novost na verski poti človeka: življenje vernika se začne razumeti kot poklicanost, torej klic, kot kraj, kjer se uresničuje obljuba; in v svetu se ne premika kot pod težo neke uganke, ampak z močjo tiste obljube, ki se bo nekega dne uresničila. Abraham je verjel Božji obljubi. Verjel je in je šel, ne da bi vedel, kam gre, kakor pravi Pismo Hebrejcem (prim. Heb 11,8).

Ko beremo Prvo Mojzesovo knjigo, odkrijemo, kako je Abraham živel molitev v stalni zvestobi tej Besedi, ki se redno ponavlja na njegovi poti. Skratka, lahko rečemo, da v Abrahamovem življenju vera postane zgodovina. Še več, je pripomnil papež, Abraham nas s svojim življenjem, s svojim zgledom, uči te hoje, te poti, na kateri vera postane zgodovina. Boga se ne vidi več samo v kozmičnih pojavih, kot oddaljenega Boga, ki lahko vliva grozo. Abrahamov Bog postane »moj Bog«, Bog moje osebne zgodovine, ki vodi moje korake, ki me ne zapušča; Bog mojih dni, tovariš v mojih prigodah; Bog Previdnost. Sveti oče je povabil k razmisleku o vprašanju, ali mi imamo takšno izkušnjo Boga, »mojega Boga«, Boga, ki me spremlja, Boga moje osebne zgodovine, Boga, ki vodi moje korake, ki me ne zapušča, Boga vseh mojih dni.

Blaise Pascal in njegov Memorial

Ta Abrahamova izkušnja je izpričana tudi v enem od najbolj izvirnih besedil v zgodovini duhovnosti, pri čemer je papež spomnil na Memorial Blaisa Pascala. Začne se tako: »Bog Abrahama, Bog Izaka, Bog Jakoba, ne filozofov in učenjakov. Gotovost, gotovost. Čutenje. Veselje. Mir. Bog Jezusa Kristusa.« Ta memorial, ki je bil zapisan na kos pergamenta in najden po njegovi smrti kot všit v notranjost filozofovega oblačila, ne izraža intelektualnega razmišljanja, ki ga lahko ima o Bogu nek učen človek, kot je on, temveč živi, doživet občutek njegove navzočnosti. Pascal celo zabeleži točen trenutek, ko je začutil tisto stvarnost in jo tako končno srečal: zvečer, 23. septembra 1654. Kot je pripomnil Frančišek, ne gre za abstraktnega ali kozmičnega Boga. Gre za Boga osebe, poklicanosti, Boga Abrahama, Izaka, Jakoba. To je Bog, ki je gotovost, čutenje in veselje.

Abrahamova molitev se izraža z dejanji

V katekizmu katoliške Cerkve beremo: »Abrahamova molitev se izraža najprej z dejanji: kot človek molka postavi na vsakem odseku poti oltar Gospodu« (KKC, 2570). Abraham ne zgradi templja, ampak po poti raztrosi kamne, ki spominjajo na mimohod Boga. Presunljivega Boga, kakor takrat, ko ga obišče v podobi treh gostov in ga s Saro skrbno sprejmeta ter mu sporočita rojstvo sina Izaka (glej 1 Mz 18,1-15). Abraham je takrat imel sto let, Sara pa okoli devetdeset. Verovala sta in zaupala Bogu. In tako je Sara spočela v tisti starosti. To je Bog Abrahama, naš Bog, ki nas spremlja.

Tako Abraham postane domač z Bogom, sposoben z Njim tudi razpravljati, a vedno zvest. Z Bogom govori in razpravlja. Vse do največje preizkušnje, ko Bog od njega zahteva žrtvovanje lastnega sina Izaka, ki ga je dobil v starosti, edinega dediča. Tukaj Abraham živi vero kakor dramo, kakor slepo hojo skozi noč, pod nebom, ki je tokrat brez zvezd. Velikokrat se zgodi tudi nam, da hodimo v temi, a z vero. Bog sam bo ustavil Abramovo roko, že pripravljeno, da udari, kajti videl je njegovo zares popolno razpoložljivost (glej 1 Mz 22,1-19).

Papež je katehezo sklenil s povabilom, naj se pri Abrahamu učimo moliti z vero: poslušati Gospoda, z njim hoditi, se pogovarjati vse do razpravljanja. Ne bojmo se razpravljati z Bogom, je spodbudil in dejal, da mu ljudje pogosto pravijo, da so se razjezili na Boga. A po papeževih besedah je to oblika molitve, kajti samo otrok se je sposoben razjeziti na Očeta in se zatem ponovno z njim srečati. Pri Abrahamu se  učimo moliti z vero, se pogovarjati in razpravljati, a vedno pripravljeni sprejeti Božjo besedo in jo postaviti v prakso. Z Bogom se učimo pogovarjati kot otrok s svojim očkom, ga poslušati, odgovarjati, razpravljati. A pristno, kakor otrok z očkom. Tako nas Abraham uči moliti.

___________________________

Papež o zakramentu sv. birme

Ko škof mazili birmanca, pravi: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Ta dar Svetega Duha vstopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim. Kot je poudaril papež, je treba »vedno sprejeti, da bi dali«: »Nikoli sprejemati in imeti stvari v sebi, kakor da bi duša bila neko skladišče. Vedno sprejeti, da bi dali. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh je tisti, ki nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za 'nas' skupnosti. »Prejeti, da bi dali,« je ponovil Frančišek. »Nismo mi v središču. Mi smo sredstvo tistega daru za druge.«

Birma nas poveže z vesoljno Cerkvijo

Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. »Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del.« Morda kdo misli, da so v Cerkvi gospodarji: papež, škofje, duhovniki, zatem pa delavci, ki so vsi drugi. Po papeževih besedah to ni res: »Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo 'mi', vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« O Cerkvi namreč moramo razmišljati kot o živem organizmu, sestavljenem iz oseb, ki jih poznamo in s katerimi hodimo, in ne kot o neki abstraktni in oddaljeni stvarnosti. Cerkev smo mi, ki hodimo. Birma vse povezuje z vesoljno Cerkvijo, ki je razširjena po vsej zemlji, pri čemer birmance aktivno vključuje v življenje krajevne Cerkve, kateri pripadajo, z njihovim škofom, ki je naslednik apostolov.

Zato je tudi škof izvorni podeljevalec birme, kajti on vključi birmanca v Cerkev. Dejstvo, da je v latinski Cerkvi redni podeljevalec birme škof, jasno kaže na učinek tega zakramenta: da torej tiste, ki ga prejmejo, tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja o Kristusu.

V dar smo prejeli tudi mir

To cerkveno vključitev po papeževih besedah lepo izrazi znamenje miru, s katerim se sklene obred birmanja. Škof vsakemu birmancu pravi: »Mir s teboj.« Papež je spomnil na Kristusov pozdrav učencev na velikonočni dan, poln Svetega Duha: »Mir vam bodi!« Te besede osvetljujejo dejanje, ki izraža cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki. Pri birmi prejmemo Svetega Duha in mir, ki ga moramo dati drugim. Če smo prejeli znamenje miru z močjo Svetega Duha, moramo biti moški in ženske miru in ne slabo govoriti o drugih ter tako uničevati mir, ki ga je naredil Duh. Obrekovanje ni delo Svetega Duha, uničuje tisto, kar ustvarja Bog.

Birmo prejmemo za druge

Birmo prejmemo samo enkrat, a duhovni dinamizem, ki ga je povzročilo sveto maziljenje, ostaja skozi čas. Nikoli ne bomo končali poslanstva in vsepovsod razširili prijetnega vonja svetega življenja, ki se navdihuje pri očarljivi preprostosti evangelija.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze vse birmane pozval, naj Svetega Duha ne zaprejo v kletko, naj se ne upirajo vetru, ki piha in jih potiska k hoji v svobodi, naj ne zadušijo gorečega ognja ljubezni, ki vodi v posvečevanje življenja za Boga in brate. »Naj Sveti Duh vsem nam nameni apostolski pogum za oznanjevanje evangelija z deli in besedami, vsem, ki jih srečamo na poti,« je dejal sveti oče.

 

Šale