Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

OD 1. 9. 2019 NAPREJ BO NAMESTO SVETIH MAŠ OB 7. IN 8. URI SVETA MAŠA OB 7.30! Velja za vse dni v letu.

SVETA MAŠA OB 12.30

Od 1. junija do 1. septembra ni delavniške svete maše ob 12.30!

ORATORIJ 2019

Od ponedeljka do petka: 1.-5. julija 2019

Prijave: pri katehetu ali vratarju

BINKOŠTI

O, pridi sv. Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj ljubezni.

ZAKLJUČNA PRIREDITEV SLOMŠKOVEGA BRALNEGA PRIZNANJA 2018/2019

V nedeljo, 26. maja, je potekala v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe zaključna prireditev Slomškovega bralnega priznanja. V prijetnem ambientu obdani s knjigami smo se veselili zaključka naših letošnjih srečanj. Z nami je bila predstavnica Celjske Mohorjeve družbe gospa urednica Tadeja Petrovčič Jerina in p. Ambrož kot predstavnik katehetov.

Letos je vseh 66 bralcev osvojilo zlato Slomškovo bralno priznanje. Betka Ivanc, Maruša Komat, Pia Kopač in Filip Šafarič so sodelovali vseh devet let in postali zlati bralci.Celjski Mohorjevi družbi se zahvaljujemo za gostoljubje in za vse podarjene knjige. Naše zveste bralce in vse, ki to želite postati, pa vabimo, da se nam pridružite tudi naslednje veroučno leto.

Za poletne počitnice pa nasvet blaženega Antona Martina Slomška :»Le kaj pametnega si izvolite v branje, da ne boste časa in denarjev izgubljali, si pošteno srce in pamet kalili.«

Alenka Javornik

 

Papežev kotiček

► Papež Frančišek: EVANGELIJ VESELJA  in  RADOST LJUBEZNI (preberite apostolski spodbudi)

  (Besedilo je v PDF formatu in ga lahko natisnete.)

 

Papež trinitarcem: Mladim biti blizu. Bodite preroki upanja!

S papežem Frančiškom so se srečali udeleženci generalnega kapitlja Reda Presvete Trojice. Spregovoril jim je o izzivih mladinske pastorale in pastorale poklicev ter izpostavil pomen bližine in spremljanja, v ospredje postavil pastoralo v izhodu ter ob koncu opozoril še na svetost.

Andreja Červek – Vatikan

Tema generalnega kapitlja trinitarcev se nanaša na mladinsko pastoralo in pastoralo poklicev. Papež je izpostavil potrebo po posebni formaciji za pastoralo spremljanja in razločevanja. Poleg kulture velike praznine, povzročene z relativizmom in s šibko mislijo, ki vabita k življenju 'na papirju', kulture fragmentov, kjer so pomembne teme izgubile pomen, in imanentizma, v katerega so zaprti mnogi mladi, lahko mislimo, da ni prostora za ponudbo poklicanosti v vero novim generacijam. To pa bi po papeževih besedah bila velika napaka.

Tudi danes so namreč mladi, ki vztrajno iščejo polni smisel svojega življenja; mladi, ki goreče ljubijo Jezusa in dokazujejo veliko sočutje do človeštva. Imamo mlade, ki ne govorijo o pomenu in smislu življenja, a kaj potem mislijo s tem, ko nemirno iščejo srečo, uspeh, osebno realizacijo? Vse to je del sveta želja naših mladih, ki potrebujejo urejenost, kakor je to naredil Stvarnik ob začetku časa, ko je iz kaosa naredil red kozmosa.

Na to mesto lahko in morajo vstopiti trinitarci in pomagati mladim »harmonizirati njihove želje in jih postaviti v red«. Pri tem pa naj ne pozabijo, da mladi upravičeno hočejo biti protagonisti. »Mladi ne trpijo okolij, kjer ne najdejo prostora zase in kjer ne dobijo nobene spodbude.« Papež je zato zbranim na avdienci spregovoril o nekaterih izzivih mladinske pastorale in pastorale poklicev.

Bližina in spremljanje

Mladi želijo, da smo jim blizu. Mladinska pastorala in pastorala poklicev zahtevata spremljanje in to vodi v bližino. »Mladi vas želijo imeti kot tovariše na poti, da skupaj iščete vodnjake žive vode, da bi lahko popolnoma potešili žejo, ki jo čutijo mnogi med njimi,« je zatrdil papež. »Bližina je edina stvar, ki lahko v evangeljskem smislu zagotovi rodoviten odnos z mladimi. Odprite mladim svoje hiše in skupnosti, da bodo lahko z vami delili vašo molitev in vaše bratstvo, predvsem pa odprite svoja srca. Mladim bodite starejši bratje, s katerimi se lahko pogovarjajo, katerim se lahko zaupajo. Poslušajte jih, pogovarjajte se z njimi, skupaj razločujte. Da bodo čutili, da jih zares imate radi, in jim zatorej lahko ponudite visoko merilo ljubezni, kar je svetost, pot krščanskega življenja, ki gre proti toku, kakor je to pri blagrih.«

V izhodu

Biti v izhodu je drugi izziv mladinske pastorale. Papež je poudaril, da je treba »iti v srečanje z mladimi«, ne samo s tistimi, ki so blizu, ampak tudi s tistimi, ki so se oddaljili. »Sprejeti jih takšne, kakršni so. Ne prezirati njihovih omejitev. Podpirati in jih in jim pomagati, kjer lahko. In potem, ko ste jih srečali, jih je potrebno poslušati, jih klicati, spodbuditi željo po premikanju, da bi stopili onkraj lagodnosti, v katero so se zleknili.« Papež je trinitarce spodbudil, naj izstopijo iz v naprej pripravljenih shem in naj ne pozabijo, da je še posebej z mladimi treba biti potrpežljiv, sejati in potrpežljivo čakati, da seme vzklije in nekega dne, ko bo to Gospod želel, obrodi sad. »Vaša mladinska pastorala naj je dinamična, vključujoča, vesela, bogata z upanjem, zmožna tvegati, vredna zaupanja. In vedno polna Boga, kar mladi tudi najbolj potrebujejo, da v celoti izpolnijo svoja hrepenenja,« je poudaril Frančišek.

Da bi bili sveti

In vse to z namenom, da bi mladi bili sveti, je nadaljeval papež. Mladim prinašati Boga je motivacija in moč celotnega redovnega življenja in tudi delovanja z mladimi. Od trinitarcev se torej zahteva evangeljska drznost pri metanju mrež, čeprav se lahko zdi, da čas ali trenutek ni najprimernejši. »Pred zaspanim, brezvoljnim in utrujenim življenjem, ste naprošeni biti budni, da bi lahko prebujali; naprošeni ste biti preroki upanja in novosti, preroki veselja s svojim lastnim življenjem, zavedajoč se, da je najboljša mladinska pastorala in pastorala poklicev živeti veselje lastne poklicanosti.«

Papež na Križevem potu v Koloseju: Gospod Jezus, poživi v nas upanje na vstajenje in na tvojo dokončno zmago

Zbrani na tem kraju, kjer je na tisoče ljudi v preteklosti prestalo mučeništvo, da so ostali zvesti Kristusu, hočemo zdaj prehoditi to »žalostno pot« skupaj z vsemi ubogimi, izključenimi iz družbe in novimi križanimi današnje zgodovine, žrtvami naše zaprtosti, oblasti in zakonodaje, slepote in sebičnosti, predvsem pa našega od brezbrižnosti zakrknjenega srca. Slednje je bolezen, za katero zbolimo tudi mi, kristjani. O da bi Kristusov križ, orodje smrti, a tudi novega življenja, ki drži skupaj v objemu nebo in zemljo, sever in jug, vzhod in zahod, razsvetlil vest državljanov, Cerkve, zakonodajalcev in vseh tistih, ki priznavajo, da hodijo za Kristusom, da bo lahko do vseh dospela blagovest o odrešenju.

Molitev papeža Frančiška na koncu križevega pota v Koloseju:

Gospod Jezus, pomagaj nam, da bomo v tvojem križu videli vse križe sveta:
križ ljudi, lačnih kruha in lačnih ljubezni;
križ ljudi, osamljenih in zapuščenih celo od lastnih otrok in sorodnikov;
križ ljudi, žejnih pravičnosti in miru;
križ ljudi, ki nimajo utehe vere;
križ ostarelih, ki se vlečejo pod težo let in samote;
križ migrantov, ki naletijo na vrata, zaprta zaradi strahu, in na srca, v oklepu političnih preračunavanj;
križ malih, ranjenih v njihovi nedolžnosti in njihovi čistosti;
križ človeštva, ki blodi v temi negotovosti in v mraku kulture trenutnega;
križ družin, razcefranih zaradi varanja, zapeljevanja hudega duha ali zaradi morilske lahkotnosti sebičnosti;
križ posvečenih, ki se neutrudno trudijo nositi tvojo luč v svet in se čutijo zavrnjene, zasmehovane in ponižane;
križ posvečenih, ki so na svoji poti pozabili na svojo prvo ljubezen;
križ tvojih otrok, ki verujejo vate in skušajo živeti po tvoji besedi, pa se znajdejo izrinjeni na rob in zavrženi celo od svojih sorodnikov in vrstnikov;
križ naših slabosti, naših hinavščin, naših izdaj, naših grehov in naših številnih prelomljenih obljub;
križ tvoje Cerkve, ki zvesta tvojemu evangeliju z mujo prinaša tvojo ljubezen celo med same krščene;
križ Cerkve, tvoje neveste, ki se nenehno čuti napadena od znotraj in od zunaj;
križ našega skupnega doma, ki resno propada pred našimi sebičnimi očmi, zaslepljenimi od pohlepa in oblastiželjnosti.
Gospod Jezus, poživi v nas upanje na vstajenje in na tvojo dokončno zmago proti slehernemu zlu in vsaki smrti. Amen!

_________________

Papež o zakramentu sv. birme

Ko škof mazili birmanca, pravi: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Ta dar Svetega Duha vstopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim. Kot je poudaril papež, je treba »vedno sprejeti, da bi dali«: »Nikoli sprejemati in imeti stvari v sebi, kakor da bi duša bila neko skladišče. Vedno sprejeti, da bi dali. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh je tisti, ki nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za 'nas' skupnosti. »Prejeti, da bi dali,« je ponovil Frančišek. »Nismo mi v središču. Mi smo sredstvo tistega daru za druge.«

Birma nas poveže z vesoljno Cerkvijo

Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. »Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del.« Morda kdo misli, da so v Cerkvi gospodarji: papež, škofje, duhovniki, zatem pa delavci, ki so vsi drugi. Po papeževih besedah to ni res: »Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo 'mi', vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« O Cerkvi namreč moramo razmišljati kot o živem organizmu, sestavljenem iz oseb, ki jih poznamo in s katerimi hodimo, in ne kot o neki abstraktni in oddaljeni stvarnosti. Cerkev smo mi, ki hodimo. Birma vse povezuje z vesoljno Cerkvijo, ki je razširjena po vsej zemlji, pri čemer birmance aktivno vključuje v življenje krajevne Cerkve, kateri pripadajo, z njihovim škofom, ki je naslednik apostolov.

Zato je tudi škof izvorni podeljevalec birme, kajti on vključi birmanca v Cerkev. Dejstvo, da je v latinski Cerkvi redni podeljevalec birme škof, jasno kaže na učinek tega zakramenta: da torej tiste, ki ga prejmejo, tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja o Kristusu.

V dar smo prejeli tudi mir

To cerkveno vključitev po papeževih besedah lepo izrazi znamenje miru, s katerim se sklene obred birmanja. Škof vsakemu birmancu pravi: »Mir s teboj.« Papež je spomnil na Kristusov pozdrav učencev na velikonočni dan, poln Svetega Duha: »Mir vam bodi!« Te besede osvetljujejo dejanje, ki izraža cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki. Pri birmi prejmemo Svetega Duha in mir, ki ga moramo dati drugim. Če smo prejeli znamenje miru z močjo Svetega Duha, moramo biti moški in ženske miru in ne slabo govoriti o drugih ter tako uničevati mir, ki ga je naredil Duh. Obrekovanje ni delo Svetega Duha, uničuje tisto, kar ustvarja Bog.

Birmo prejmemo za druge

Birmo prejmemo samo enkrat, a duhovni dinamizem, ki ga je povzročilo sveto maziljenje, ostaja skozi čas. Nikoli ne bomo končali poslanstva in vsepovsod razširili prijetnega vonja svetega življenja, ki se navdihuje pri očarljivi preprostosti evangelija.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze vse birmane pozval, naj Svetega Duha ne zaprejo v kletko, naj se ne upirajo vetru, ki piha in jih potiska k hoji v svobodi, naj ne zadušijo gorečega ognja ljubezni, ki vodi v posvečevanje življenja za Boga in brate. »Naj Sveti Duh vsem nam nameni apostolski pogum za oznanjevanje evangelija z deli in besedami, vsem, ki jih srečamo na poti,« je dejal sveti oče.

 

Šale