Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

KATEHUMENAT – pripravo za prejem zakramentov uvajanja v krščanstvo (krst, obhajilo, birma) smo začeli v naši župniji v četrtek, 10. oktobra, ob 19.00 v Slomškovi učilnici. 

 

OD 1. 9. 2019 NAPREJ JE NAMESTO SVETIH MAŠ OB 7.00 IN 8.00 SVETA MAŠA OB 7.30.  Velja za vse dni v letu.

 

   

V okviru naših pogovornih srečanj smo letos gostili izjemnega igralca in pisca Gregorja Čušina. Navdušil nas je s svojo novo monokomedijo o Stvarjenju sveta, o Adamu in Evi - prvih dveh »smrkavcih« in njunem izgonu iz raja, o Kajnu in Abelu – »mesarju in veganu«, ki se nista mogla zmeniti za skupno sodelovanje, z dnevniškimi zapiski kapitana Noeta, ki je preživel vesoljni potop in si ustvaril družino. Oplemenitil jo je s poučno glasbo o družini in božji bližini. Znova je dokazal, da je izviren, duhovit, provokativen, zabaven, skratka, mojster igre, mojster interpretacije, mojster besede. Komaj čakamo obljubljeno nadaljevanje.

Polona Pečovnik Kopač

 

Papežev kotiček

► Papež Frančišek: EVANGELIJ VESELJA  in  RADOST LJUBEZNI  (preberite apostolski spodbudi)

  (Besedilo je v PDF formatu in ga lahko natisnete.

►Tu si lahko preberete apostolsko pismo papeža Frančiška za nedeljo sv. Pisma. 

 

Papež med jutranjo homilijo o počasnem drsenju v posvetnost

Sveti oče je med jutranjo homilijo posvaril pred počasnim drsenjem v posvetnost in greh. Spodbudil je, naj prosimo Gospoda za milost, da nas ustavi, ko naše srce počasi slabi in mu začne drseti.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je danes zjutraj daroval mašo v kapeli Doma sv. Marte. Pri homiliji je pozval, naj smo pozorni, da se srce ne bi odmikalo od Gospoda in počasi začelo drseti v posvetnost. Gre za »padec pod anestezijo«, kar pomeni dopustiti počasno drsenje v greh, pri tem pa zrelativizirati stvari ter se pogajati z bogovi denarja, nečimrnosti in ponosa.

Oslabelo srce

Izhodišče papeževe jutranje homilije je bilo berilo iz Prve knjige kraljev (1 Kr 11,4-13), ki nam »pripoveduje o Salomonovem odpadništvu od vere«, Salomon namreč ni ostal zvest Gospodu. Ko se je postaral, so njegove žene »oddaljile njegovo srce«, da je sledilo drugim bogovom. Do takrat je bil »dober fant«, ki je Gospoda prosil samo za modrost in Bog mu jo je dal. K njemu so prihajali sodniki in prišla je celo kraljica iz Sabe, saj je slišala govoriti o njegovi modrosti. »Vidimo, da je ta ženska bila nekoliko filozofinja in mu je zastavljala težka vprašanja,« je zatrdil papež in pripomnil, da se je Salomon zmagoslavno izvlekel, saj je znal odgovarjati.

V tistem času se je lahko imelo več žena, kar pa ne pomeni, da je bilo dopustno biti ženskar, je razlagal papež. Salomonovo srce pa je oslabelo, ne ker se je poročil s tistimi ženami – to je bilo dovoljeno, ampak ker si jih je izbral iz drugega ljudstva, ki so častila druge bogove. Salomon tako pade v past in ko mu ena od žena pravi, naj časti Astarto in Moloha, to tudi stori. Tako je storil za vse svoje žene tujke, ki so darovale žrtve svojim bogovom. Z eno besedo, »dovoli vse in neha častiti enega samega Boga«. Iz srca, ki je oslabelo zaradi prevelike naklonjenosti do žena, »je v njegovo življenje prišlo poganstvo«. Tisti moder mladenič, ki je pravilno prosil za modrost, je prišel do točke, da ga je Gospod zavrnil.

Počasna apostazija

To ni bila apostazija z enega dneva na drugega, ampak je bila počasna apostazija. Tudi Salomonov oče, kralj David, je namreč grešil – in mnogo hujše, a se je takoj pokesal in prosil odpuščanje. Ostal je zvest Gospodu in ta ga je varoval vse do konca. David je jokal zaradi tistega svojega greha in zaradi smrti svojega sina Absaloma. In ko je še prej pred njim bežal, se je ponižal in se zavedal svojega greha, ko so ga ljudje žalili. »Bil je svetnik. Salomon ni bil svetnik,« je pripomnil Frančišek. Gospod mu je dal veliko darov, a on je vse zapravil, kajti dopustil je, da je njegovo srce oslabelo. Ne gre za »enkrat storjeni greh«, ampak gre za »drsenje«.

»Žene so odvrnile njegovo srce in Gospod ga je grajal: 'Odvrnil si srce.' In to se zgodi tudi v našem življenju,« je dejal papež Frančišek. »Nihče med nami ni zločinec, nihče med nami ne dela velikih grehov, kakor je to storil David z Urijevo ženo, nihče. Kje je torej nevarnost? Pustiti si počasi drseti, kajti to je padec pod anestezijo. Ne zavedaš se, a počasi se drsi, zrelativizirajo se stvari in izgubi se zvestoba Bogu. Te žene so bile iz drugih ljudstev, imele so druge bogove. Koliko krat pozabimo na Gospoda in vstopimo v pogajanje z drugimi bogovi: denarjem, nečimrnostjo, ponosom. A do tega prihaja počasi in če ni Božje milosti, je vse izgubljeno.«

Počasno drsenje proti posvetnosti

Papež se je pri tem navezal na Psalm 106, ki se je bral med današnjim bogoslužjem, ter izpostavil, da to mešanje z ljudstvi in prevzemanje njihovega načina delovanja pomeni postati posvetni, postati pogani.

»Za nas to počasno drsenje v življenju pomeni [drseti] proti posvetnosti. To je velik greh. 'Vsi tako počnejo, pa saj to ni noben problem, res ni idealno, ampak …' Te besede, ki nas opravičujejo za ceno, da izgubimo zvestobo enemu Bogu. To so moderni idoli. Razmislimo o tem grehu posvetnosti. O izgubi pristnosti evangelija, pristnosti Božje besede. O izgubi ljubezni tega Boga, ki je dal življenje za nas. Ne more nam biti dobro z Bogom in s hudičem. Tako vsi pravimo, ko govorimo o osebi, ki je bolj tako tako: 'Temu je dobro z Bogom in s hudičem.' Izgubil je zvestobo.«

Zaustavila nas bo Božja ljubezen

Dejansko to pomeni ne biti zvesti ne Bogu ne hudiču, je dodal papež in ob koncu homilije pozval, naj prosimo Gospoda za milost, da nas ustavi, ko se zavemo, da je našemu srcu začelo počasi drseti: »Pomislimo na ta Salomonov greh. Pomislimo, kako je padel ta moder Salomon, blagoslovljen od Gospoda, z vso Davidovo dediščino. Kako je padel počasi, anesteziran, proti tej idolatriji, proti tej posvetnosti. In kako mu je bilo odvzeto kraljestvo. Prosimo Gospoda za milost, da bi razumeli, kdaj naše srce začne slabeti in mu začne drseti; naj nas ustavi. Njegova milost in njegova ljubezen nas bosta zaustavili, če ga bomo prosili.«

 

Papež o zakramentu sv. birme

Ko škof mazili birmanca, pravi: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Ta dar Svetega Duha vstopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim. Kot je poudaril papež, je treba »vedno sprejeti, da bi dali«: »Nikoli sprejemati in imeti stvari v sebi, kakor da bi duša bila neko skladišče. Vedno sprejeti, da bi dali. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh je tisti, ki nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za 'nas' skupnosti. »Prejeti, da bi dali,« je ponovil Frančišek. »Nismo mi v središču. Mi smo sredstvo tistega daru za druge.«

Birma nas poveže z vesoljno Cerkvijo

Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. »Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del.« Morda kdo misli, da so v Cerkvi gospodarji: papež, škofje, duhovniki, zatem pa delavci, ki so vsi drugi. Po papeževih besedah to ni res: »Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo 'mi', vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« O Cerkvi namreč moramo razmišljati kot o živem organizmu, sestavljenem iz oseb, ki jih poznamo in s katerimi hodimo, in ne kot o neki abstraktni in oddaljeni stvarnosti. Cerkev smo mi, ki hodimo. Birma vse povezuje z vesoljno Cerkvijo, ki je razširjena po vsej zemlji, pri čemer birmance aktivno vključuje v življenje krajevne Cerkve, kateri pripadajo, z njihovim škofom, ki je naslednik apostolov.

Zato je tudi škof izvorni podeljevalec birme, kajti on vključi birmanca v Cerkev. Dejstvo, da je v latinski Cerkvi redni podeljevalec birme škof, jasno kaže na učinek tega zakramenta: da torej tiste, ki ga prejmejo, tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja o Kristusu.

V dar smo prejeli tudi mir

To cerkveno vključitev po papeževih besedah lepo izrazi znamenje miru, s katerim se sklene obred birmanja. Škof vsakemu birmancu pravi: »Mir s teboj.« Papež je spomnil na Kristusov pozdrav učencev na velikonočni dan, poln Svetega Duha: »Mir vam bodi!« Te besede osvetljujejo dejanje, ki izraža cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki. Pri birmi prejmemo Svetega Duha in mir, ki ga moramo dati drugim. Če smo prejeli znamenje miru z močjo Svetega Duha, moramo biti moški in ženske miru in ne slabo govoriti o drugih ter tako uničevati mir, ki ga je naredil Duh. Obrekovanje ni delo Svetega Duha, uničuje tisto, kar ustvarja Bog.

Birmo prejmemo za druge

Birmo prejmemo samo enkrat, a duhovni dinamizem, ki ga je povzročilo sveto maziljenje, ostaja skozi čas. Nikoli ne bomo končali poslanstva in vsepovsod razširili prijetnega vonja svetega življenja, ki se navdihuje pri očarljivi preprostosti evangelija.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze vse birmane pozval, naj Svetega Duha ne zaprejo v kletko, naj se ne upirajo vetru, ki piha in jih potiska k hoji v svobodi, naj ne zadušijo gorečega ognja ljubezni, ki vodi v posvečevanje življenja za Boga in brate. »Naj Sveti Duh vsem nam nameni apostolski pogum za oznanjevanje evangelija z deli in besedami, vsem, ki jih srečamo na poti,« je dejal sveti oče.

 

Šale