Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

KATEHUMENAT – pripravo za prejem zakramentov uvajanja v krščanstvo (krst, obhajilo, birma) smo začeli v naši župniji v četrtek, 10. oktobra, ob 19.00 v Slomškovi učilnici. Še vedno se lahko prijavite.

OD 1. 9. 2019 NAPREJ JE NAMESTO SVETIH MAŠ OB 7.00 IN 8.00 SVETA MAŠA OB 7.30.  Velja za vse dni v letu.

 

Papežev kotiček

► Papež Frančišek: EVANGELIJ VESELJA  in  RADOST LJUBEZNI (preberite apostolski spodbudi)

  (Besedilo je v PDF formatu in ga lahko natisnete.

 

Kateheza: Savel, od preganjalca do evangelizatorja

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco, ki je potekala na Trgu sv. Petra, govoril o spreobrnjenju apostola Pavla in tako nadaljeval cikel katehez o Apostolskih delih.

Andreja Červek – Vatikan

 

Današnja kateheza je imela naslov »Posoda, ki sem si jo izbral (Apd 9,15). Savel, od preganjalca do evangelizatorja«. Izhodišče je bil naslednji odlomek iz Apostolskih del: »Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: 'Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?' Rekel je: 'Kdo si, Gospod?' Glas pa je odgovoril: 'Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!'« (Apd 9,3-6).

 

Mladenič, ki mu je bilo ime Savel

Papež Frančišek je izpostavil, da se od Štefanovega kamenjanja dalje pojavi lik, ki je poleg Petra v Apostolskih delih najbolj navzoč in očiten: to je »mladenič, ki mu je bilo ime Savel« (Apd 7,58). Na začetku je opisan kot tisti, ki odobrava Štefanovo smrt in hoče uničiti Cerkev (glej Apd 8,3), a pozneje bo postal orodje, ki ga je Bog izbral za oznanjevanje evangelija poganom  (glej Apd 9,15; 22,21; 26,17).

 

Savlovo besnenje

»S pooblastilom velikega duhovnika, Savel začne preganjanje in zapiranje kristjanov. Vi, ki prihajate iz nekaterih narodov, ki so bili preganjanji pod diktaturami, dobro razumete, kaj pomeni preganjati in zapirati ljudi,« je dejal papež Frančišek. »Tako je delal Savel. In pri tem je mislil, da služi Gospodovi Postavi. Luka pravi, da je Savel 'besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem' (Apd 9,1): v njem je nek dih smrti in ne življenja.«

 

Mladi Savel je prikazan kot nepopustljiv, kot nekdo, ki kaže »nestrpnost do vsakega, ki misli drugače od njega«, »absolutizira svojo politično in versko identiteto«, drugega pa obravnava kot »potencialnega sovražnika«, s katerim se je treba boriti. »Ideolog,« je pripomnil papež. »V Savlu se je vera spremenila v ideologijo: versko ideologijo, družbeno ideologijo, politično ideologijo. Samo potem, ko ga Kristus spremeni, bo učil, da se resničen boj 'ne bije proti krvi in mesu, ampak proti […] svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih' (Ef 6,12).«

 

Grem 'naproti' ali pa sem 'proti'?

Kot je zatrdil papež, besno in konfliktno Savlovo stanje vabi vsakega med nami, da se vpraša: »Kako živim svoje življenje vere? Grem naproti drugim ali pa sem proti drugim? Pripadam vesoljni Cerkvi (dobrim, slabim, vsem) ali pa imam selektivno ideologijo? Častim Boga ali častim dogmatične formulacije? Kakšno je moje versko življenje? Vera v Boga, ki jo izpovedujem, me dela prijaznega ali pa sovražnega do tistega, ki je drugačen od mene?«

 

Gospod se dotakne Savlovega srca

Luka pripoveduje, da, medtem ko je Savel ves zavzet z iztrebljanjem krščanske skupnosti, mu Gospod sledi, da bi se dotaknil njegovega srca in ga spreobrnil k sebi. To je Gospodova metoda: dotakne se srca. Vstali dá pobudo in se Savlu prikaže na poti v Damask (glej Apd 9,3-19; 22,3-21; 26,4-23). Preko dvojice luč in glas, ki je značilna za Božja razodetja, se Vstali prikaže Savlu in ga vpraša za razlog njegovega bratomornega besa: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« (Apd 9,4). »Vstali tukaj pokaže, da je eno z vsemi, ki verujejo vanj: udariti enega člana Cerkve pomeni udariti samega Kristusa!« je izpostavil Frančišek. »Tudi tisti, ki so ideologi, ker hočejo 'čistost' Cerkve, udarjajo Kristusa.«

 

Jezusov glas pravi Savlu: »Vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!« (Apd 9,6). A ko se Savel postavi na noge, ne vidi več ničesar, postane slep. Iz močnega, vplivnega in neodvisnega moža postane slaboten, potreben pomoči in odvisen od drugih, saj ne vidi. »Kristusova luč ga je zaslepila in postal je slep: 'Tako se tudi na zunaj pokaže njegova notranja stvarnost, njegova slepota za resnico, za luč, ki je Kristus' (Benedikt XVI., Splošna avdienca, 3. september 2008).«

 

Začetek novega življenja

Iz tega »telo ob telesu« med Savlom in Vstalim se začne preobrazba, ki kaže Savlovo »osebno veliko noč«, njegov »prehod od smrti v življenje«. »Kar je prej bila slava, sedaj postanejo smeti, ki se jih vrže stran, da bi se pridobilo dejanski dobiček, kar je Kristus in življenje v njem« (glej Flp 3,7-8), je pojasnil papež in spregovoril še o Pavlovem krstu: »Krst pri Savlu, kakor tudi pri vsakem med nami, zaznamuje začetek novega življenja. Spremlja ga nov pogled na Boga, na samega sebe in na druge, ki iz nasprotnikov postanejo skorajda bratje v Kristusu.«

Sveti oče je katehezo sklenil s povabilom: »Prosimo Očeta, da kakor Savlu tudi nam pomaga izkusiti sunek svoje ljubezni, ki edina lahko iz kamnitega srca naredi meseno srce (glej Ez 11,19), zmožno vase sprejeti isto čutenje Jezusa Kristusa (glej Flp 2,5)

 

 

 

Papež razložil priliko o neumnem bogatašu in oznanil, da je napisal pismo duhovnikom

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Lk 12,13-21) se začne s prizorom nekoga, ki se je vstal med množico in prosil Jezusa, da bi razrešil pravo vprašanje glede družinske dediščine.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 18. nedeljo med letom. Po molitvi in blagoslovu je sveti oče izrazil duhovno bližino žrtvam nasilnih dogodkov, ki so okrvavili Teksas, Kalifornijo in Ohio in skupaj z verniki zmolil zanje Zdravamarijo. Zatem je papež naznanil, da je danes, na 160-obletnico smrti arškega župnika, ki je zgled dobrote in dejavne ljubezni za vse duhovnike, duhovnikom po vsem svetu poslal pismo, v katerem jih spodbuja k zvestobi poslanstvu, h kateremu jih je poklical Gospod.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Toda On (Jezus) se v odgovoru ne sooči s tem vprašanjem, ampak opominja, da se je potrebno držati stran od pohlepnosti,  torej od lakomnosti po posedovanju. Da bi odvrnil svoje poslušalce od zasoplega iskanja bogastva, je Jezus povedal priliko o neumnem bogatašu, ki verjame, da je srečen zato, ker je imel srečo pri izjemni letini in se počuti varnega zaradi nabranih dobrin. Lepo bi bilo, če bi jo danes vi prebrali. Je v 12 poglavju Lukovega evangelija, od 13. vrstice naprej. Lepa prilika je, ki nas veliko nauči. Pripoved pride do živega takrat, ko se pojavi nasprotje med tem, kar bogataš načrtuje zase in tem, kar mu predoči Bog.

Načrti neumnega bogataša soočeni z Božjimi

Bogataš postavi pred svojo dušo, torej pred sebe, tri preudarke: veliko nakopičenih dobrin; veliko let, ki jih bodo te dobrine zagotovile; in tretjega: mirnost in nepotešeno blagostanje (prim. v. 19). Toda beseda, ki mu jo je namenil Bog, izniči vse te njegove načrte. Namesto »veliko let«, mu Bog nakaže neposrednost s »to nočjo«, »nocoj boš umrl«; namesto »uživanja življenja« mu predstavi »vrnitev življenja, vrniti življenje Bogu«, s temu posledično sodbo. Kar zadeva realnost množice nabranih dobrin, na katere bi moral bogataš utemeljiti vse, je ta razgaljena v sarkazmu vprašanja: »In kar si pripravil, čigavo bo?« (v. 20). Pomislimo na boje za dediščino, tolikih bojev po družinah tolikih ljudi. Vsi vemo za kakšno takšno zgodbo, ki se začenja ob smrtni uri, ko se pojavijo nečaki, da bi videli, kaj pripada njim. »Kaj pripada meni?«, in odnesejo vse. V tem nasprotju je namreč opravičljiv naziv »neumnež«, saj misli na stvari, za katere verjame, da so konkretne, a so le fantazija, ki ga je Bog dal temu človeku. Ta je neumen zato, ker je v praksi zanikal Boga, ni namreč napravil obračuna z Njim.

Iščite to, kar je zgoraj…

Zaključek prilike, ki ga je oblikoval evangelist, ima še poseben učinek: »Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom« (v. 21). Gre za opomin, ki razkriva obzorje, proti kateremu smo vsi mi poklicani gledati. Materialne dobrine so potrebne, a so dobrine, torej so sredstvo za pošteno življenje - le sredstvo so - in za podelitev s še bolj potrebnimi. Jezus nas danes vabi k premisleku, da bogastvo lahko srce vklene v verige in ga odvrne od resničnega zaklada, ki je v nebesih. Na to nas spomni tudi sv. Pavel v današnjem drugem berilu. Tako pravi: »Iščite to, kar je zgoraj… Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji« (Kol 3,1-2).

Stegovati se po življenju, živetem v stilu evangelija

To pa, se razume, ne pomeni odtegniti se resničnosti, temveč iskati stvari, ki imajo resnično vrednost: pravičnost, solidarnost, gostoljubnost, bratstvo, mir, vse tisto, kar tvori resnično dostojanstvo človeka. Gre za to, da se stegujemo po življenju, ki je uresničeno, ne po posvetnem stilu, temveč po evangeljskem stilu, ki je, ljubiti Boga z vsem svojim bitjem in ljubiti bližnjega, kot ga je ljubil Jezus, torej v služenju in podaritvi samega sebe. Pohlep po dobrinah, hotenje po imetju, ne nasiti srce, nasprotno povzroči še večjo lakoto! Pohlep je kot tisti bomboni. Vzameš enega: »O, kako je dober« in vzameš še drugega, eden pritegne še drugega. Takšen je pohlep. Nikoli se ne nasiti. Pazljivi bodite! Tako razumljena in živeta ljubezen, je vir resnične sreče, medtem ko je čezmerno iskanje materialnih dobrin in bogastva pogosto vir nemira, sovraštva, goljufanja in vojn. Veliko vojn se začne zaradi pohlepa.

Prošnja k Devici Mariji

Devica Marija naj nam pomaga, da se ne bomo pustili zapeljati gotovostim, ki minejo, temveč da bomo vsak dan verodostojni pričevalci večnih vrednot evangelija.

_________________

Papež o zakramentu sv. birme

Ko škof mazili birmanca, pravi: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Ta dar Svetega Duha vstopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim. Kot je poudaril papež, je treba »vedno sprejeti, da bi dali«: »Nikoli sprejemati in imeti stvari v sebi, kakor da bi duša bila neko skladišče. Vedno sprejeti, da bi dali. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh je tisti, ki nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za 'nas' skupnosti. »Prejeti, da bi dali,« je ponovil Frančišek. »Nismo mi v središču. Mi smo sredstvo tistega daru za druge.«

Birma nas poveže z vesoljno Cerkvijo

Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. »Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del.« Morda kdo misli, da so v Cerkvi gospodarji: papež, škofje, duhovniki, zatem pa delavci, ki so vsi drugi. Po papeževih besedah to ni res: »Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo 'mi', vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« O Cerkvi namreč moramo razmišljati kot o živem organizmu, sestavljenem iz oseb, ki jih poznamo in s katerimi hodimo, in ne kot o neki abstraktni in oddaljeni stvarnosti. Cerkev smo mi, ki hodimo. Birma vse povezuje z vesoljno Cerkvijo, ki je razširjena po vsej zemlji, pri čemer birmance aktivno vključuje v življenje krajevne Cerkve, kateri pripadajo, z njihovim škofom, ki je naslednik apostolov.

Zato je tudi škof izvorni podeljevalec birme, kajti on vključi birmanca v Cerkev. Dejstvo, da je v latinski Cerkvi redni podeljevalec birme škof, jasno kaže na učinek tega zakramenta: da torej tiste, ki ga prejmejo, tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja o Kristusu.

V dar smo prejeli tudi mir

To cerkveno vključitev po papeževih besedah lepo izrazi znamenje miru, s katerim se sklene obred birmanja. Škof vsakemu birmancu pravi: »Mir s teboj.« Papež je spomnil na Kristusov pozdrav učencev na velikonočni dan, poln Svetega Duha: »Mir vam bodi!« Te besede osvetljujejo dejanje, ki izraža cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki. Pri birmi prejmemo Svetega Duha in mir, ki ga moramo dati drugim. Če smo prejeli znamenje miru z močjo Svetega Duha, moramo biti moški in ženske miru in ne slabo govoriti o drugih ter tako uničevati mir, ki ga je naredil Duh. Obrekovanje ni delo Svetega Duha, uničuje tisto, kar ustvarja Bog.

Birmo prejmemo za druge

Birmo prejmemo samo enkrat, a duhovni dinamizem, ki ga je povzročilo sveto maziljenje, ostaja skozi čas. Nikoli ne bomo končali poslanstva in vsepovsod razširili prijetnega vonja svetega življenja, ki se navdihuje pri očarljivi preprostosti evangelija.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze vse birmane pozval, naj Svetega Duha ne zaprejo v kletko, naj se ne upirajo vetru, ki piha in jih potiska k hoji v svobodi, naj ne zadušijo gorečega ognja ljubezni, ki vodi v posvečevanje življenja za Boga in brate. »Naj Sveti Duh vsem nam nameni apostolski pogum za oznanjevanje evangelija z deli in besedami, vsem, ki jih srečamo na poti,« je dejal sveti oče.

 

Šale